Jedro

Sodišče poudarja, da upoštevaje peto alineo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zadostuje za zavrnitev dovoljenja za prebivanje obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tak razlog pa je gotovo pravnomočna obsodba sodišča za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po petem odstavku 108. člena KZ-1, pri čemer sodišče izpostavlja, da je bil predmet kaznivega dejanja organiziranje nezakonitega preseljevanja tujca s preslepitvijo pristojnih organov glede pravnega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo A. (v nadaljevanju tožnik) za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo (točka 1 izreka). Odločila je, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dokončnosti odločbe (točka 2 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je dne 13. 5. 2015 prejela prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Po tem, ko je tožnik svojo vlogo na poziv tožene stranke dopolnil s potrebnimi podatki je po uradni dolžnosti pridobila sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 3265/2015 z dne 17. 4. 2015, s katero je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po petem odstavku 108. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na zaporno kazen enega leta, s preizkusno dobo dveh let. Nadalje je ugotovila, da je zaradi ugotovljenega dejanskega stanja bila tožniku z odločbo Upravne enote Izola št. 314-238/2015 z dne 24. 6. 2015 zavrnjena izdaja dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki je postala pravnomočna dne 17. 7. 2015. 2. Iz zgoraj navedene sodbe je razvidno, da je tožnik organiziral nezakonito preseljevanje tujcev s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije, s tem, da je v času od oktobra 2008 do aprila 2009 pri pristojnem zavodu predložil vloge za izdajo dovoljenj za zaposlitev tujcev, državljanov Kosova, katerim je priložil fiktivne pogodbe o zaposlitvi, ki jih je kot delodajalec podpisal, čeprav je vedel, da tujci, s katerimi so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri njem ne bodo delali, s čemer je referente preslepil, da so izdajali dovoljenja za prvo zaposlitev in dovoljenja za začasno prebivanje tujcev iz razloga zaposlitve oziroma dela v Republiki Sloveniji. Tujcem, ki so v sodbi poimensko navedeni, so bila izdana dovoljenja vročena na Veleposlaništvu RS v Skopju, tožnik pa tujcev ni zaposlil niti prijavil v socialno in zdravstveno zavarovanje, za nekatere pa je po njihovem prihodu v Slovenijo vrnil delovna dovoljenja. Namen tožnika je bil, zgolj s fiktivnimi pogodbami o zaposlitvi in pridobitvi dovoljenj, omogočiti državljanom Kosova prihod oziroma preselitev v Republiko Slovenijo in nato v druge države članice Evropske Unije. V dveh primerih pa je kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja ostalo pri poskusu. Pravnomočna sodba sodišča predvsem pa vsebina kaznivega dejanja zaradi katerega je bil tožnik obsojen potrjuje domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj si je v preteklosti večkrat drznil hudo kršiti pravni red Republike Slovenije neposredno pred njenimi upravnimi organi. Nadalje je ugotovila, da je v preteklosti tožnik večkrat dopustil, da so mu nastale terjatve in ni redno poravnaval dolgov do države, tako da so se zneski kopičili in dosegli visoke številke. Davčne obveznosti je sicer poravnal dne 24. 6. 2011 v višini 29.588,41 EUR ter dne 5. 7. 2011 še preostalih 22.304,26 EUR. Obveznosti je poravnal v trenutku, ko je ugotovil, da je to ključno za pridobitev dovoljenja za prebivanje, takšno vedenje pa dodatno utrjuje domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V času postopka je upravni organ dne 19. 8. 2015 prejel dopis Davčnega urada Koper, iz katerega je razvidno, da ima tožnik neporavnane obveznosti iz naslova tuje izterjave v višini 2.299,41 EUR, ki jih je, kakor izhaja iz izjave tožnika poravnal do 30. 9. 2015. Razlogi, ki jih je tožnik navedel v opravičilo svojega ravnanja pa ne dosegajo zadostne teže, da bi se njegovemu zahtevku ugodilo.

3. Odločitev, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dokončnosti odločbe temelji na tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2, ki določa, da mora tujec državo zapustiti v roku, ki mu je postavljen, ta rok pa ne sme biti krajši od 7 dni in ne daljši od 30 dni.

4. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožeči stranki očita, da je glede okoliščin plačila davčnih obveznosti v višini 2.299,41 EUR zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je prejela s strani Finančne uprave RS dne 22. 5. 2015 in 30. 7. 2015 obvestilo, da ima tožnik plačane vse obveznosti, šele v nadaljevanju dne 19. 8. 2015 pa je prejel dopis Davčnega urada Koper, iz katerega izhaja, da so naknadno ugotovili, da ima tožnik neporavnane obveznosti, ki jih je takoj po obvestilu poravnal. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje in zaključil, da je tožnik dolg poravnal šele po opozorilu organa.

5. V zvezi z obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru navaja, da pravnomočna kazenska sodba, ki jo je organ pridobil v postopku, sama po sebi še ne predstavlja razloga za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja. Obstoj razloga po 5. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se lahko ugotavlja na podlagi pravnomočnih obsodb za kazniva dejanja, vendar mora pri tem organ upoštevati tudi vsa ostala dejstva in okoliščine ob upoštevanju načela sorazmernosti. To načelo v najsplošnejšem pomenu postavlja neko mejo oziroma omejitev državne oblasti, da ne more neupravičeno posegati v človekove pravice in temeljne svoboščine. S tem se varuje javna korist in vzpostavlja primeren odnos med javnim interesom in njegovimi zahtevami ter spoštovanjem oziroma izvajanjem človekovih pravic. Upravnemu organu očita, da je v postopku kršil tudi načelo materialne resnice določene v 8. členu ZUP, saj ni upošteval, da je tožnik kaznivo dejanje storil pred šestimi leti, kar predstavlja veliko časovno oddaljenost in da v vmesnem času ni storil novega kaznivega dejanja, prav tako pa ima tožnik poravnane vse davčne obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji povrne stroške postopka.

6. Tožeča stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih spisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ureja ZTuj-2 v 37. členu, ki določa, da se tujcu, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. do 7. in 9. do 11. alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona. Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega in četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prvo prebivanje tujcu lahko podaljša. V 6. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

10. Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da obstajajo pri tožniku razlogi za zavrnitev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki so podani v 6. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožena stranka je v postopku izdaje izpodbijane odločbe po presoji sodišča ugotovila vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter jih vezala na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato zavrača ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev načela materialne resnice. Tudi po mnenju sodišča je teža in vrsta storjenega kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen taka, da je potrebno že iz tega razloga tožnikovo prošnjo zavrniti.

11. Po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil okoliščine, pomembne za presojo v mejah pooblastil za odločanje po prostem preudarku. Meje pooblastila so določene kot vsebinski pogoj za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 37. členu ZTuj-2. Tožena stranka je relevantne okoliščine dovolj razjasnila v okviru namena, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku upravnemu organu tudi dano. To je zaradi varovanja pravic drugih ter javnega interesa. Sodišče pri tem poudarja, da upoštevaje 6. alineo 55. člena ZTuj-2 zadostuje za zavrnitev dovoljenja za prebivanje obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tak razlog pa je gotovo pravnomočna obsodba sodišča za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po petem odstavku 108. člena KZ-1 pri čemer sodišče izpostavlja, da je bil predmet kaznivega dejanja organiziranje nezakonitega preseljevanja tujca s preslepitvijo pristojnih organov glede pravnega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije. Iz upravnega spisa izhaja, da je postala sodba, s katero je bil tožnik spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja pravnomočna šele 17. 4. 2015, tako da preizkusna doba še ni potekla. Ugovori tožnika, ki se nanašajo na potek časa od same storitve kaznivega dejanja glede na težo in vsebino kaznivega dejanja na odločitev tožene stranke ne morejo vplivati. Upoštevaje sodno prakso sodišča (sodba I U 2039/2013) se pravna situacija za tožnika z vidika petega odstavka 55. člena ZTuj-2 spremeni šele z izbrisom kaznivega dejanja iz evidence, v primeru vložitve nove prošnje pod pogojem, da tožnik v času po izbrisu ne bo storil dejanj, ki bi kazala nevarnost, ki je opredeljena v 55. členu ZTuj-2. Sodišče tako zaključuje, da je imela tožena stranka v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev, da se tujcu dovoljenje za prebivanje ne izda oziroma podaljša. Rok v katerem bo moral tožnik zapustiti Republiko Slovenijo pa je glede na to, da ima družino na Kosovu razumen in v skladu s 60. členom ZTuj-2. 12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.