Jedro

Če pri obojestranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti lahko druga stranka zahteva izpolnitev, ali pa razdre pogodbo z navadno izjavo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 20.3.1991 za osebni avto znamke Jugo 45, reg. št. xy se razveljavi, toženec je dolžan plačati tožniku znesek 165.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1992 dalje do plačila"; se zavrne.

Toženec je dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 3.300 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznavajo banke za devizne vloge na vpogled za DEM od 5.9.1991 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik v podrejenem tožbenem zahtevku več ali drugače, se zavrne.

Toženec je dolžan povrniti tožniku na 165.158,00 SIT odmerjene stroške prvostopnega postopka in na 47.220,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama dne 20.3.1991 razveljavilo, tožencu naložilo, da plača tožniku 3.300 DEM v tolarski protivrednosti, tožniku pa, da vrne tožencu osebni avto znamke Zastava Jugo 45 v stanju, v kakršnem bi bil ob normalni rabi dobrega gospodarja. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka plača svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Obe stranki v pritožbah uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe, s tem da toženec predlaga razveljavitev sodbe v celoti, tožnik pa primarno spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu.

Toženec v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju kombiniralo primarni in podredni tožbeni zahtevek, kar ni dopustno, saj bi moralo odločati o enem oziroma o drugem. Poleg tega je prvostopno sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je naložilo tožniku, da tožencu vrne osebni avto enake znamke in letnika izdelave v stanju, v kakršnem bi bil ob normalni rabi dobrega gospodarja. Vendar pa izrecno te sodne odločitve toženec ne izpodbija. V nadaljevanju toženec v pritožbi meni, da ni podlage za razveljavitev pogodbe, zahtevek za razveljavitev pa je tudi postavljen prepozno. Podan tudi ni razlog za razdrtje pogodbe, saj tožnik ni od toženca zahteval izpolnitev obveznosti, kot to zmotno zaključuje prvostopno sodišče, temveč je enostavno ključ avtomobila vrgel pred toženčeva vrata. Sicer pa tudi ni bil dogovor med strankama tak, da bo toženec uredil za tožnika prepis. Razlog, da ni prišlo do prepisa avtomobila na tožnikovo ime je v ravnanju samega tožnika. Ko je tožnik od toženca kupoval avto, je tudi vedel, da avto ni registriran na toženčevo ime. Toženec bi bil dolžan ustrezno ukrepati le, če bi se v zvezi s prepisom kaj zapletlo. Po mnenju toženca pa se ne bi nič zapletlo, če bi tožnik pravočasno poskrbel za preregistracijo. Sodba naj bi bila tudi neustrezno obrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tudi tožnik v svoji pritožbi opozarja na kombiniranje primarnega in podrejenega zahtevka pri odločanju in na prekoračitev tožbenega zahtevka. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnik tožencu vrniti osebni avtomobil v nasprotju z izvedenimi dokazi v postopku. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik tožencu osebni avtomobil že vrnil. Nepravilna je odločitev tudi o stroških postopka, tožnik je namreč z zahtevkom v pretežni meri uspel in je zato upravičen do povrnitve pravdnih stroškov.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj imajo podlago v izvedenih dokazih, svoje spoznanje o dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je obstajal med pravdnima strankama dogovor o tem, da bo toženec po potrebi sodeloval pri ureditvi prepisa osebnega avtomobila na tožnikovo ime, kot tudi, da te svoje obveznosti, ko se je ta potreba pokazala, ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik zahteval od toženca naj uredi prepis in da toženec tega ni hotel napraviti ter da mu je zato tožnik izročil ključe, prometno dovoljenje in avto. Ugotavlja, da je tožnik toženca obvestil, da mu vrača avto in da zahteva vrnitev denarja. Iz takšnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da toženec ni izpolnil svoje obveznosti (prodane stvari ni izročil kupcu tako, da bi ta pridobil na njej pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico - 1. odstavek 454. člena ZOR). Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga stranka zahteva izpolnitev ali pa razdre pogodbo z navadno izjavo (124. člen ZOR). To je tožnik, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi storil. Pogodba je bila tako razdrta, v posledici razdrtja pogodbe pa ima vsaka stranka pravico zahtevati vrnitev danega (3. odstavek 132. člena ZOR). Tožnik je tožencu vrnil avtomobil, s ključi in prometnim dovoljenjem in s tem nedvoumno izrazil svojo voljo po razdrtju pogodbe, po ugotovitvi prvostopnega sodišča pa o tem tudi toženca izrecno obvestil. S tem, ko je tožnik razdrl pogodbo, je bila pogodba razvezana in tožnik tako ne more zahtevati njene razveljavitve. Iz tega razloga je njegov primarni tžbeni zahtevek neutemeljen. Utemeljeno pa tožnik zahteva vrnitev prejetega, to je vrnitev kupnine, ki jo je dal, kar zahteva v podrejenem tožbenem zahtevku. Koliko je toženec prejel kupnine, med strankama ni sporno in je tožnikov zahtevek, vsebovan v njegovem podrejenem zahtevku, na vrnitev plačane kupnine tako materialnopravno utemeljen (2. odstavek 132. člena ZOR), upoštevajoč določbo 5. odstavka 132. člena ZOR pa je tožnik upravičen tudi do plačila zamudnih obresti od dneva plačila oziroma od 5.9.1991 dalje, kot je to zahteval. Obrestna mera zamudnih obresti, kot se priznava za zneske v tuji valuti, je enaka obrestni meri, kot jo banke priznavajo za hranilne vloge na vpogled, kolikor pa zahteva v podrejenem tožbenem zahtevku tožnik višje obresti, njegov zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je tožencu naložilo, da vrne tožniku prejeto kupnino, hkrati tožniku naložilo (brez ustreznega zahtevka), da tožencu vrne osebni avtomobil v normalnem stanju. Takšna prvostopna odločitev je materialnopravno zmotna, saj bi bil tožnik dolžan tožencu vrniti prejeto le v primeru, če osebnega avtomobila ne bi že ob samem razdrtju pogodbe tožencu vrnil, ker pa je svojo obveznost iz 2. odstavka 132. člena ZOR tožnik že izpolnil ob razdrtju pogodbe, mu te obveznosti sodišče prve stopnje ne more še enkrat naložiti, (ne glede na to, da kaj takšnega tudi ni bilo vsebovano v tožbenem zahtevku). Deloma pomanjkljiv izrek prvostopne sodbe, ki ga napadata obe pritožbi, je tako posledica prvostopne zmotne uporabe materialnega prava in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te drugostopne sodbe.

Tožnik je tako s primarnim, kot podrejenim tožbenim zahtevkom zahteval vrnitev plačane kupnine. Z ugoditvijo njegovemu podrejenemu zahtevku je s tem uspel in tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v pretežnem delu z zahtevkom uspel, zaradi same zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka pa niso nastali posebni stroški. Zato je toženec dolžan tožniku na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške prvostopnega in pritožbenega postopka. Te stroške je odmerilo sodišče druge stopnje na podlagi priglašenih stroškov v skladu z odvetniško in taksno tarifo (odmera je razvidna na stroškovnikih) v skladu s tožnikovim zahtevkom pa tožniku priznalo tudi zakonite zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov, vendar od dneva odmere dalje, torej od izdaje drugostopne sodbe.