Jedro

Razlog preganjanja iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 se lahko kaže v tem, da je oziroma bi subjekt preganjanja dejanja preganjanja zoper prosilca za mednarodno zaščito izvajal zaradi prepričanja, da je slednji nudil pomoč ali sodeloval s političnim nasprotnikom, zaradi česar subjekt preganjanja za političnega nasprotnika posledično smatra tudi prosilca za mednarodno zaščito, češ da ima mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, ki je povezana s politiko in metodami potencialnih subjektov preganjanja, pri čemer ni važno, ali je prosilec v skladu s temi prepričanju tudi ravnal (sedmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

Sodišče ne vidi zadostne zanesljivosti v oceni tožene stranke, da so bila ravnanja iranske policije izvršena (zgolj) z namenom ugotovitve, kje se nahajata prosilčeva sinova, saj izjave tožnikov kažejo na to, da so policisti ob zasliševanjih sumili, da je tožnik sinovoma, ki sta bila (oba oziroma vsaj sin) obravnavana kot politična nasprotnika, pomagal pobegniti iz Irana in da sta jima s tožnico nudila finančno pomoč, pri čemer so se sumi policije še utrdili po tem, ko so prestregli pismo slovenskega pristojnega organa, namenjeno tožnikoma, o tem, da se prošnja njunega sina za združitev družine s staršema zavrne.

Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi ugotovila, da pripadniki iranskih varnostnih sil kršijo človekove pravice, a je nato kljub temu ocenila, da v obravnavanem primeru taktike iranske policije niso dosegle potrebne stopnje resnosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje. Pri tem se do specifičnih okoliščin konkretnega primera ni opredelila. Iz izpodbijane odločbe zato ni mogoče razbrati, da bi v tej luči presojala, ali je potrebna stopnja resnosti ravnanj dosežena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 142-4/2016/18 (1312-04) z dne 30. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnikov A.A., roj. ... 8. 1857 v kraju Esfahan, in B.B., roj. ... 3. 1959 v kraju Esfahan, oba državljana Islamske republike Iran.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika, ki sta mož in žena, dne 8. 1. 2016 v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, dne 29. 3. 2016 pa je bil z njima opravljen tudi osebni razgovor. Iz njunih izjav ob podaji prošnje je razvidno, da sta izvorno državo zapustila 27. 12. 2015 ter z veljavnima potnima listoma in urejenima vizumoma z letalom prišla v Slovenijo. V Sloveniji že prebivata dva njuna sinova C.C. in Č.Č., ki jima je priznan status begunca, tretji sin pa živi v Iranu.

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema, kaj sta tožnika povedala ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Iz njunih izjav, ki so po mnenju tožene stranke medsebojno skladne, izhaja, da sta tožnika Iran zapustila, ker sta imela težave zaradi svojih dveh sinov, C.C. in Č.Č., ki sta v Sloveniji. Sinova sta iz Irana odšla pred približno 6 leti in v Sloveniji pridobila status begunca, starša pa sta imela od njunega odhoda dalje v Iranu težave s policijo in sta bila deležna, predvsem tožnik, neprestanih zasliševanj s strani policije oziroma iranskih varnostnih služb. 4. Težave sinov so se začele med leti 2009 in 2010, in sicer je tožnica v torbi sina Č.Č. našla neke brošure in posumila, da ima na fakulteti aktivnosti proti vladi. Tožnik se je pogovoril s sinom, ki mu je obljubil, da bo z aktivnostmi na fakulteti prenehal, vendar tega ni storil in dva dni zatem je tožnika poklical sinov prijatelj ter mu povedal, da so Č.Č. prijeli. Policisti so takrat vdrli v njihovo hišo in preiskali stanovanje, odnesli računalnike ter grdo ravnali z njimi. Starša nista vedela, kje je sin in tožnik je preko odvetnika izvedel, da je v priporu. Odvetnik jima je povedal, da ima sin “težek dosje” in sinu je grozila usmrtitev. Tožnik (oče) je bil v tistem času v bolnici, ker ima raka krvotvornih organov (CLL). Sin Č.Č. ga je obiskoval, in sicer je bil iz pripora izpuščen proti varščini. Zastaviti so morali hišo, dati ček z zneskom 100 miljonov tomanov, zanj je moral osebno garantirati drugi sin Č.Č. in javljati se je moral na policijski postaji. Tožnik je takrat, ko je bil sin na prostosti, poklical odvetnika in ga prosil za pomoč pri pobegu Č.Č. in C.C. iz Irana, ker je bil Č.Č. v smrtni nevarnosti. C.C. je moral pobegniti zato, ker je osebno garantiral za brata. Odvetnik je uredil, da sta sinova pobegnila in ko se Č.Č. ni javil na policijo, je ta prišla v bolnišnico k očetu in od njega so želeli izvedeti, kje je Č.Č. in zakaj se ni javil. Policisti so začeli groziti in nadlegovati tožnika in rekli, da bodo našli sina, ker je storil velik prekršek.

5. Tožniku se je zaradi stresa stanje poslabšalo in zdravniki so policistom prepovedali vstop v bolnišnico. Potem je bil tožnik izpuščen iz bolnišnice in 10 dni po tem so policisti klicali in prihajali na njihov dom, oziroma se je moral tožnik javljati na policijsko postajo dvakrat na teden. Tam so ga spraševali, kako je sin odšel iz države, kje se nahaja in kdo mu pomaga. Policisti so začeli kontrolirati vsa tožnikova pisma in bančni račun, hoteli so vedeti namen za vsak dvig denarja. Tožnika sta povedala, da nista vedela nič glede sinovega odhoda, saj je vse urejal odvetnik. Povedala sta tudi, da je tožnik neprestano dobival vabila na policijsko postajo, kjer je moral pojasnjevati, kje sta sinova. Zasliševanja so bila naporna, poniževali so ga, kričali nanj in mu grozili. Oseb, ki so ga zasliševale, je bilo več, tožnik pa je odgovarjal, da ne ve ničesar, ker je bil v bolnišnici. Pritiskali so nanj in mu grozili. Država je takrat, ko sta sinova odšla iz Irana, zasegla stanovanje in unovčila ček (varščino), zato so se morali preseliti na drug naslov.

6. Zasliševanja so najprej trajala dve ali tri leta in tožnik je takrat hodil v službo, vendar je bil pod nadzorom varnostne službe, ki ga je nadlegovala in zasliševala. Število vabil se je zmanjšalo na eno ali dve na teden in počasi se je stanje umirilo, saj so ugotovili, da ničesar ne ve. Potem je sin v Sloveniji zaprosil za združitev z družino in odločba o zavrnitvi prošnje je bila poslana tudi staršema v Iran s priporočeno pošto. Pismo je bilo odprto, kuverta je bila na sredi zalepljena in videlo se je, da jo je nekdo že odprl. Tožnika sta povedala, da se je potem stanje spet zelo poslabšalo, in sicer je tožnica povedala, da se je policistom takrat zmešalo. Tožnika so ponovno vabili na razgovor in spraševali, kaj delata sinova v Sloveniji. Ugotovil je, da so verjetno preučili vsebino pisma in to je sprožilo novo nadlegovanje s strani varnostnih služb. Ali so ga vabili na razgovor ali pa so sami prišli na dom in ga preiskali. Tožnik je povedal, da so se fizično spravili nanj, tako da je padel po tleh. To se je dogajalo skoraj dvakrat ali trikrat na teden. Grozili so mu, da je tudi sam vpleten. Vseskozi je bil pod stresom, tako v službi kot doma. Nadlegovanja policije so skupno trajala 6 let. 7. Iz izjav tožnice je razvidno, da nje sicer niso nikoli poklicali na policijsko postajo, ampak ko so prišli domov v hišo, so bili do nje grobi, nesramni, prostaški. Ko so odpeljali moža, ni nikoli vedela, ali bo prišel živ ali ne. Policija je na dom prihajala enkrat ali dvakrat na teden, odvisno kaj so želeli izvedeti. Želeli so, da mož pride na policijsko postajo, saj je bilo tam več policistov in so zato močnejši. Tudi, če se je slabo počutil, je vzel tablete in odšel na policijsko postajo. Ko so moža poklicali na policijsko postajo, so prišli v hišo in so celo hišo obrnili na glavo, saj so iskali dokaze. Vsa leta so ju nadlegovali. Povedala je, da v katerokoli mesto v Iranu bi šli, bi jih policija izsledila in še naprej nadlegovala.

8. Tožnika sta povedala tudi, da je tožnik v službi dvakrat želel dobiti vizum za poslovno pot, pa je policija njegovo pot preprečila. Tri mesece pred odhodom iz države se je upokojil. Tožnik je glede svojega zdravstvenega stanja (raka krvotvornih organov) povedal, da stres na njegovo bolezen slabo vpliva, prav tako tudi onesnaženo okolje, vendar je terapija v Iranu dobro delovala in preprečila napredovanje bolezni. Tožnika drugih težav v Iranu nista imela. Tožnica je odkar je v Sloveniji, govorila s svojo sestro in mamo, ki sta povedali, da zaenkrat ni bilo še nobenega poizvedovanja o njej ali možu. 9. Tožena stranka na podlagi predloženih potnih listov, za katera je bilo ugotovljeno, da sta pristna, v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je identiteta tožnikov ugotovljena. Na podlagi kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito nato ugotavlja, da sta tožnika v svojih izjavah verodostojna. Njune izjave so bile skladne in ne odstopajo od preučenih informacij glede stanja v izvorni državi, pri utemeljevanju svoje prošnje pa sta tožnika poskušala sama dovolj dobro in podrobno pojasniti razloge za vložitev prošnje. Za mednarodno zaščito sicer nista zaprosila takoj, ko je bilo to mogoče, saj sta prošnjo vložila 10 dni po prihodu v Slovenijo, vendar to na oceno njune verodostojnosti ne vpliva.

10. V povezavi s presojo upravičenosti tožnikov do priznanja statusa begunca tožena stranka povzema, da tožnika svoji prošnji utemeljujeta s tem, da sta bila v Iranu zaradi odhodov svojih dveh sinov pod nadzorom policije, tožnik pa se je moral tudi neprestano policiji javljati na zaslišanja. Na podlagi preučitve vseh podanih izjav tožena stranka ugotavlja, da zanimanja policije in tožnikovo zasliševanje s strani policije, občasno doma, večinoma pa na policiji, ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja, kot jih določa prvi odstavek 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po mnenju tožene stranke je bilo ravnanje policije, ne glede na to, da so bila zasliševanja naporna in zastraševalna, povezano izključno z namenom, da bi se ugotovilo, kje se nahajata tožnikova sinova, predvsem Č.Č., ki je bil zaradi svojih aktivnosti prijet na fakulteti, nato pa z obveznostjo vsakodnevnega javljanja proti varščini izpuščen. V kolikor sinova ne bi zapustila Irana, tožnika ne bi imela nikakršnih težav s policijo. Te so se začele po tem, ko sta sinova odšla iz Irana. Glede na navedeno tožena stranka oceni, da tožnika pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjujeta.

11. V povezavi s presojo upravičenosti tožnikov do priznanja subsidiarne zaščite tožena stranka navaja, da tožnika nikjer nista navajala, da bi jima v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1 ne izpolnjujeta, prav tako pa je na podlagi splošno znanih dejstev in preučitve javno dostopnih verodostojnih informacij mogoče ugotoviti, da v Iranu ne obstaja notranji oziroma mednarodni oborožen spopad, zato tožnikoma ob vrnitvi ne bi grozila niti resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 12. Glede druge alineje 28. člena ZMZ-1 tožena stranka preuči dostopne informacije, ki se nanašajo na delovanje in ravnanje iranske policije, ter na njihovi podlagi ugotovi, da so varnostne sile v Iranu medsebojno zelo prepletene in da obstajajo poročila, da pripadniki varnostnih sil kršijo človekove pravice, za svoje kršitve pa redkokdaj odgovarjajo. Tožnik je navedel, da se je moral večkrat na teden javljati na policiji, kjer so ga zastraševali, deležen je bil tudi zmerjanj in groženj, vendar glede na njegove navedbe tem ravnanjem policije ni mogoče pripisati takšne stopnje, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali ponižujoče ravnanje. Glede na to, da je tožnica navedla, da na policijo sama ni bila vabljena in je imela stike z njo le ob obisku policije na njihovem domu, ni mogoče ugotoviti, da bi bila ob teh obiskih kakorkoli izpostavljena nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju.

13. Tožena stranka je preučila sedem strani informacij o izvorni državi tožnikov v angleškem jeziku, ki so jih posredovali pooblaščenci tožnikov, in sicer v povezavi z nadlegovanjem družinskih članov nasprotnikov iranskega režima, vendar na njeno presojo niso vplivale. Tako tožena stranka navaja, da je iz prvega poročila razvidno, da so družinski člani oseb, ki so zapustile Iran, lahko izpostavljeni nadlegovanju, grožnjam in aretacijam s strani iranske oblasti, vendar gre v primerih iz poročila za predstavnike arabske skupnosti, novinarje BBC, pomembne in znane človekoljubne delavce in blogerje. Iz poročila poleg tega izhaja, da lahko posamezniki, zoper katere ne teče kazenski postopek, potujejo v Iran in iz države. Pri drugem poročilu gre predvsem za znane in izpostavljene kritike iranskega režima, vendar z obravnavanim primerom ni mogoče ugotoviti povezav. Zanimanje policije v zvezi s tožnikoma je mogoče opredeliti kot željo policije, da ugotovi, kje se prosilčeva sinova nahajata, ne pa, da se policija zanju zanima iz razlogov, zaradi katerih je bil prijet njun pobegli sin. Pri tretjem poročilu gre za družinske člane oseb, ki delajo za BBC, in povezave na konkretni primer ni mogoče najti. Iz četrtega poročila izhaja, da je MOIS leta 2011 aretiral in nadlegoval družinske člane političnih zapornikov in človekoljubnih aktivistov, jim prepovedal pojavljanje v medijih ali potovanja v tujino, prisluškoval telefonskim pogovorom, jih lažno obtoževal in onemogočal dostop do nadaljnjega šolanja. Tožena stranka poudarja, da so se nadlegovanja s strani policije do tožnikov začela po tem, ko sta tožnikova sinova zapustila Iran, v času sinovega prijetja in pripora, pa tožnika opravka s policijo nista imela. Tožnika sta lahko brez težav zapustila Iran in če bi imela policija kakršnekoli zadržke zoper njiju, jima legalnega odhoda iz države ne bi dovolila. Zadnje poročilo ponovno opisuje različne primere nadlegovanja družinskih članov političnih aktivistov in kritikov oblasti s strani policije. Tožena stranka ugotavlja, da je ravnanje varnostnih organov in policije povezano s tem, da bi vplivali na same aktiviste in disidente, da bi s svojimi aktivnostmi prenehali, vendar pa se informacije neposredno ne nanašajo na konkretni primer. Tožnika sta bila zasliševanjem izpostavljena po odhodu sinov iz Irana, varnostni organi pa v času, ko je bil sin priprt, nanju niso izvajali nobenega pritiska. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se je zaseg stanovanja in unovčenje čeka zgodilo zato, ker sta bila stanovanje in ček zastavljena kot varščina. S tem v zvezi preuči informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na sistem varščine, in ugotavlja, da zaplemba premoženja ni bila izvedena kot posledica pritiska na tožnika, temveč zato, ker sta tožnikova sinova kljub dani varščini zapustila državo. Nazadnje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik bolan in da ima raka krvotvornih organov (CLL), vendar iz njegovih izjav izhaja, da je bil v izvorni državi deležen ustreznega zdravljenja svoje bolezni in je prejemal predpisane terapije, zato njegova bolezen ne predstavlja takšne posebne okoliščine, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. 14. Pooblaščenci tožnikov so toženi stranki predložili dodatne informacije o izvorni državi, razdeljene v tri sklope. Prvi sklop vsebuje informacije o preganjanju družinskih članov nasprotnikov iranskega režima, vendar tožena stranka za vsa poročila ugotovi, da jih ni mogoče neposredno povezati s konkretnim primerom. Drugi sklop se nanaša na različne primere, ko je uradna oblast nadlegovala ali priprla družinske člane oseb, ki so bile znane po kritičnem pogledu na iransko oblast, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da sta bila tožnika javljanju sodelovanju s policijo primorana zaradi pobega njunih sinov iz Irana, dokler pa sinova iz države nista odšla, težav nista imela. Glede na navedeno tudi informacije iz drugega sklopa po mnenju tožene stranke niso v neposredni povezavi s tožnikoma. Zadnji sklop informacij se nanaša na splošne kršitve človekovih pravic v Iranu in na težke razmere v iranskih zaporih ter krutemu kaznovanju. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika nista bila izpostavljena bivanju v zaporu, zato tega poročila iz tretjega sklopa ne more upoštevati.

15. Tožena stranka po vsem obrazloženem ugotavlja, da informacije, ki so jih posredovali pooblaščenci tožnikov, na sprejetje drugačne odločitve ne morejo vplivati, zato prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrne.

16. Tožnika zoper navedeno odločitev vlagata tožbo, s katero smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev toženi stranki v ponoven postopek. Navajata, da gre v tem primeru za mater in hudo bolnega očeta dveh sinov, ki sta zaradi preganjanja v Iranu že pred šestimi leti dobila v Sloveniji azil, tožnika pa sta bila (zlasti oče, policijsko osumljen finančnega in drugačnega podpiranja sinov), ves ta čas izpostavljena policijskemu maltretiranju. To maltretiranje samo po sebi najbrž ni preseglo za Iran običajne stopnje in samo po sebi morda ne bi zadoščalo za priznanje azila – če ne bi šlo za težkega bolnika, ki mu tovrstni stresi bistveno poslabšujejo njegovo zdravstveno stanje ali kako drugače skrajšajo življenje. Tožba poudarja, da bistvo tožnikovega (in ženinega) strahu pred preganjanjem v Iranu ni samo to, da se je tožnik moral neprestano javljati na policiji na zaslišanja, ampak predvsem to, kakšna so ta zaslišanja bila (po vsebini in metodah) in pa, kakšne posledice so že imela in bi jih v primeru vrnitve v Iran še imela za poslabševanje zdravstvenega stanja hudo bolnega tožnika. Tožena stranka tudi tendenciozno prikazuje, kot da je šlo pri obeh sinovih za nekakšen „odhod“ iz države, ne pa za njun pobeg pred preganjanjem in iskanje azila. Tožena stranka bi morala za zakonitost odločbe pri obrazložitvi, zakaj zanimanja policije in zasliševanja tožnika ni mogoče povezati s kakšnim izmed razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod gornjo premiso silogizma in utemeljiti, zakaj zatrjevano in ugotovljeno policijsko „poniževanje, zastraševanje in grožnje“ ne pomeni preganjanja, prav tako pa bi moralo biti navedeno, kakšno vsebino pristojni organ pripisuje zgornji premisi, torej pravni normi. Nedoločena pravna pojma, ki bi v obravnavanem primeru lahko prišla v poštev, sta „pripadnost posebni družbeni skupini“ kot pripadnost staršem ali drugim bližnjim sorodnikom v državi preganjanih, kadar se po pobegu primarno preganjanje (policijsko maltretiranje, ki preraste v preganjanje) prenese na njihove bližnje, ki so v državi ostali, oziroma „politično prepričanje“, ko bi se kot razlog sekundarnega preganjanja smiselno štel razlog preganjanja primarne žrtve. Tožnika za komaj verjetno označujeta argumentacijo tožene stranke, ko opravičuje policijsko maltretiranje, češ da je bilo to ravnanje policije povezano izključno z namenom ugotoviti, kje sta sinova, pri čemer ni pojasnjeno, kako je tožena stranka ugotovila to „izključnost“ namena policije. Kot cinično pa označujeta navedbo tožene stranke, da v kolikor sinova ne bi zapustila Irana, starša ne bi imela nikakršnih težav s policijo.

17. Tožnika navajata, da je vzrok za zaostritev položaja obeh tožnikov huda napaka tožene stranke, ki je zavrnilno odločbo glede prošnje sina Č.Č. za združitev družine poslala tudi staršema s pošto v Iran, čeprav azilno pravo prepoveduje kakršnokoli obveščanje begunčeve družine o tem, da je njihov državljan zaprosil za azil, ga dobil in podobno. Tožena stranka to pomembno dejstvo v tem postopku zamolči oziroma skuša minimizirati njegovo težo za ta postopek z navidezno nevtralnimi formulacijami. Odločba nadalje vsebuje protislovne trditve, ko navaja, da so policisti tožnika poniževali, zastraševali in mu grozili, nato pa navede, da tem ravnanjem ni mogoče pripisati takšne stopnje, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali ponižujoče ravnanje. Tožena stranka je pravila postopka kršila tudi s tem, ko ni upoštevala vloge pooblaščenca in njegovih izjav v postopku. Uradna oseba izjav in navedb pooblaščenca ni želela upoštevati kot del navedb tožnikov, neresnična pa je tudi navedba, da pooblaščenec tožnikoma ni pustil, da bi kaj pojasnila sama. Pooblaščenec vedno, kadar misli, da je kakšno vprašanje napačno zastavljeno ali nedopustno, prosilcem glasno na zapisnik svetuje, naj na zastavljeno vprašanje ne odgovarjajo in praviloma tudi pojasni, zakaj, uradne osebe pa tega ne razumejo in na prosilce z istim vprašanjem pritiskajo še naprej. Uradna oseba bi morala, če bi opazila škodljivo ali nezakonito ravnanje pooblaščenca, na to najprej opozoriti pooblaščenca, nato pa še prosilca samega, minimalna zahteva zakonitega postopanja pa je, da se vsak tak zaplet natančno zapiše v zapisniku. Tožnika pojasnjujeta, do kakšnega zapleta je prišlo v konkretnem primeru, ko je pooblaščenec tožniku svetoval, naj ne odgovori na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se moral vrniti v Iran, pri čemer dodatno navajata, da je tožnik sam že prej povedal, da ne ve, kaj se bo z njim zgodilo, če bo odšel nazaj v Iran, in da ga bodo sigurno zasliševali, zakaj je odšel. Glede razlogov za zavrnitev subsidiarne zaščite tožnika navajata, da je treba tožbene ugovore glede statusa begunca smiselno upoštevati tudi kot ugovore proti zavrnitvi subsidiarne zaščite. Nazadnje komentirata še določene dele odločbe glede odločitve o upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite in poudarjata, da tožnikov problem ni bil v tem, da v Iranu ne bi imel zagotovljenega ustreznega zdravljenja svoje hude bolezni, temveč v tem, da mu je policijsko maltretiranje povzročilo hude strese in s tem poslabševanje njegove bolezni ne glede na vso dostopno medicinsko oskrbo.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnikov v celoti prereka in vztraja pri izdaji izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19. Tožba je utemeljena.

20. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

21. Sodišče je v obravnavani zadevi že enkrat odločalo in s sodbo I U 1003/2016 z dne 31. 8. 2016 tožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, vendar je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 po pritožbi tožene stranke sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče glede statusa subsidiarne zaščite pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri razlogi so toženo stranko vodili k sklepu, da ravnanje policije glede na vse okoliščine konkretnega primera ni doseglo zadostno stopnjo resnosti, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi 3. člena EKČP. Kljub neutemeljenim pritožbenim navedbam glede statusa subsidiarne zaščite pa je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil upravnega spora v zvezi z ugotavljanjem statusa begunca, in je navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1), ker razlogi prvostopenjske sodbe v tem delu niso bili jasni in iz razlogov sodbe ni bilo razvidno, kaj prvostopenjsko sodišče dejansko očita toženki: ali to, da je napačno materialnopravno ovrednotila konkretne okoliščine obravnavane zadeve v zvezi s presojo obstoja tožnikoma pripisanega političnega prepričanja kot razloga preganjanja, ali to, da s tem v zvezi ni ugotovila popolnega dejanskega stanja in je bilo zato sklepanje o (ne)obstoju razloga preganjanja preuranjeno.

22. Sodišče je v ponovljenem postopku znova presodilo, da odločitev tožene stranke ni pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo tožbi tožnikov očitno potrebno ugoditi.

23. Skladno z določilom prvega odstavka 20. člena ZMZ-1 pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po stališču Vrhovnega sodišča(1) ZMZ-1 ureja mednarodno zaščito, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. V prošnji za dodelitev mednarodne zaščite ni predvideno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite, zato prosilci ne vlagajo dveh vlog oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z enim zahtevkom.(2) Pristojni organ skladno z drugim odstavkom 41. člena ZMZ-1 o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku;(3) vendar pa je zaenkrat še uveljavljena praksa, po kateri organ v izreku odločbe, s katero odloči o prošnji za mednarodno zaščito, mednarodno zaščito prizna v eni izmed oblik, za katero so izpolnjeni z ZMZ-1 predpisani pogoji,(4) oziroma prošnjo za mednarodno zaščito zavrne.

24. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi pritrdilo prvotni presoji naslovnega sodišča, da odločitev tožene stranke, ki se nanaša na upravičenost tožnikov do priznanja subsidiarne zaščite, zaradi pomanjkljivih razlogov izpodbijane odločbe ni pravilna, tako da je bilo potrebno že iz tega razloga tožbi tožnikov ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter vrniti toženi stranki v ponovni postopek.

25. Sodišče v ponovnem postopku hkrati tudi ugotavlja, da v obravnavani zadevi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni pravilna niti odločitev tožene stranke o tem, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa begunca, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju.

O statusu begunca

26. Status begunca se skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo zakonsko določeni izključitveni razlogi (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Razloge preganjanja, zaradi katerih se prizna status begunca, taksativno našteva 27. člen ZMZ-1, in sicer so to: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Lastnosti preganjanja pa opredeljuje 26. člen ZMZ-1, ki določa, da morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, oziroma da morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

27. V obravnavani zadevi bi po presoji sodišča materialnopravno podlago za morebitno priznanje statusa begunca lahko predstavljal razlog preganjanja „pripadnost političnemu prepričanju“ iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Ta se lahko kaže v tem, da je oziroma bi subjekt preganjanja dejanja preganjanja zoper prosilca za mednarodno zaščito izvajal zaradi prepričanja, da je slednji nudil pomoč ali sodeloval s političnim nasprotnikom, zaradi česar subjekt preganjanja za političnega nasprotnika posledično smatra tudi prosilca za mednarodno zaščito, češ da ima mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, ki je povezana s politiko in metodami potencialnih subjektov preganjanja, pri čemer ni važno, ali je prosilec v skladu s temi prepričanju tudi ravnal (sedmi odstavek 27. člena ZMZ-1). Pri tem razlogu preganjanja namreč ni bistveno, kakšno je dejansko prepričanje žrtve preganjanja, temveč je pomembno, kakšno prepričanje ji pripiše subjekt preganjanja, v konkretnem primeru je to policija v Iranu, ki je tožnika že večkrat zasliševala.

28. Glede na to, da gre v tem postopku za zatrjevano preganjanje družinskih članov političnih nasprotnikov, je materialnopravno relevantna za odločitev tudi 36. točka uvodnega recitala Direktive 2011/95/EU,(5) ki predvideva, da so družinski člani zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki bi lahko predstavljal podlago za status begunca.

29. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka ni razlagala 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 na način, kot ga je sodišče opredelilo v 26. točki obrazložitve te sodbe, in pri odločitvi tudi ni upoštevala 36. točke uvodnega recitala Direktive 2011/95/EU, je posledično zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko je na podlagi izjav tožnikov v postopku sprejela zaključek, da so bila ravnanja policije v konkretnem primeru izvršena izključno z namenom ugotovitve, kje se nahajata prosilčeva sinova. Pri svoji dokazni oceni tožena stranka tako ni upoštevala, da je iz izjav tožnikov, v verodostojnost katerih v postopku ni podvomila, razvidno, da je policija ob zasliševanjih očitno sumila, da sta tožnika sinovoma, izmed katerih je bil eden vpleten v aktivnosti proti vladi, pomagala pobegniti iz Irana, oziroma, da ju sedaj (finančno) podpirata, ter celo, da je bil tožnik tudi sam vpleten v celotno dogajanje. Tožena stranka na primer ni upoštevala izjav tožnika o tem, da je bil preganjan zaradi sumov policije o tem, da je sinovoma pomagal pri političnih aktivnostih in pri begu iz Irana; o tem, da je policija pritiskala nanj, da je tudi on vpleten v tej zadevi in da on vse ve; oziroma izjav tožnice o tem, da je policija moža spraševala, kako je spravil sina Č.Č. iz države, in da je policija začela nadzorovati njune finance. Tožena stranka v povzetku izjav tožnikov na strani 10 izpodbijane odločbe, na podlagi katerih je presojala upravičenost tožnikov do priznanja statusa begunca, tega vidika prošnje tožnikov ni izpostavila niti ni v postopku natančneje ugotavljala, s kakšnimi aktivnostmi se je ukvarjal sin Č.Č. in kakšni so bili sumi policije zoper tožnika ob zasliševanjih, ki se tudi niso prenehala ob prejemu (odprte) pisemske pošiljke tožene stranke tožnikoma o zavrnitvi prošnje njunega sina za združitev družine s staršema, sedaj tožnikoma, zaradi česar se vzpostavlja dvom o pravilnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja. Ključna neraziskana okoliščina v tej zvezi je tudi ta, da ni jasno, kaj točno naj bi počel sin tožnikov v Iranu proti vladni politiki. Od tega je namreč tudi odvisna verjetnost preganjanja njegovih staršev. Navedba, ki ostaja brez podrobnosti, da bi sina čakala smrtna kazen, bi lahko kazala na visoko stopnjo verjetnosti preganjanja tožnikov v primeru vrnitve. Tožena stranka v okviru presoje pogojev za priznanje statusa begunca ni presojala informacij o stanju v izvorni državi, ki so jih predložili pooblaščenci tožnikov in se nanašajo na preganjanje družinskih članov političnih aktivistov s strani iranskega režima (23. člen ZMZ-1), temveč je ob koncu obrazložitve izpodbijane odločbe (po tem, ko je zaključila, da tožnika ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite) zgolj pavšalno navedla, da predložene informacije niso v povezavi s konkretnim primerom. Glede na to, da tožena stranka v postopku sploh ni ugotavljala, zaradi kakšnih aktivnosti so iranske oblasti v Iranu preganjale sina Č.Č., in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovila, tudi ni imela zadostne podlage za odločanje o tem, ali so predložene informacije relevantne za obravnavani primer ali ne.

30. Sodišče glede na vse navedeno ne vidi zadostne zanesljivosti v oceni tožene stranke, da so bila ravnanja iranske policije izvršena (zgolj) z namenom ugotovitve, kje se nahajata prosilčeva sinova, saj izjave tožnikov kažejo na to, da so policisti ob zasliševanjih sumili, da je tožnik sinovoma, ki sta bila (oba oziroma vsaj sin Č.Č.) obravnavana kot politična nasprotnika, pomagal pobegniti iz Irana in da sta jima s tožnico nudila finančno pomoč, pri čemer so se sumi policije še utrdili po tem, ko so prestregli pismo slovenskega pristojnega organa, namenjeno tožnikoma, o tem, da se prošnja njunega sina za združitev družine s staršema zavrne. Na enak dvom je opozorilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 (opomba 7), ko je navedlo, da je ob predpostavki, da so oblasti odprle pošiljko z angleškim prevodom sinove odločbe za združitev družine in se na ta način seznanile, kje se ta nahaja, glede razloga preganjanja vzpostavljen dvom v sklepanje o izključnem namenu ravnanja policije, da ugotovi, kje sta sinova, predvsem sin Č.Č. To dejstvo govori v prid razlage, da je v konkretnem primeru lahko relevantna podlaga za preganjanje politično prepričanje iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 31. Če bi se v obravnavani zadevi, ob pravilni uporabi materialnega prava glede razloga preganjanja in po ponovni preučitvi izjav oziroma ponovnem zaslišanju tožnikov izkazalo, da je tožnika policija sumila sodelovanja in pomoči sinovoma kot političnima nasprotnikoma, bi lahko zatrjevane težave tožnikov, ki so se kazale v večletnih napornih in zastraševalnih zasliševanjih, pomenila dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, pri čemer mora organ upoštevati tudi osebne okoliščine tožnika in vpliv že izvršenih dejanj nanj glede na njegovo specifično zdravstveno stanje. V tem smislu bi bilo treba v postopku bolj natančno razčistiti, kakšna so bila zasliševanja tožnikov, kakšne ukrepe je policija uporabila, kako intenzivni so bili in kako pogosti ter kako jih je tožnik subjektivno prenašal glede na njegovo specifično zdravstveno situacijo. Le tako bi bilo namreč mogoče ugotoviti, ali dejanja ustrezajo standardu dejanj preganjanja, kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ-1. 32. Sodišče torej glede odločitve tožene stranke v povezavi s statusom begunca ugotavlja, da je tožena stranka pri odločanju zmotno uporabila materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), posledično pa je prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. alineja prvega odstavka 64. člena ZUS-1), zaradi česar je zaključek tožene stranke o tem, da dejanj policije ni mogoče pripisati enemu od predpisanih razlogov preganjanja, preuranjen. To pa je razlog za odpravo odločbe po prvem odstavku 64. člena ZUS-1. 33. Zaradi tožbenih trditev o tem, da bi bil v obravnavani zadevi razlog preganjanja lahko podan tudi v smislu „pripadnosti posebni družbeni skupini“ po 4. alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, sodišče pripominja, da bo morala tožena stranka v primeru, da ne bo ugotovila podlage za preganjanje v 5. alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, preveriti še obstoj razloga za preganjanje iz 4. alineje prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1. Tožnika sta namreč že v upravnem postopku predložila določene informacije o možnem preganjanju družinskih članov političnih nasprotnikov iranskega režima kot posebej ranljive skupine. Od ravnanj iranske policije zoper družinske člane političnih nasprotnikov pa je odvisno, ali je mogoče tožnika smatrati kot pripadnika posebne družbene skupine. Tožena stranka bo morala v ta namen preučiti predložene informacije o stanju v izvorni državi glede navedene posebne okoliščine, pri tem pa bo morala informacije (COI) oceniti v povezavi s kriteriji za njihovo oceno, ki jih je Upravno sodišče že vpeljalo v upravnosodno prakso, na primer v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012 (odst. 95). Ti kriteriji so: točnost in ažurnost podatkov;(6) uporaba različnih virov, pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen;(7) objektivnost in nepristranost virov;(8) celovitost informacij o izvorni državi,(9) pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ-1 je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; transparentnost (preglednost) virov.(10) O statusu subsidiarne zaščite

34. Tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 določa, da se status subsidiarne oblike zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, prizna, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila oseba ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo zakonsko določeni izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Za konkretni primer relevantna določba 28. člena ZMZ-1 določa, da resna škoda zajema mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja).(11)

35. Tožba po presoji sodišča v povezavi z odločitvijo tožene stranke glede upravičenosti tožnikov do statusa subsidiarne zaščite utemeljeno izpostavlja pomanjkanje obrazložitve o tem, zakaj tožena stranka meni, da zaslišanja in ravnanja policije, kot jih opisujeta tožnika, ne dosegajo takšne stopnje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi predstavljalo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).(12) Tožena stranka namreč za takšno stališče v izpodbijani odločbi ni navedla nobenih razlogov niti ni ugotavljala, kako intenzivna in kakšne narave so ta zaslišanja bila, tožnik pa je v postopku glede na podatke iz spisa povedal, da so bila zaslišanja policije izrazito ponavljajoča in trajajoča več let, zastraševalna in občasno groba, pri čemer sta oba tožnika povedala, da ima tožnik raka in da takšna ravnanja oziroma stres nanj še posebej slabo vplivajo, česar tožena stranka ni upoštevala.

36. Stališču sodišča je v tem delu pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki je v sklepu I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 zapisalo, da iz izpodbijane odločbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razvidno, kateri razlogi so toženo stranko vodili k sklepu, da ravnanje policije, glede na vse okoliščine konkretnega primera, ni doseglo zadostne stopnje resnosti, da bi šlo za kršitev 3. člena EKČP. Sodišče zato v tem delu ne spreminja svoje obrazložitve iz prvotne sodbe I U 1003/2016 z dne 31. 8. 2016, v kateri se je sklicevalo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki v obrazložitvah svojih odločb navaja, da mora ravnanje, za katerega se trdi, da nasprotuje 3. členu EKČP, doseči minimalno stopnjo resnosti, če naj bi spadalo v okvir 3. člena EKČP, in da je ocena tega minimuma po naravi stvari relativna in odvisna od vseh konkretnih okoliščin primera, pri čemer kot primere okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri presoji, našteva čas trajanja spornega ravnanja, njegove fizične in psihične učinke, spol, starost, zdravstveno stanje žrtve in podobno.(13)

37. Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi ugotovila, da iz poročil izhaja, da pripadniki iranskih varnostnih sil kršijo človekove pravice, a je nato kljub temu ocenila, da v obravnavanem primeru taktike iranske policije niso dosegle potrebne stopnje resnosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje. Pri tem se do specifičnih okoliščin konkretnega primera ni opredelila in iz izpodbijane odločbe zato ni mogoče razbrati, da bi v tej luči presojala, ali je potrebna stopnja resnosti ravnanj dosežena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, da bi tožena stranka pri presoji upoštevala večletno vsakotedensko trajanje policijskega nadlegovanja, fizične in psihične učinke na hudo bolnega tožnika, starost obeh tožnikov, rakavo obolenje tožnika in podobno, čeprav bi morala te okoliščine vključiti v dokazno oceno. Iz izjav tožnice poleg tega izhaja, da so bili policisti takrat, ko so opravljali hišne preiskave pri njih doma, tudi do nje grobi, nesramni in prostaški, policija pa je k njim na dom prihajala enkrat ali dvakrat na teden (stran 8 prošnje tožnice z dne 8. 1. 2016), zaradi česar ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožnica zgolj zaradi dejstva, ker sama ni bila vabljena na policijsko postajo na zaslišanja, ni mogla biti podvržena nehumanemu oziroma poniževalnemu ravnanju policije.

38. Tožena stranka se je na straneh 13-14 in 17-18 izpodbijane odločbe opredelila do informacij glede stanja v izvorni državi tožnikov, ki so ji jih posredovali pooblaščenci tožnikov in ki se nanašajo na nadlegovanje družinskih članov nasprotnikov iranskega režima, ter na več mestih ugotovila, da povezave s konkretnim primerom ni mogoče ugotoviti in da predložena poročila na njeno presojo ne vplivajo. Sodišče takšne pavšalne obrazložitve tudi v povezavi s presojo o tem, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, ne more preizkusiti, saj tožena stranka ne pojasni razlogov, zaradi katerih meni, da poročila za obravnavani primer niso relevantna, prav tako pa se v postopku ni ugotavljalo in niti iz upravnega spisa ni razvidno, s kakšnimi aktivnostmi proti vladi se je sin Č.Č. ukvarjal v izvorni državi, da bi bilo mogoče presoditi, ali je mnenje tožene stranke o tem, da povezave s konkretnim primerom ni, utemeljeno.

39. Sodišče ob tem poudarja, da sta tožnika skladno in prepričljivo izpovedala o tem, da sta bila deležna večletnega nadlegovanja s strani policije zaradi pobega sinov, od katerih je vsaj en smatran za političnega nasprotnika, tožena stranka pa v verodostojnost njunih izjav ni podvomila. Ker gre torej v določenih predloženih poročilih za nadlegovanje družinskih članov znanih aktivistov in novinarjev, in četudi njun sin v takšno kategorijo oseb ne bi spadal, bi po mnenju sodišča predložena poročila lahko potrjevala, da se nadlegovanja družinskih članov aktivistov s strani policije v Iranu dogajajo, to pa ob upoštevanju verodostojnih izjav tožnikov o tem, da sta bila tudi sama žrtvi policijskih nadlegovanj, nadalje lahko potrjuje, da sta bila tudi onadva deležna podobnih ravnanj policije, kot jih opisujejo predložena poročila.

40. Pri presoji upravičenosti tožnikov do subsidiarne zaščite ni bistveno, iz kakšnih razlogov so se „težave“ tožnikov v izvorni državi pojavile, temveč je za odločitev pomembno nesporno dejstvo, da sta tožnika, zlasti tožnik, po pobegu sinov iz Irana in še posebej po tem, ko so varnostni organi izvedeli za vsebino pisma slovenskih pristojnih organov, deležna poostrenega neprestanega nadzora, zasliševanj in občasno grobih policijskih taktik. Tako tudi za presojo, ali bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu ponižujočega ali nehumanega ravnanja, ni bistveno, zakaj je policija začela s takšnim ravnanjem, temveč je potrebno presoditi, kakšna so ravnanja policije bila in ali bi bila tožnika tem ravnanjem v smislu resne škode izpostavljena tudi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo. Čeprav varnostni organi v času, ko je bil sin Č.Č. v Iranu priprt, niso nad tožnikoma izvajali nobenega pritiska, je nesporno, da so se ti pritiski začeli izvajati kasneje in so trajali 6 let, zaradi česar imata tožnika lahko utemeljen strah, da se bodo ponovila tudi ob vrnitvi v izvorno državo in na tej podlagi lahko utemeljujeta svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Glede na to, da v obravnavani zadevi ni pomemben vzrok policijskih zasliševanj in preiskav, temveč zgolj dejstvo, da sta bila tožnika kot družinska člana političnega aktivista deležna večletnega policijskega zasliševanja in preiskav, se tožena stranka presoji predloženih informacij pooblaščencev tožnikov o stanju v izvorni državi, ki se nanašajo na takšna policijska nadlegovanja, ne more izogniti s sklicevanjem, da predložene informacije s konkretnim primerom niso povezane.

41. Glede na vse obrazloženo sodišče tudi v ponovnem postopku ugotavlja, da je tožena stranka v postopku v povezavi z odločanjem o statusu subsidiarne zaščite storila bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), zmotno uporabila materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar so vse razlogi za odpravo izpodbijane odločbe (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Odločanje na seji senata

42. Sodišče v obravnavani zadevi ni izvedlo glavne obravnave in samo odločilo v zadevi (51. in 65. člen člen ZUS-1), saj stranke v obravnavani zadevi izvedbe glavne obravnave niso predlagale, niti niso predlagale odločanja v sporu polne jurisdikcije, po mnenju sodišča pa je bilo o zadevi mogoče odločiti na seji.

43. Glede odločanja na seji senata se tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ob upoštevanju 33. člena ZMZ-1 uporablja določba 59. člena ZUS-1, saj ZMZ-1 o odločanju na seji senata nima nobenih posebnih določb. Omenjena določba ZUS-1 v drugem odstavku določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) tudi v primeru, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kadar gre za takšne okoliščine, je vprašanje izvajanja glavne obravnave prepuščeno diskreciji sodišča (dominus litis) glede vodenja postopka, ki lahko glede na stanje zadeve samo odloča o tem, ali bo izvedlo glavno obravnavo, ali pa bo, ob izpolnjenih pogojih 59. člena ZUS-1, odločilo na seji.

44. V obravnavani zadevi je bilo glede na vse predstavljene razloge očitno, da je treba tožbi ugoditi, saj je bila odločitev tožene stranke nepravilna tako v delu, ki se nanaša na priznanje statusa begunca, kot tudi v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito. Sodišče je imelo zato, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se o priznanju mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, v 1. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 podlago, da odloči na seji. Pri odločanju o načinu vodenja postopka upravnega spora je sodišče upoštevalo predvsem načelo načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS, po katerem je tožena stranka tista, ki primarno odloča o priznanju mednarodne zaščite, ter koncept upravnega spora iz prvega odstavka 157. člena URS, po katerem sodišče v upravnem sporu primarno presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta. Prav tako je odločitev, da bo sodišče odločilo na seji, skladna z načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1), saj pridobivanje informacij o izvorni državi, ki jih je nujno pridobiti za odločitev o priznanju statusa (8. in 9. točka prvega odstavka 23. člena ZMZ-1), in morajo biti za odločanje prevedene v slovenski jezik (prvi odstavek 6. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1),(14) predstavlja nesorazmerno breme vodenja konkretnega postopka upravnega spora in bi bistveno vplivalo na pravico tožnikov do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

45. Sodišče je tako o zadevi odločilo na seji ter ob upoštevanju prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (2., 3., 4. točka) izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

46. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v povezavi s presojo, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa begunca, izhajati iz razlage materialnopravne določbe 27. člena ZMZ-1, kot jo je v tej sodbi podalo sodišče, in upoštevati 36. točko uvodnega recitala Direktive 2011/95/EU ter v tej luči popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Če bo v postopku ugotovljeno, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje razlog preganjanja podan, bo morala tožena stranka nato ob upoštevanju informacij glede stanja v izvorni državi iz 8. in 9. točke prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 presoditi, ali ravnanja subjektov preganjanja izpolnjujejo zahtevane lastnosti, kot jih opredeljuje 26. člen ZMZ-1, še posebej 2. alineja prvega odstavka omenjenega člena, saj je šlo za ponavljajoča se zastraševalna zasliševanja s strani policije, in torej ugotoviti, ali so bili policijski ukrepi takšne narave, da jih je mogoče opredeliti kot dejanja preganjanja v povezavi z osebnimi okoliščinami tožnika, ter ali obstaja verjetnost, da bosta takšnemu ravnanju tožnika podvržena tudi ob vrnitvi v izvorno državo. Pri tem je sodišče že v zadevi I U 411/2015 z dne 24. 4. 2015 poudarilo (118. točka obrazložitve), da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima (balance of probability), in da je potrebno upoštevati standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (reasonable degree of likelihood).

47. Če pa bo v postopku ugotovljeno, da tožnika pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjujeta, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno presoditi tudi, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tako bo morala v luči konkretnega primera ugotoviti, kakšna je bila narava policijskih ukrepov, usmerjenih zoper tožnika na policijskih postajah in zoper tožnico ob hišnih preiskavah, ter ob upoštevanju vseh okoliščin primera, še posebej ob dejstvu, da se je ravnanje policije ponavljalo večkrat tedensko več let, da so bili policisti do tožnikov grobi in da je tožnik zaradi svoje bolezni bolj občutljiv, presoditi in podrobno obrazložiti, ali ravnanje policije ustreza pojmu resne škode, kot ga opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člen EKČP. 48. Tožena stranka bo morala odločitev glede upravičenosti tožnikov do statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite sprejeti ob upoštevanju informacij glede stanja v izvorni državi iz 8. in 9. točke prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 ter še posebej ob upoštevanju vseh poročil, ki so jih v upravnem postopku predložili pooblaščenci tožnikov. Pri slednjih bo morala v obzir vzeti tudi podana stališča sodišča iz obrazložitve te sodbe.

49. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : Na primer odločitve Vrhovnega sodišča I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016, I Up 165/2016 z dne 4. 9. 2016 in I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016. opomba (2) : Sodba Vrhovnega sodišča I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016, odstavek 24. opomba (3) : Tudi 1. alineja prvega odstavka 3. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ objektivno in nepristransko ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku.

opomba (4) : Glej opombo 2. opomba (5) : Direktiva 2011/95/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev - Kvalifikacijska direktiva).

opomba (6) : Člen 8(2)(b) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

opomba (7) : Člen 8(2)(b) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

opomba (8) : Člen 8(2)(a) Direktive št. 2005/85/ES; 4(a) člen Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

opomba (9) : Člen 4(3)(a) Direktive št. 2004/83/ES.

opomba (10) : Člen (4(a) Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Vsi zgoraj našteti kriteriji so v uporabi v upravno-sodni praksi, glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010, I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010, I U 440/2012 z dne 8. 6. 2012, I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012. opomba (11) : Tožba odločitve tožene stranke o tem, da tožnikoma resna škoda iz 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1 ne grozi, ne izpodbija in to dejstvo torej med strankama ni sporno.

opomba (12) : Določba 3. člena EKČP pravi, da se nikogar se sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati, kar ustreza vidiku načela nevračanja o tem, da se tujca ne sme vrniti v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

opomba (13) : ESČP v obrazložitvah svojih odločitev tako navaja: „Ill-treatment must attain a minimum level of severity if it is to fall within the scope of Article 3. The assessment of this minimum is, in the nature of things, relative; it depends on all the circumstances of the case, such as the duration of the treatment, its physical or mental effects and, in some cases, the sex, age and state of health of the victim, etc.“ (glej, med drugim, sodbo Saadi proti Italiji z dne 28. 2. 2008, odst. 134).

opomba (14) : V predmetni zadevi so bile vse pridobljene informacije o izvorni državi, ki se nahajajo v upravnem spisu, v tujem jeziku.