Jedro

Delavec v delovnem razmerju je upravičen najmanj do izhodiščne plače tarifnega razreda, v katerega je razvrščeno delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi če mu delodajalec odreja druga, nižje ovrednotena dela, to na delavčevo pravico ne vpliva. Nižjo od izhodiščne plače lahko izplača le v primeru, če delavec ne dosega vnaprej določenih rezultatov.

Izrek

Revizija zoper 2. in 3. točko prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje (stroški za prehrano in regres za letni dopust) se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od marca 1998 do 2. 8. 2000 izplača neto plačo v znesku 4.724,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Višji zahtevek iz naslova plače je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora od zneskov prikrajšanja plačati pripadajoče davke in prispevke, „popraviti obrazec M4 (poročanje zavodu o višini izplačanih plač) in po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja izvršiti revalorizacijo že plačanih prispevkov“. Nadalje je naložilo toženi stranki, da mora tožniku izplačati stroške za prehrano med delom v znesku 1.336,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, regres za letni dopust v neto znesku 942,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za leto 1998 od 1. 11. 1998 do plačila, za leto 1999 od 1. 12. 1999 do plačila in za leto 2000 od 1. 12. 2000 do plačila. Višji zahtevek iz naslova stroškov za prehrano in regresa za letni dopust je zavrnilo. Zaradi delnega umika tožbe iz naslova prevoznih stroškov in dela bruto plač je postopek ustavilo. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe in sicer za plačilo 7.802,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2000 do plačila in tožeči stranki po nasprotni tožbi naložilo v plačilo stroške postopka po nasprotni tožbi. Sicer je odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni komercialist. Ker dela komercialista spadajo v VI. tarifni razred, je tožnik upravičen najmanj do izhodiščne plače VI. tarifnega razreda po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97). V skladu z določbami te kolektivne pogodbe je tožnik upravičen tudi do stroškov za prevoz na delo in z dela in do regresa za letni dopust. Nasprotno tožbo iz naslova škode, ki naj bi tožeči stranki po nasprotni tožbi nastala, ker toženec po nasprotni tožbi ni izterjal odprtih terjatev do kupcev in ni prodal zalog, ki so bile predmet njegovega dela, je zavrnilo zaradi zastaranja.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Revizije zoper odločitev o stroških za prehrano in regresa za letni dopust ni dopustilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi „razlogov po prvem odstavku“ 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabljalo definicije iz novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj se spor nanaša na obdobje veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji). Tudi sodišče druge stopnje se sklicuje na določbe novega ZDR, ki se na sporno obdobje ne more nanašati. Niti ZDR/90 niti Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji) ne določata, da bi morala tožena stranka skleniti s tožečo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela in nalog kurirja, ki jih je tožnik dejansko opravljal, ker ni bil sposoben opravljati del in nalog komercialista. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 1998, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je simuliran posel, ki sta ga sklenili iz prikritega namena, do katerega se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Odnosi med tožnikom in toženo stranko ne temeljijo na delovnem, ampak na dolžniško upniškem razmerju. Zato pristojnost delovnega sodišča sploh ni bila podana, zahtevek iz naslova plač, regresa za letni dopust in stroškov za prehrano pa je neutemeljen. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je po mnenju revizije materialno pravo napačno uporabljeno, poleg tega pa podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločilo v nasprotju z dokazi, ko je štelo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje in se pri tem sklicevalo na pogodbo o zaposlitvi, čeprav je tožnik celo sam navajal, da pogodba ni dokaz o dogovorjenih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, da je antidatirana in da se z njeno vsebino ni strinjal. Nadalje naj bi sodišče materialno pravo zmotno uporabilo tudi, ko je tožniku prisodilo plačo za delo na delovnem mestu, na katerem ni delal. V pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena zajamčena plača, tožnik pa je opravljal dela, ki jih ni mogoče uvrstiti v VI. tarifni razred, saj gre za najbolj enostavna dela, ki jih je mogoče opravljati z osnovnošolsko izobrazbo oziroma celo brez nje. Tudi namen strank je bil, da skleneta pogodbo o zaposlitvi za opravljanje kurirskih del. V zvezi z odločitvijo o zahtevku iz nasprotne tožbe pa revizija navaja, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2004 izjavila, naj se zahtevek iz nasprotne tožbe obravnava kot pobotni ugovor. Tako bi bilo mogoče pobotati tudi zastarano terjatev, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Vendar pa sodišče prve stopnje pobotnega ugovora ni upoštevalo in ga ni obravnavalo ter vneslo v izrek sodbe, pa tudi sodišče druge stopnje se o pobotnem ugovoru ni izjasnilo. Sicer pa naj bi ugovor zastaranja tožena stranka po nasprotni tožbi podala prepozno, saj bi ga morala podati na prvem naroku za glavno obravnavo in ne kadarkoli do konca glavne obravnave. Zato tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in ugoditvijo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti, podredno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka v „repliki na odgovor na revizijo“ ponavlja revizijske navedbe.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka vlaga revizijo zoper celotno sodbo, vendar pa iz vsebine izhaja, da le zoper ugodilni del po tožbi in zoper zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi.

8. Spor v zvezi s plačilom stroškov za prehrano in regresa za letni dopust je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je v skladu s 1. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek ali če jo v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 dopusti sodišče. Ker revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek za spore, ki ne dosegajo zneska 4.172,93 EUR, ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa je zoper odločitev o tem delu zahtevka izrecno ni dopustilo, je bilo potrebno v tem obsegu revizijo zavreči (prvi odstavek 374. člena ZPP).

9. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

10. Z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka v resnici očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava in hkrati uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija namreč nasprotuje dokaznemu zaključku, da je bilo med tožnikom in toženo stranko sklenjeno delovno razmerje. Na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, je revizijsko sodišče vezano in predstavlja dejansko podlago za preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Revizija upravičeno opozarja, da se sodišče druge stopnje, pred tem pa tudi sodišče prve stopnje, zmotno sklicujeta na določbe ZDR, čeprav se sporno razmerje nanaša na obdobje od leta 1998 do 2000, ko je veljal še ZDR/90. Vendar pa na zakonitost izpodbijane sodbe ta napaka ne vpliva. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti tudi revizijsko sodišče, ki preizkusi pravilnost odločitve z vidika za spor relevantnih pravnih norm.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta tožnik in tožena stranka dne 1. 2. 1998 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist, s katero sta se dogovorila za plačo v višini zajamčene plače. Tožena stranka je za tožnika obračunavala plačo in od bruto zneskov odvajala davke in prispevke, njemu pa izplačala neto zneske (sicer v nižjem znesku, kot so bili obračunani) kot akontacijo na podlagi blagajniških izdatkov. Izplačani zneski niso dosegli minimuma, ki ga kot izhodiščno plačo za VI. tarifni razred, v katerega sodi delovno mesto komercialist, določa kolektivna pogodba. Dne 12. 9. 2000 je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodili, da sklenjena pogodba o zaposlitvi ni simuliran (navidezni) pravni posel. Katero pogodbo naj bi prikrivala, tožena stranka niti ni navedla, sklenitev dogovora, da naj bi tožnik z delom odplačal dolg do tožene stranke iz naslova škode, ki naj bi jo povzročil kot direktor G. d.d., pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena in se je kot taka izvajala. To potrjuje med drugim tudi izpoved direktorja tožene stranke B. Š., ki jo povzema v obrazložitvi sodišče prve stopnje. Zaposlitev pri toženi stranki naj bi tožniku omogočila, da s svojo komercialno aktivnostjo povrne oziroma čimbolj ublaži škodo, ki naj bi jo povzročil B. Š.. Že na podlagi navedenega je torej jasno, da je bila pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje sklenjeno. Nagibi, ki so vodili stranki pri sklenitvi, pa na njeno veljavnost ne morejo vplivati.

15. Med strankama ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto komercialist (stranki je sodišču nista predložili), glede katerega sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da sodi po Kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 10/98 in naslednji) – Tipična delovna mesta v dejavnosti (Priloga I) v VI. tarifni razred. Kolektivna pogodba določa minimum pravic delavca, kar izhaja iz tretjega in sedmega odstavka 44. člena KP dejavnosti. Po tretjem odstavku 44. člena osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oziroma pred razporeditvijo, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe. Po sedmem odstavku 44. člena pa je izhodiščna plača za določen tarifni razred, kot je opredeljena v tarifni prilogi kolektivne pogodbe, najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje. Navedeno torej pomeni, da je bil tožnik upravičen do izhodiščne plače za VI. tarifni razred, tudi če je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena nižja plača. 16. Trditev, da je tožnik dejansko opravljal delo na delovnem mestu kurirja, ki je po citirani Prilogi I tipičnih delovnih mest enostavno delo I. tarifnega razreda, je revizijska novota. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila postavljena in je tudi protispisna. V odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da je tožnik delal pretežno kot trgovski potnik, medtem ko je v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2004 navajala, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi kot samostojni komercialist in je v tem svojstvu sam odločal, katero blago in komu ga bo prodajal. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa se je zgolj sklicevala na tožnikovo izpoved, da je opravljal (tudi) kurirska dela, kar naj bi po stališču tožene stranke kazalo na to, da dela delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, niso bila najzahtevnejša. Tudi trditev, da sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialista v resnici namen skleniti pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu kurir, je revizijska novota, ki je v skladu s 372. členom ZPP ni mogoče upoštevati.

17. Delavec v delovnem razmerju je upravičen najmanj do izhodiščne plače tarifnega razreda, v katerega je razvrščeno delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi če delodajalec delavcu odreja druga, nižje ovrednotena dela, to na delavčevo pravico ne vpliva. Nižjo od izhodiščne plače lahko izplača le v primeru, če delavec ne dosega vnaprej določenih rezultatov. Po četrtem odstavku 44. člena KP dejavnosti se za vnaprej določene delovne rezultate štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Nižji sodišči nedoseganja vnaprej določenih rezultatov nista ugotovili in v zvezi s tem niti pritožba niti revizija ne vsebujeta nobenih očitkov. Ker tudi ni ugotovljeno, da bi se stranki dogovorili, da se (neizplačani) del plače namenja za kritje predhodno povzročene škode, je odločitev sodišča, da tožniku pripada razlika med izplačano plačo in plačo VI. tarifnega razreda, pravilna.

18. Neutemeljena je tudi revizija v zvezi z odločitvijo o zahtevku po nasprotni tožbi.

19. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Toženec po nasprotni tožbi je res podal ugovor zastaranja šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 9. 2005. Vendar pa tožeča stranka po nasprotni tožbi ugovoru ni nasprotovala, v pritožbi pa ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi s tem ni nasprotovala. Tudi kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP ni uveljavljala. V pritožbi je le navajala, da ugovor zastaranja sploh ni bil podan, kar pa ne drži. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da na bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti in je zato lahko pritožbeno trditev, da ugovor zastaranja ni bil podan, le zavrnilo. V reviziji pa je mogoče uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

20. V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku iz nasprotne tožbe ni upoštevalo pobotnega ugovora in da je to napako spregledalo tudi sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na naroku dne 15. 9. 2004 navedla, da zahtevke iz nasprotne tožbe v višini 1.480.150,34 SIT uveljavlja podredno v pobot in sicer v primeru, če se bo sodišče za te zahtevke izreklo za stvarno nepristojno. Zahtevek, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo, se ne nanaša na terjatev v višini 1.480.150,34 SIT (gre za terjatev iz naslova uporabnine, zavarovanja in popravil za avtomobil S. I.), ki jo je tožeča stranka po nasprotni tožbi podredno uveljavljala v pobot. Z izpodbijano sodbo je odločeno o zahtevku iz naslova škode, ki naj bi jo toženec po nasprotni tožbi povzročil, ker ni izterjal terjatev in ni prodal zalog. Za ta del zahtevka iz nasprotne tožbe pa pobotni ugovor ni bil podan.

21. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.