Jedro

V sodni praksi ni spora, da glede na drugi odstavek 283. člena ZOR, dolžnik sam ni pasivno legitimiran v pravdni zadevi zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno pomembno, ali je šlo za odplačan pravni posel. Od odgovora na to vprašanje so odvisni dolžina prekluzivnega roka za vložitev tožbe, obseg dokazovanja in dokazno breme.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku prvih dveh tožnikov proti drugotoženki ter glede stroškovne odločitve razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek vseh šestih tožnikov, da se v delu, ki se nanaša na nujni delež tožnikov, to je do 6/14 celote, razveljavi darilna pogodba, ki sta jo 07.11.1994 sklenili obe toženki glede nepremičnin v vložnih št. 48 in 91 k.o... ter vložni št. 270 k.o... Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mora drugotoženka izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino, na podlagi katere bi se pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica do 6/14 na prvo toženko. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da ni dokazano, da bi toženki pri sklepanju darilne pogodbe ravnali z namenom oškodovati tožnike za njihov nujni delež, da tožniki ob očetovi smrti od prvotoženke niso nič zahtevali, čeprav so vedeli, da ji je oče vse daroval, menilo pa je tudi, da ni pomembno, ali je pri sedaj izpodbijani darilni pogodbi šlo za odplačen ali neodplačen pravni posel. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo vseh šestih tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožbeni zahtevek je opredelilo kot uveljavljanje ničnosti pogodbe, vendar toženki nista ravnali nemoralno, opozorilo pa je še na potek enoletnega roka iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizijo vlagata le prva dva tožnika, v njej uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Res so sicer tožniki proti prvotoženki vložili posebno tožbo zaradi izplačila njihovih nujnih deležev, vendar je vprašljivo, kako jim bo to izplačala, ko ne bo imela nobenega premoženja. Stara je več kot 80 let in je zato jasno, da nujnih deležev s pokojnino nikoli ne bi mogla izplačati. Pri sklepanju sporne darilne pogodbe je bil edini namen obeh toženk, da tožnikoma onemogočita izplačilo nujnega deleža. Nobene potrebe ni bilo za sklenitev izpodbijane darilne pogodbe, saj mora drugotoženka prvotoženko preživljati že na podlagi pogodbe iz leta 1970, kot njena hčerka pa je tudi edini dedič prvotoženke.

Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabljati še naprej glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku in datum izdaje sodbe prve stopnje).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Sodišče druge stopnje je pravno podlago poiskalo v 103. členu ZOR, ker je štelo, da tožniki uveljavljajo ničnost pogodbe zaradi zatrjevano kršenih moralnih pravil. Ker so tožniki zahtevali razveljavitev pogodbe, se je oprlo še na prvi odstavek 117. člena ZOR in pojasnilo, da je potekel enoletni rok za vložitev tožbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so taki razlogi materialnopravno zmotni. Neveljavne pogodbe so res lahko ali nične ali izpodbojne, vendar je med obema vrstama neveljavnosti več pomembnih razlik. Eno od pomembnejših razlik pri njihovem učinkovanju predstavlja prav okoliščina, da se ničnost lahko uveljavlja kadarkoli, uveljavljanje izpodbojnosti pa je vezano na prekluzivne roke za vložitev tožbe. Ne glede na pojasnjeno pa navedeni zmotni razlogi niso pravno odločilni, ker v konkretni pravdni zadevi materialno pravna podlaga ni v določbah ZOR o ničnih in izpodbojnih pogodbah. Dejanska podlaga tožbe zajema trditve, da so se tožniki s prvotoženko pogovarjali o izplačilu nujnega deleža z izročitvijo dela zemljišča, pa je prvotoženka kljub temu dogovarjanju vse nepremičnine, ki jih je prej dobila od pokojnega očeta tožnikov, podarila svoji hčerki, pri čemer sta obe ravnali z doloznim namenom. Taka trditvena podlaga pa po presoji revizijskega sodišča opredeljuje tožbeni zahtevek kot izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbah 280. do 285. člena ZOR.

Izpodbojna tožba se po drugem odstavku 283. člena ZOR vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Glede na tako zakonsko določbo v sodni praksi ni spora, da sam dolžnik v taki pravdi ni pasivno legitimiran. Iz tega razloga je bilo o tožbenem zahtevku proti prvotoženki, ki je z izpodbijano pogodbo podarila nepremičnine svoji hčerki - drugotoženki, materialnopravno pravilno odločeno.

Glede na doslej ugotovljene dejanske okoliščine pa še ni mogoče presoditi, ali je bilo materialnopravno pravilno odločeno tudi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti drugotoženki. Res je sicer, da tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe ne more biti v celoti utemeljen, ker uveljavlja več, kot sme upnik zahtevati pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Po 284. členu ZOR lahko namreč toži le na ugotovitev, da izpodbijano pravno dejanje nima pravnega učinka proti upniku v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev upnikove terjatve. Upnik torej ne more zahtevati tudi razveljavitve dolžnikovega pravnega dejanja. Ker pa tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe zajema tudi ugotovitveni zahtevek o delni pravni neučinkovitosti pogodbe v razmerju do upnika, to ni mogel biti razlog za zavrnitev tega dela revizije.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno pomembna okoliščina, ali je pri sklenitvi izpodbijane darilne pogodbe šlo za odplačni ali neodplačni pravni posel. Ta okoliščina je bila glede na vsebino pogodbeno prevzetih obveznosti med pravdnima strankama sporna. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisno, ali in katere zakonske določbe je treba v tej pravdni zadevi uporabiti. Dolžina prekluzivnega roka za vložitev tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je po 285. členu ZOR odvisna od tega, ali gre za odplačno ali neodplačno razpolaganje. Pogoji za izpodbijanje odplačnih in neodplačnih razpolaganj so po 281. členu ZOR različni, posebnost pa je določena tudi pri odplačnih razpolaganjih v korist določenih ožjih sorodnikov. Če bi v obravnavani zadevi šlo za odplačno pogodbo med materjo in hčerko, bi drugotoženka na podlagi drugega odstavka 281. člena ZOR lahko izpodbijala zakonsko domnevo, da ji je bilo znano, da je mati s sporno pogodbo oškodovala oba revidenta, glede na prvi odstavek 281. člena ZOR pa bi se zahtevala tudi vednost matere. Če pa bi pri sporni pogodbi šlo za neodplačno razpolaganje, bi se glede na tretji odstavek 281. člena ZOR že na podlagi samega zakona štelo, da je mati vedela, da z izpodbijano pogodbo škoduje revidentoma, vednost drugotoženke pa se pri takem razpolaganju sploh ne bi zahtevala.

Iz pravkar povzetih zakonskih določb jasno izhaja, da je vprašanje odplačnosti ali neodplačnosti izpodbijanega dolžnikovega ravnanja pravno pomembna okoliščina. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali je tožba vložena pravočasno, kakšen je obseg dokazovanja in čigavo je dokazno breme. Za uspešnost izpodbojne tožbe pa mora biti izpolnjen tudi osnovni pogoj iz drugega odstavka 280. člena ZOR, po katerem se šteje, da je izpodbijano pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Kakšna je terjatev obeh revidentov in koliko sredstev za njeno izpolnitev ima dolžnica, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 revizijo prvih dveh tožnikov glede odločitve o tožbenem zahtevku proti prvotoženki zavrnilo, glede odločitve o njunem tožbenem zahtevku proti drugotoženki pa ji je na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP 1977 ugodilo, sodbi obeh sodišč v tem delu razveljavilo in zadevo v takem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.