Jedro

Glede na pravno ureditev cesije v ZOR ni bilo nobenih zadržkov za veljaven odstop terjatve banke iz pogodbe o investicijskem kreditu s tožencema.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da morata toženca plačati tožeči stranki znesek 531.068,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.12.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da je Splošna banka Koper dne 3.12.1990 odobrila tožencema investicijski kredit v znesku 275.000,00 SIT za dobo 5 let. Toženca sta odplačala dva obroka glavnice, ostalih 18 obrokov in obresti pa ne. Kredit je bil zavarovan pri tožeči stranki, ki je na zahtevo banke plačala nevrnjeni znesek kredita z obrestmi, banka pa je tožeči stranki odstopila svojo terjatev do tožencev. Prisojeni znesek predstavlja neplačano glavnico v znesku 247.500,00 SIT in zamudne obresti od neplačanih obrokov glavnice v znesku 283.568,00 SIT. Višji zahtevek, ki se je nanašal na obračunane zamudne obresti, je glede na ugovor zastaranja zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo zavrnilni del sodbe prve stopnje ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema potek postopka in navaja, da odstopnik ob izdaji cesijske izjave ni imel več nobene pravice do dolžnika, ker je bil že poplačan v celoti s strani prevzemnika. Kreditna pogodba je bila razveljavljena in nasproti dolžniku ni imela več pravnega učinka. Banka tožencev ni obvestila o cesiji. Tožbeni zahtevek temelji na kršitvi kreditne pogodbe in je zato odškodninski, ta pa je zastaral. Dogovorjeni trimesečni obroki veljajo za občasne terjatve. Obrok je bil sestavljen iz glavnice in obresti, kot anuiteta. Zato velja triletni zastaralni rok.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Zaradi odstopa terjatve (cesije) se dolžnikov (cesusov) položaj ne poslabša, saj ima nasproti prevzemniku terjatve (cesionarju) vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal nasproti odstopniku (cedentu), prevzemnik pa ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa terjatve nasproti njemu odstopnik (440. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zato so lahko predmet odstopa tudi dvomljive, naturalne in vsakršne druge terjatve, razen tistih, katerih prenos je z zakonom prepovedan, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (1. odstavek 436. člena ZOR). Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, upnik pa ga mora obvestiti o prenosu. Vendar ima neizpolnitev te upnikove obveznosti za posledico samo to, da lahko dolžnik, ki za odstop ni vedel, veljavno izpolni svojo obveznost tudi nasproti prvotnemu upniku - cedentu (438. člen ZOR). Glede na tako pravno ureditev cesije ni bilo nobenih zadržkov za veljaven odstop terjatve banke iz pogodbe o investicijskem kreditu s tožencema. Revizijska trditev, da je bila ta pogodba odpovedana, je v nasprotju z ugotovitvijo sodbe prve stopnje, temelječo na izjavi banke z dne 10.12.1998 (l. št. 41 spisa). Na podlagi veljavne cesije je torej tožeča stranka kot prevzemnik terjatve v celoti stopila v položaj prvotnega upnika kot odstopnika terjatve in ima zato pravico od tožene stranke terjati izpolnitev pogodbe. Iz tega sledi, da ne gre za odškodninsko terjatev, temveč za terjatev za izpolnitev pogodbe o investicijskem kreditu.

V postopku na prvi stopnji je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da pogodbeno dogovorjeni obroki vračanja obsegajo samo glavnico, obresti pa se obračunavajo posebej. Ta ugotovitev je obvezna podlaga tudi za revizijsko odločanje, kajti dejanskih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). Obročna odplačila glavnice brez obresti niso anuitete in zanje ne velja triletna zastaralna doba (drugi odstavek 372. člena ZOR), temveč splošni petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR. Zastaranje pa začne teči, ko dospe terjatev iz kreditne pogodbe v celoti. Kredit bi moral biti odplačan do konca leta 1995, tožba pa je bila vložena 20.12.1996, zato zastaranje ni nastopilo. Z izpodbijano sodbo so prisojene zamudne obresti samo za čas po 20.12.1993, torej z upoštevanjem triletne zastaralne dobe iz 372. člena ZOR, zato se revizijsko sklicevanje na triletno zastaralno dobo iz 372. člena ZOR ne more nanašati na to odločitev.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP (1977)). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).