Jedro

Ugovor zastaranja odškodninske terjatve je ugovor materialnega prava, ki ga je mogoče podati vse do zaključka glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti v I./1. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: „1. Tožena stranka B.G. d.o.o., na naslovu ... je dolžna tožeči stranki M.K., na naslovu ..., za obdobje od meseca marca 1998 do 2. 8. 2000 plačati neto plačo v znesku 4.724,80 EUR (1.132.253,00 SIT) in sicer za mesece: marec 1998 v neto znesku 44.233,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1998 do 1. 1. 2002; aprila 1998 v neto znesku 68.229,56 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1998 do 1. 1. 2002; maj 1998 v neto znesku 16.247,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1998 do 1. 1. 2002; junij 1998 v neto znesku 48.271,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1998 do 1. 1. 2002; julij 1998 v neto znesku 67.657,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 1998 do 1. 1. 2002; december 1998 v neto znesku 68.028,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1999 do dosega glavnice; januar 1999 v neto znesku 71.709,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 1999 do dosega glavnice; februar 1999 v neto znesku 71.856,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1999 do dosega glavnice; marec 1999 v neto znesku 71.734,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1999 do dosega glavnice; aprila 1999 v neto znesku 71.711,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1999 do dosega glavnice; maj 1999 v neto znesku 47.788,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1999 do dosega glavnice; junij 1999 v neto znesku 41.789,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1999 do dosega glavnice; julij 1999 v neto znesku 71.790,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 1999 do dosega glavnice; avgust 1999 v neto znesku 53.423,41 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1999 do dosega glavnice; september 1999 v neto znesku 58.487,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 1999 do dosega glavnice; oktober 1999 v neto znesku 44.785,91 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 1999 do dosega glavnice; november 1999 v neto znesku 46.811,51 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 1999 do dosega glavnice; december 1999 v neto znesku 10.823,03 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2000 do dosega glavnice; januar 2000 v neto znesku 50.666,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2000 do dosega glavnice; februar 2000 v neto znesku 65.897,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2000 do dosega glavnice; marec 2000 v neto znesku 55.587,41 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2000 do dosega glavnice; aprila 2000 v neto znesku 65.606,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2000 do dosega glavnice; maj 2000 v neto znesku 53.674,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2000 do dosega glavnice; junij 2000 v neto znesku 52.654,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2000 do dosega glavnice; julij 2000 v neto znesku 68.435,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2000 do dosega glavnice; avgust 2000 v neto znesku 7.129,29 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2000 do dosega glavnice.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne.“ v I./2. točki izreka tako, da se na novo glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati stroške za prehrano med delom v neto znesku 1.336,20 EUR (320.208,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.857,00 SIT od 15. 4. 1998 do 1. 1. 2002; od zneska 10.340,00 SIT od 15. 5. 1998 do 1. 1. 2002; od zneska 10.340,00 SIT od 15. 6. 1998 do 1. 1. 2002; od zneska 10.857,00 SIT od 15. 7. 1998 do 1. 1. 2002; od zneska 12.604,00 SIT od 15. 8. 1998 do 1. 1. 2002; od zneska 12.056,00 SIT od 15. 10. 1998 do 1. 1. 2002; od zneska 12.056,00 SIT od 15. 11. 1998 do dosega glavnice; od zneska 11.508,00 SIT od 15. 12. 1998 do dosega glavnice; od zneska 12.056,00 SIT od 15. 1. 1999 do dosega glavnice; od zneska 10.740,00 SIT od 15. 2. 1999 do dosega glavnice; od zneska 10.200,00 SIT od 15. 3. 1999 do dosega glavnice; od zneska 12.359,00 SIT od 15. 4. 1999 do dosega glavnice; od zneska 10.740,00 SIT od 15. 5. 1999 do dosega glavnice; od zneska 11.277,00 SIT od 15. 6. 1999 do dosega glavnice; od zneska 11.277,00 SIT od 15. 7. 1999 do dosega glavnice; od zneska 12.276,00 SIT od 15. 8. 1999 do dosega glavnice; od zneska 12.276,00 SIT od 15. 10. 1999 do dosega glavnice; od zneska 11.718,00 SIT od 15. 11. 1999 do dosega glavnice; od zneska 11.718,00 SIT od 15. 12. 1999 do dosega glavnice; od zneska 12.834,00 SIT od 15. 1. 2000 do dosega glavnice; od zneska 12.012,00 SIT od 15. 2. 2000 do dosega glavnice; od zneska 11.440,00 SIT od 15. 3. 2000 do dosega glavnice; od zneska 13.156,00 SIT od 15. 4. 2000 do dosega glavnice; od zneska 10.296,00 SIT od 15. 5. 2000 do dosega glavnice; od zneska 12.012,00 SIT od 15. 6. 2000 do dosega glavnice; od zneska 12.584,00 SIT od 15. 7. 2000 do dosega glavnice; od zneska 12.222,00 SIT od 15. 8. 2000 do dosega glavnice.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne.“ v I./3. točki izreka pa tako, da se na novo glasi: „3. Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki regres za letni dopust 1.135,03 EUR bruto (272.000,00 SIT) oziroma 942,08 EUR neto (225.760,00 SIT) in sicer za leto: 1998 v znesku 425,64 EUR bruto (102.000,00 SIT), od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke ter izplačati tožeči stranki neto znesek 353,28 EUR (84.660,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 1998 do dosega neto glavnice; 1999 v znesku 425,64 EUR bruto (102.000,00 SIT), od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke ter izplačati tožeči stranki neto znesek 353,28 EUR (84.660,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 1999 do dosega neto glavnice; 2000 v znesku 283,75 EUR bruto (68.000,00 SIT), od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke ter izplačati tožeči stranki neto znesek 235,52 EUR (56.440,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2000 do dosega neto glavnice.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev v zvezi s stroški za prehrano in regresom za letni dopust se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna za obdobje od meseca marca 1998 do 2. 8. 2000 plačati neto plačo v znesku 4.728,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila in pri tem obračunati in izplačati tudi vse razlike v davkih in prispevkih za tožnika (točka I./1. izreka), da mu je za isto obdobje dolžna izplačati stroške za prehrano s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I./2. izreka) ter regres za letni dopust za leta 1998, 1999 in 2000 v skupnem znesku 1.135,03 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I./3. izreka). Kar je tožnik zahteval drugače ali več po posameznih temeljih je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka I./4. izreka). S sklepom je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na prevozne stroške v znesku 309.320,00 SIT in bruto plačo za čas od 3. 8. 2000 do 15. 9. 2000, postopek ustavilo. Stroškovno je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi (tožene stranke) v višini 7.802,33 EUR in odločilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi dolžna za toženca po nasprotni tožbi (tožnika) povrniti stroške postopka v znesku 4.047,14 EUR na račun sodišča (točka II. izreka sodbe).

Samo zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) in predlaga njeno spremembo oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču ter priglaša stroške pritožbe. V zvezi s tožbenim zahtevkom izpostavlja, da odnosi med pravdnima strankama ne temeljijo na vzpostavljenem delovnem razmerju, temveč na dolžniško-upniškem razmerju, v katerem je tožena stranka in njen lastnik B.Š. upnik, tožnik pa dolžnik. Opozarja na tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2004, da pogodba z dne 1. 2. 1998 ni dokaz o dogovorjenih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja in da se tožnik z njeno vsebino ni strinjal, s čimer naj bi izrecno pritrdil navedbam tožene stranke o tem, da ta pogodba ni izraz pogodbene volje strank. Zato meni, da gre za simuliran pravni posel, ki po določbah 1. odstavka 66. člena ZOR oziroma 1. odstavka 50. člena OZ nima učinka, ampak prikriva drug dogovor med strankama. Ker delovno razmerje ni bilo sklenjeno, tudi niso utemeljeni tožnikovi zahtevki iz tega naslova. Podredno in za primer drugačnega stališča sodišča s tem v zvezi pa se glede na določbo 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti sklicuje na prvi odstavek 5. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem je tožnik upravičen do osnovne plače v višini zajamčene plače. Opozarja na tožnikovo izpoved o tem, kakšna dela je dejansko opravljal, ki pa jih ni mogoče uvrstiti v 6. tarifni razred Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in za katera nikakor ni zahtevana univerzitetna izobrazba. Temeljni kriterij za razvrstitev del v tarifne razrede je vrsta del in ne zgolj strokovna izobrazba. Tožena stranka za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ni zahtevala nikakršne strokovne izobrazbe. V zvezi s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe pa opozarja, da sodišče o tem ni v celoti odločilo. Zavrnitev zahtevka v višini 7.802,33 EUR iz razloga zastaranja pa naj bi bila napačna, ker tožnik (toženec po nasprotni tožbi) sploh ni podal ugovora zastaranja. Poleg tega poudarja, da je v zvezi z zahtevki iz nasprotne tožbe dne 15. 9. 2004 izjavila, da naj se obravnavajo tudi kot pobotni ugovor zoper tožnikove terjatve, česar prvostopno sodišče sploh ni upoštevalo. Sklicuje se na določbe 339. člena ZOR oziroma 314. člena OZ o možnosti pobotanja zastaranih terjatev. Navaja še, da obrazložitve prvostopnega sodišča, da bi glede na izvedeni dokazni postopek zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo tudi po vsebini, ni mogoče preizkusiti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da so bili v predmetni zadevi podani vsi elementi delovnega razmerja, poleg tega je bila med strankama nesporno sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri čemer mu je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja priznava tudi sama tožena stranka preko navedb v tem postopku in plačil prispevkov za socialno varnost za tožnika, izvršenih tekom postopka. Z zanikanjem obstoja delovnega razmerja tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje. Opozarja, da so navedbe o simuliranem pravnem poslu nedovoljena pritožbena novota, pri čemer tožena stranka ni z ničemer izkazala zatrjevanega sporazuma s tožnikom. Glede nezakonitosti takšnega dogovora se strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Navaja še, da tožena stranka njegove navedbe v vlogi z dne 24. 6. 2004 tolmači izven konteksta in da je delovno mesto samostojnega komercialista zasedal ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, saj slednja ni bila spremenjena, ter se sklicuje na določbe kolektivnih pogodb, ki ga glede na delovno mesto in njegovo izobrazbo upravičujejo do prisojene plače VI. tarifnega razreda, pri čemer opozarja da se pravice, določene v kolektivnih pogodbah, s splošnim aktom delodajalca ne smejo zožiti. Glede zahtevka iz nasprotne tožbe opozarja na dne 25. 4. 2007 izdani sklep o stvarni nepristojnosti sodišča glede dela tega zahtevka. Navaja, da je v vlogi z dne 29. 9. 2005 podal ugovor zastaranja, ki mu tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) ni z ničemer oporekala. Zaradi zastaranja je izgubila pravno varstvo svoje terjatve, zato sodišču tudi ni bilo potrebno navajati razlogov za zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe po vsebini. Glede pobotnega ugovora tožene stranke pa navaja, da je bil podan zgolj podredno za primer, da bi se sodišče izreklo za nepristojno za zahtevke po nasprotni tožbi. Pri tem poudarja nedovoljenost hkratnega obstoja identičnih zahtevkov na različne procesne načine (litispendenca), zaradi česar po izdaji sklepa o nepristojnosti tudi podredno postavljeni ugovor ni več predmet tega delovnega spora in o njem sodišče ni bilo pristojno odločiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, to pa je v njenem ugodilnem delu v zvezi z vloženo tožbo (ugodilni deli točke I. izreka sodbe) in v njenem zavrnilnem delu v zvezi z vloženo nasprotno tožbo (točka II. izreka sodbe) ter odločitev o stroških postopka. Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo smiselno uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Ker je sodišče zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo iz razloga zastaranja, mu niti ni bilo potrebno navajati razlogov za tudi siceršnjo vsebinsko zavrnitev tega zahtevka. Navedba v izpodbijani sodbi, da bi sodišče glede na izvedeni dokazni postopek zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo tudi po vsebini, ki jo pritožba izpodbija iz razloga nejasnosti, je glede na pravi vzrok zavrnitve zahtevka popolnoma nepotrebna in tako na pravilnost in zakonitost sodbe nima nikakršnega vpliva. Sodišče prve stopnje je dne 25. 4. 2007 izdalo sklep o nepristojnosti za preostali del zahtevka po nasprotni tožbi, zoper katerega se je tožena stranka imela možnost pritožiti in ki jo je tudi izkoristila, zaradi česar njena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva ni bila kršena.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje (razen glede teka prisojenih zakonskih zamudnih obresti) tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka ni z ničemer izkazala posebnega dogovora med strankama, ki ga uveljavlja kot drugo pogodbo, ki naj bi bila v smislu 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89 in 57/89) prikrita s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zato je na podlagi 2. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) opravljanje dela na podlagi pogodbe civilnega prava, kot ga uveljavlja tožena stranka, tudi prepovedano. Tožena stranka je imela s tožnikom sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi in mu na podlagi delovnopravne zakonodaje po lastnih navedbah dne 12. 9. 2000 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela in zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Vse to potrjuje, da je med strankama delovno razmerje obstajalo, zato so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožba zmotno prikazuje navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2004 kot tožnikovo pritrjevanje temu, da med strankama delovno razmerje ne obstoji. Sporne navedbe so namreč izvzete iz konteksta, saj se nanašajo na to, da je bil tožnik prisiljen podpisati takšno vsebino pogodbe o zaposlitvi, čeprav se z njo ni strinjal. To pa nikakor ne pomeni, da tožnik ni soglašal s samo sklenitvijo delovnega razmerja med strankama.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožniku pripada plača za VI. tarifni razred, saj je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi ves čas zaposlen na delovnem mestu samostojni komercialist, pri čemer dejansko opravljanje drugačnih del ali neobstoj posebnih zahtev tožene stranke glede izobrazbe na spornem delovnem mestu na višino pripadajoče plače nima vpliva. Pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena in je kot taka v celoti zavezovala obe stranki. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodbe s tem v zvezi strinja, pri čemer dodaja, da delovno mesto komercialist tudi na podlagi priloge Tipična delovna mesta v dejavnosti G (Tipična delovna mesta dejavnosti, Ur. l. RS, št. 57/98) Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 10/98) sodi med zelo zahtevna delovna mesta, ki se uvrščajo v VI. tarifni razred. Ker je tožena stranka delodajalec, ki opravlja trgovinsko dejavnost (veleprodaja, maloprodaja, izvoz in uvoz), jo na podlagi 2. člena KP dejavnosti ta kolektivna pogodba in njene priloge zavezujejo.

Po 7. odstavku 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje. Enako določbo vsebujeta 3. in 7. odstavek 44. člena KP dejavnosti. Nadalje pa je v 8. odstavku 43. člena SKPgd določeno, da se v KP dejavnosti poleg izhodiščnih plač po tarifnih razredih lahko določijo tudi izhodiščne plače za tipična dela. Taka izhodiščna plača vsebuje vse sestavine zahtevnosti tipičnih delovnih mest in temelji na dogovorjenih metodah za njihovo vrednotenje. KP dejavnosti je izhodiščne plače tipičnih delovnih mest tudi določila in sicer v prilogah. Tako je ta del KP dejavnosti postal minimalni standard, ki so ga delodajalci dolžni spoštovati in s pogodbo o zaposlitvi teh minimalnih pravic ni mogoče zožiti.

Pritožba zmotno uveljavlja, da tožnik ugovora zastaranja odškodninske terjatve iz nasprotne tožbe ni podal. Tožnik je namreč to storil v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2005 (list. št. 129 in 130) in potem ponovno v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2007 (list. št. 216). Gre za ugovor materialnega prava, ki ga je mogoče podati vse do zaključka glavne obravnave. Pravočasnosti podaje dejanskih navedb v zvezi s tem ugovorom tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa kršitev postopka, ki niso navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato tega ni preizkušalo.

Tožena stranka je dne 15. 9. 2004 v zvezi z zahtevki iz nasprotne tožbe v resnici izjavila, da naj se obravnavajo kot pobotni ugovor zoper tožnikove terjatve, vendar zgolj podredno in sicer v primeru, da se bo sodišče izreklo za nepristojno za zahtevke po nasprotni tožbi (zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 9. 2004, list št. 64). Prvostopenjsko sodišče se je sicer glede dela zahtevkov po nasprotni tožbi izreklo za nepristojno s sklepom z dne 25. 4. 2007, ki pa ga je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 19. 6. 2008 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotovilo je namreč, da je odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti nepravilna. Ker je odločitev o pristojnosti delovnega sodišča z odločitvijo drugostopenjskega sodišča pravnomočna, je odpadla zahteva tožene stranke, da se njeni zahtevki obravnavajo kot pobotni ugovor, saj je bila ta zahteva s strani tožene stranke podana zgolj podredno – za primer, da se sodišče izreče za nepristojno.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vseh denarnih zahtevkov na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006), s katero je bil razveljavljen člen 1060 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, namreč tudi za zamudne obresti v tej zadevi velja 376. člen OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ker pa je bil 376. člen OZ z novelo OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je začela veljati 22.05.2007, črtan, zamudne obresti, ki do 22.05.2007 niso dosegle glavnice, sicer ne nehajo teči. Po izračunu so na dan 22.05.2007 dosegle glavnico zakonske zamudne obresti od terjatev, ki so zapadle 17.03.2002. Obresti od terjatev, zapadlih po 17.03.2002, zaradi črtanja 376. člena OZ ne nehajo teči vse do plačila. Obresti od terjatev, ki so zapadle do 17.03.2002, pa so pred uveljavitvijo novele OZ-A že dosegle glavnico in so tako še po prej veljavnem 376. členu z dosegom glavnice prenehale teči. Zakonske zamudne obresti od glavnic, zapadlih pred 28. 10. 1998, pa so po izračunu dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 in zato na podlagi omenjene odločbe Ustavnega sodišča nehajo teči z dnem uveljavitve OZ, to je 1. 1. 2002. Tako so pred uveljavitvijo novele OZ-A z uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 oziroma z dosegom glavnice po 1. 1. 2002 prenehale teči tudi obresti od vseh prisojenih denarnih zneskov, saj so zapadli v plačilo pred 17. 3. 2002. Tožnik je zato od terjatev, zapadlih v plačilo pred 28. 10. 1998, upravičen le do zakonskih zamudnih obrestih, nateklih do 1. 1. 2002, od terjatev zapadlih v plačilo po 28. 10. 1998, pa je upravičen le do zakonskih zamudnih obresti v višini neto glavnic.

Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugodilnem izpodbijanem delu spremenilo le glede teka zakonskih zamudnih obresti in višji obrestni zahtevek tožnika zavrnilo. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo, ker je iz že navedenih razlogov neutemeljena, in v nespremenjenem izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako spremenjena odločitev tudi nima bistvenega vpliva na višino prisojenih stroškov postopka na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče v njih ni poseglo.

Ker je tožena stranka na ta način uspela le v sorazmerno majhnem delu pritožbe (le glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev), bistveni del njene pritožbe pa je zavrnjen, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Tudi tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu glede odločitve o denarnih zahtevkih v zvezi s stroški za prehrano in regresom za letni dopust dopusti revizijo. Ker gre za denarne zahtevke, ki ne presegajo revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.