Jedro

V primerih, kot je obravnavani, ko je bil družinski član obravnavan in priprt zaradi političnih aktivnosti, je nujna presoja, ali ni ravnanje oblasti zoper druge družinske člane motivirano tudi zaradi njim pripisanega enakega političnega prepričanja. Izkustveno logično je namreč sklepanje, da se osebi, ki je pomagala političnemu nasprotniku, pripiše strinjanje z njenimi političnimi prepričanji, ne glede na to, ali je bil morda motiv za pomoč drug. Pomembno torej ni, ali oseba dejansko sprejema oziroma se strinja s političnim nazorom ter z ravnanji drugega (to je, ali se tožnika strinjata z ravnanji sina), saj subjekt preganjanja identično politično prepričanje pripiše osebi na podlagi njenih ravnanj, usmerjenih v zaščito nasprotnika vladajoče oblasti (v tej zadevi zaradi pomoči pri pobegu). To pa tudi pomeni, da v konkretnem primeru sinovih političnih aktivnosti (za katerega ni sporno, da je bil priprt zaradi aktivnosti proti vladi) ni mogoče izvzeti iz konteksta položaja tožnikov, saj je prav to bistveno za njuno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 na podlagi 2., 3. in 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4/2016/18 (1312-04) z dne 30. 5. 2016, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je toženka tožnikoma, državljanoma Islamske republike Iran, zavrnila prošnji za mednarodno zaščito, saj je ugotovila, da ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca (zaradi odsotnosti razloga preganjanja) niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede statusa begunca navaja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo med drugim zato, ker pri razlagi razloga preganjanja zaradi političnega prepričanja iz pete alineje 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ni upoštevala 36. točke uvodnega recitala Direktive 2011/95/EU.(1) Posledično je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko je na podlagi izjav tožnikov v postopku sprejela zaključek, da so bila ravnanja policije v konkretnem primeru izvršena izključno z namenom ugotovitve, kje se nahajata sinova prosilcev. Pri svoji dokazni oceni bi morala upoštevati, da je iz izjav tožnikov, v verodostojnost katerih v postopku ni podvomila, razvidno, da je policija ob zasliševanjih očitno sumila, da sta tožnika sinovoma, izmed katerih je bil eden vpleten v aktivnosti proti vladi, pomagala pobegniti iz Irana in da ju (finančno) podpirata, ter celo, da je bil tožnik sam vpleten v celotno dogajanje. S tem pa je kot politična nasprotnika policija obravnavala ne le sinova, ampak tudi tožnika (sedmi odstavek 27. člena ZMZ). V zvezi z zavrnitvijo statusa subsidiarne zaščite prvostopenjsko sodišče tudi po ponovljenem postopku izpostavlja pomanjkljivo obrazložitev tožene stranke o tem, zakaj zaslišanja in ravnanja policije ne dosegajo stopnje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena EKČP. 3. Toženka (pritožnica) je zoper omenjeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Odgovora tožnikov na pritožbo Vrhovno sodišče tudi v ponovnem postopku ni moglo upoštevati zaradi enakega razloga (pomanjkanja postulacijske sposobnosti) kot v prvem pritožbenem postopku (I Up 294/2016), zato ga ponovno podrobneje ne pojasnjuje. Bistvo je, da sta vložila odgovor sama in ne preko pooblaščenca z opravljenim pravniški državnim izpitom (drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZUS-1) ali svetovalca za begunce, ki je lahko tudi oseba brez navedenega izpita (tretja alineja četrtega odstavka 9. člena ZMZ-1). Ker njune okoliščine ne dajejo razumne podlage za sklepanje o kakršnikoli možnosti, da bi sama imela opravljen izpit,(2) ki se zahteva za postopek pred pritožbenim sodiščem, ju Vrhovno sodišče ni pozivalo na predložitev dokazila o tem.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v tej zadevi s sklepom I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 razveljavilo prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje I U 1003/2016-5 z dne 31. 8. 2016, saj ni bilo jasno, kaj je sodišče očitalo toženki v zvezi z odločanjem o statusu begunca: ali to, da je napačno materialnopravno ovrednotila konkretne okoliščine obravnavane zadeve v zvezi s presojo obstoja tožnikoma pripisanega političnega prepričanja kot razloga preganjanja (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali to, da s tem v zvezi ni ugotovila popolnega dejanskega stanja in je bilo zato sklepanje o (ne)obstoju razloga preganjanja preuranjeno. V zvezi z ugotavljanjem statusa subsidiarne zaščite pa se je Vrhovno sodišče strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da se toženka pri presoji, ali ravnanja policije pomenijo nehumano ali poniževalno ravnanje v smislu resne škode, ni opredelila do specifičnih okoliščin konkretnega primera.

7. V zadevi je sporen razlog preganjanja iz pete alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, to je zaradi političnega prepričanja. Navedeni razlog obsega zlasti imeti mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec tudi ravnal v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem (sedmi odstavek navedenega člena). Pritožnica navaja, da sodišče na podlagi izjav tožnikov v postopku ni imelo podlage za zaključek, da jima grozi preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja.

8. Navedeni ugovor ni utemeljen, saj sodišče sklepa, da je pri tožnikih podan razlog preganjanja zaradi političnega prepričanja, ni sprejelo. V razlogih sodbe je navedlo, da je toženka napačno razlagala peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi z devetim odstavkom istega člena, saj ta določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične lastnosti, ki se preganjajo, če takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona.

9. Očitek toženki je torej bil, da bi morala glede na okoliščine tega primera uporabiti določbo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 (zmotna uporaba materialnega prava). Ker je ni, tudi ni ugotavljala, ali je iranska policija tožnikoma zaradi ravnanja sina A. pripisala določeno politično prepričanje in je tudi to bil razlog za njeno ravnanje. Vrhovno sodišče se z ugotovljeno kršitvijo strinja. V primerih, kot je obravnavani, ko je bil družinski član (sin A.) obravnavan in priprt zaradi političnih aktivnosti, je nujna presoja, ali ni ravnanje oblasti zoper druge družinske člane motivirano tudi zaradi njim pripisanega enakega političnega prepričanja. Izkustveno logično je namreč sklepanje, da se osebi, ki je pomagala političnemu nasprotniku, pripiše strinjanje z njenimi političnimi prepričanji, ne glede na to, ali je bil morda motiv za pomoč drug. Pomembno torej ni, ali oseba dejansko sprejema oziroma se strinja s političnim nazorom ter z ravnanji drugega (to je, ali se tožnika strinjata z ravnanji sina A.), saj subjekt preganjanja identično politično prepričanje pripiše osebi na podlagi njenih ravnanj, usmerjenih v zaščito nasprotnika vladajoče oblasti (v tej zadevi zaradi pomoči pri pobegu). To pa tudi pomeni, da v konkretnem primeru političnih aktivnosti sina A. (za katerega ni sporno, da je bil priprt zaradi aktivnosti proti vladi) ni mogoče izvzeti iz konteksta položaja tožnikov, saj je prav to bistveno za njuno obravnavo.

10. Sodišče prve stopnje je glede tega nakazalo ‒ kar je pomembno za vodenje ponovljenega postopka pri pritožnici ‒ da bi šlo pri ravnanju iranske policije (grožnje, zastraševanja, nadlegovanje tožnikov) lahko za več kot le za golo iskanje informacij, kje se nahajata sinova tožnikov (predvsem sin A.), pri čemer je poudarilo okoliščine, ki sta jih v svojih izjavah navedla tožnika,(3) predvsem pa izpostavilo ponovno vzpodbujeno ravnanje policije po tem, ko so prestregli pismo pristojnega slovenskega organa z zavrnjeno prošnjo njunega sina A. za združitev družine. V zvezi s tem je tudi Vrhovno sodišče v prejšnjem sklepu pripomnilo, da če so oblasti odprle slovensko pošiljko, v kateri je bilo po tožnikovih navedbah na osebnem razgovoru angleški prevod sinove odločbe za združitev družine, in se na ta način seznanile, kje se ta nahaja, je vzpostavljen dvom o izključnem namenu ravnanja policije, to je, da ugotovi, kje sta sinova. Pritožnica se s tem sicer ne strinja in navaja, da v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana (ki ga je vodila kot pristojni organ), ni prejela nikakršnega dokaza, da je bilo njeno pisanje res dostavljeno tožnikoma. Po presoji Vrhovnega sodišča bo to lahko predmet ugotavljanja v ponovljenem postopku, če bo pritožnica še menila, da je dejstvo vročitve pisma tožnikoma pomembno, čeprav nista navajala, da bi policija pri njima našla pismo in se na ta način seznanila z vsebino. Vsekakor pritožnica do sedaj ni zanikala, da je bilo uradno pisanje poslano tožnikoma v izvorno državo, s čimer ni izključeno, da so ga oblasti odprle, preden je prišlo do naslovnikov.

11. Pritožnica ne more izpodbiti ugotovitve o kršitvi omenjene določbe ZMZ-1 z navedbami, da tožnika nista nikoli navajala, da bi bila sama kakorkoli politično aktivna, da so se vse njune težave začele šele po priprtju sina A. in da je policija zgolj opravljala svoje delo. Dejstvo je, da policijsko obravnavanje tožnikov ni bilo presojeno z vidika devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 in v ta namen niso bila ugotovljena ali zavrnjena dejstva, ki sta jih tožnika navajala. Pavšalne so tudi pritožbene navedbe, da če bi režim tožnika dojemal kot politična nasprotnika, ne bi ostalo samo pri zaslišanjih, zato se do njih ni mogoče opredeliti.

12. Ker je odločitev toženke o zavrnitvi statusa begunca temeljila le na nepravilnem stališču o odsotnosti razloga preganjanja, so za odločitev nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sama dejanja preganjanja. Pritožnica se bo morala v ponovljenem postopku izreči ne le glede preteklih, ampak tudi glede pričakovanih ravnanj iranskih oblasti v primeru vrnitve tožnikov, s tem pa tudi do intenzivnosti in oblik dejanj preganjanja v smislu 26. člena ZMZ. Tega ne bo mogla storiti, ne da bi upoštevala usmeritve iz 36. uvodne izjave Direktive 2011/95/EU, na kar je opozorilo že prvostopenjsko sodišče, ki pravi, da so družinski člani zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki bi lahko predstavljal podlago za status begunca. To pomeni, da bo morala nujno upoštevati povezanost tožnikov s sinovoma, zlasti A., in na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotoviti njegovo vlogo v izvorni državi (zaradi katere je bil upravičen do statusa begunca) ter s tega vidika preveriti pričakovani obstoj, oblike in intenzivnost ravnanj iranskih oblasti zoper tožnika kot staršev oseb s priznano mednarodno zaščito, pri tem pa upoštevati tudi njune osebne okoliščine (spol, starost, zdravstveno stanje(4) ipd.).

13. Očitek pritožnice, da sodišče kljub spornemu dejanskemu stanju v nasprotju z zakonom ni izvedlo glavne obravnave, ni utemeljen. ZMZ, ki se glede tega vprašanja uporablja na podlagi 125. člena ZMZ-1, v prvem odstavku 75. člena sodišču nalaga, da opravi glavno obravnavo le v primeru, če je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, ali je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Te določbe zakona ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo, če ugotovi zmotno uporabo materialnega prava, kot je to v obravnavanem primeru. Ob takem stanju zadeve so pojasnila sodišča, zakaj ni izvedlo glavne obravnave (ker je stranke niso predlagale, ker niso predlagale odločanja v sporu polne jurisdikcije), sicer nepravilna, a nebistvena. Zmotna uporaba materialnega prava v povezavi z okoliščino, da toženka dejanskega stanja glede dejanj preganjanja sploh ni ugotavljala, ne omogoča zaključka, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno ali nepopolno in je med strankama sporno. Šele to bi vzpostavilo dolžnost sodišča, da opravi glavno obravnavo.

14. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da se toženka pri presoji, ali ravnanja policije pomenijo nehumano ali poniževalno ravnanje v smislu resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ oziroma 3. člena EKČP ni opredelila do specifičnih okoliščin konkretnega primera. Ob tem je dodalo, da lahko osebne okoliščine prosilca v povezavi z dolgotrajnostjo in pogostostjo policijskega ravnanja že ob manjši intenzivnosti samih zasliševanj (v smislu načina izvajanja in njihovega trajanja) vzpostavljajo kršitev 3. člena EKČP, pri čemer ne drži niti pritožbena navedba, da tožnik ni zatrjeval, da se mu je zaradi zaslišanj zdravstveno stanje poslabšalo (prim. 5. in 6. stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 3. 2016). Glede na pojasnjeno stališče o ugotovljenih nepravilnosti pritožnica z navedbami v pritožbi ne more odpraviti pomanjkljivosti svoje odločbe.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

(1) Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite.

(2) Iz prošenj za mednarodno zaščito izhaja, da imata oba srednješolsko izobrazbo, tožnica je bila učiteljica, tožnik pa nadzornik v proizvodnji.

(3) Iz odločbe toženke izhaja, da je policija tožnika dve ali tri leta tedensko redno zasliševala o tem, kako je sin A. odšel iz države (potem, ko je bil priprt zaradi svojih aktivnosti proti vladi in nato proti varščini izpuščen na prostost), kje se nahaja in kdo mu pomaga. Čeprav se je situacija z leti umirjala, se je policijsko ravnanje ponovno intenziviralo v letu 2015, ko sta tožnika iz Slovenije dobila poštno pošiljko z odločbo o zavrnitvi sinove prošnje za združitev z družino (pismo je bilo odprto). Tožnika so ponovno vabili na razgovor in spraševali, kaj delata sinova (drugi sin je zapustil Iran skupaj z bratom, saj je zanj neuspešno jamčil s svojim premoženjem). Od takrat so ga dvakrat ali trikrat na teden vabili na razgovor ali pa so sami prišli na dom in ga preiskali, enkrat so se tudi fizično spravili nanj, tako da je padel po tleh. Tožnice na policijsko postajo niso vabili, ko so prišli v hišo, pa so bili do nje grobi, nesramni in prostaški.

(4) Iz izjave tožnika na osebnem razgovoru izhaja, da ima raka krvotvornih organov.