Jedro

Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti zarisa posestne meje, za katero zatrjuje, da je v nasprotju s stanjem v katastru na dan 16. 8. 1977 ter da je prišlo do navedene spremembe brez izvedenega ugotovitvenega postopka in brez izdaje kakršnegakoli upravnega akta. Glede na določbo 279. člena ZUP je za nično, ob izpolnjevanju enega izmed v tem členu določenih pogojev, mogoče izreči le odločbo ali sklep, s katerim je bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, ne pa tudi dejanja, kar zahteva tožnik v obravnavani zadevi, saj le-to nima značaja upravnega akta.

Kolikor tožnik meni, da podatki o zemljiškem katastru niso usklajeni, lahko pod pogoji iz 9. člena ZEN zahteva uskladitev podatkov zemljiškega katastra.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ tožnikovo zahtevo za ugotovitev ničnosti spremembe posestne meje med parc. št. 264/1 in 264/6 (prej .84/2) k.o. ..., zavrgel. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da mu je 19. 11. 2010 prvostopni organ odstopil pritožbo tožnika zaradi molka organa skupaj s prvostopno upravno zadevo. Tožnik je namreč vložil pritožbo iz razloga, ker prvostopni organ ni odločil o njegovi zahtevi za ugotovitev ničnosti spremembe posestne meje med parc. št. 264/1 in 264/6 (prej .84/2) k.o. ... Ker razlogi, zaradi katerih prvostopna odločba ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni, je pritožbeni organ v skladu z določbo drugega odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s tretjim odstavkom istega člena o zahtevi tožnika odločil sam. V izpodbijanem sklepu tako ugotavlja, da tožnik izpodbija zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra. V zahtevi tožnik pojasnjuje, da razpolaga z dvema načrtoma parcele, po katerih je takratna parc. št. .84/2 k.o. ... drugačna kot v načrtih parcele, izdanih po letu 1982. Glede na to, da je bila sprememba posestne meje med parc. št. .84/2 (sedaj 264/6) in 264/1, obe k.o. ... opravljena brez ustreznega pravnomočnega akta, ki ga kot podlago našteva 26. člen Zakona o zemljiškem katastru, je po prepričanju tožnika ta sprememba nična po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. V nadaljevanju obrazložitve pritožbeni organ citira določbo 279. člena ZUP in zaključuje, da glede na to, da se po citirani določbi 279. člena tega zakona lahko izreče za ničnega le odločba in sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih, je bilo treba tožnikovo zahtevo za ugotovitev ničnosti spremembe posestne meje med navedenima parcelnima številkama kot nedovoljeno zavreči. Tožniku pa zgolj pojasnjuje, da kolikor meni, da podatki o zemljiškem katastru niso usklajeni, lahko pod pogoji iz 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) zahteva uskladitev podatkov zemljiškega katastra.

Tožnik v tožbi navaja, da je v zahtevi za ugotovitev ničnosti zarisa posestne meje v katastru utemeljeval svoje trditve s tem, da za spremembo posestne meje ne obstoji nikakršna pravna podlaga. Poprava oziroma sprememba posestne meje je bila opravljena brez ustreznih listin (8. člen Zakona zemljiškem katastru) in brez ustreznega pravnomočnega akta, ki ga našteva 26. člen Zakona o zemljiškem katastru in je nična po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Svoje trditve je dokazoval z dvema mapnima kopijama, in sicer iz leta 1956 in 1977, ki izkazujeta drugačno stanje, kot izhaja iz mapnih kopij iz leta 1982. V nadaljevanju tožbe poudarja, da je v pritožbi zaradi molka organa obrazložil zakonske možnosti za spremembo posestne meje. Zakon o zemljiškem katastru (UL SRS, št. 16/74) namreč predvideva možnost ugotavljanja meje le v mejnem ugotovitvenem postopku ali pa v sodnem postopku (11. člen). Sprememba posestne meje se ugotovi in izvede v katastru le na zahtevo lastnika oziroma uporabnika po sklepu sodišča ali po odločbi pristojnega občinskega upravnega organa (člen 26/2) na podlagi predhodno izvršene parcelacije zemljišča (27. člen). Vpisi in vrisi v kataster se opravijo le na podlagi listin, ki jih predvideva ta zakon (to je ugotovitveni zapisnik ali sodna odločba) in na podlagi uradnih ugotovitev pristojnih geodetskih organov (8. člen). Zakon torej nikjer ne predvideva možnosti „poprave“ prejšnje napake na podlagi „dokaza“, saj se s takšno „popravo“ v katastru spreminja posestna meja. Zato bi morala uradna oseba namesto „poprave napake“ v skladu z določbami 11. do 17. člena Zakona o zemljiškem katastru sprožiti mejni ugotovitveni postopek, obvestiti stranke in jih povabiti k sodelovanju ter na podlagi sodelovanja prizadetih lastnikov in njihovega soglasja na kraju samem ugotoviti in zamejničiti mejne točke na posestnih mejah parcele ter zapisati ugotovitveni zapisnik, ki bi ga morali podpisati vsi lastniki. Šele tak zapisnik bi lahko bil podlaga za spremembo posestne meje v katastru. Uradna oseba upravnega organa pa je spremenila posestno mejo brez izdaje kakršnegakoli upravnega akta, pri čemer je pred spremembo oziroma „popravo napake“ dejansko stanje napačno ugotovila. Pri svojih dejanjih uradna oseba ni uporabila Zakona o zemljiškem katastru in postopek ni bil izpeljan v skladu z določili tega zakona. Zato so bile storjene bistvene kršitve določb 2., 3. in 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka v postopku, ta možnost ni bila dana. Ker uradna oseba ni ravnala na predpisan način, je sprememba posestne meje nezakonita. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V določbi 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10) so razlogi, zaradi katerih je mogoče odločbo oziroma sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih, izreči za ničnega, taksativno navedeni. Ničnost odločbe oziroma sklepa je pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava. Zato uporaba tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.

V obravnavanem primeru tožnik zahteva ugotovitev ničnosti zarisa posestne meje med parc. št. 264/1 in 264/6 (prej .84/2) k.o. ..., kot izhaja iz katastrskega operata, za katero zatrjuje, da je v nasprotju s stanjem v katastru na dan 16. 8. 1977 ter da je prišlo do navedene spremembe brez izvedenega ugotovitvenega postopka in brez izdaje kakršnegakoli upravnega akta. Kot ničnostni razlog navaja 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Med strankama ni spora, da v obravnavani zadevi upravni akt sploh ni bil izdan. Glede na določbo 279. člena ZUP pa je za nično, ob izpolnjevanju enega izmed v tem členu določenih pogojev, mogoče izreči le odločbo ali sklep, s katerim je bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, ne pa tudi dejanja, kar zahteva tožnik v obravnavani zadevi, saj le-to nima značaja upravnega akta. Zato po presoji sodišča po zakonu ni pogojev za izrek ničnosti in je pritožbeni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom takšno tožnikovo zahtevo zavrgel ter mu v obrazložitvi dal tudi pravilen napotek.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je bilo treba na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) tožbo zavrniti.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.