Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto znesek 1.820,19 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2010 (točka I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike med neto in bruto zneskom ter zakonske zamudne obresti od razlike med bruto in neto zneskom ter zakonske zamudne obresti od neto zneska od 23. 2. 2008 do 20. 2. 2010 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 474,75 EUR, v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za to, da toženi stranki ob plačilu odškodnine naloži tudi plačilo davkov in prispevkov. Tožena stranka je svoje obveznosti glede plačila davkov in prispevkov od plače, ki jo je tožnik prejemal v RS pred napotitvijo v celoti izpolnila, od plače, ki jo pripadnik SV prejema za opravljanje vojaške službe izven države pa se prispevki in davki ne plačajo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) ne ureja nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka pri opravljanju nalog na misiji. Pri tem je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, saj v 6. točki obrazložitve zapiše, da je tožena stranka upoštevala evropski direktivi in zato sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske. Takoj zatem pa, da z njo ni ukinila pravice do tedenskega počitka niti je ni omejila. Takšno stališče je povsem nelogično, saj posebna oziroma drugačna ureditev delovnega časa posledično nujno pripelje tudi do drugačne ureditve pravice do tedenskega počitka. Ker je delovni čas zaradi potreb opravljanja nalog daljši, je posledično krajši odmor oziroma počitek. Zaslišane priče so izpovedale, da je bil pripadnikom Slovenske vojske na mednarodni mirovni misiji zagotovljen ustrezen počitek, pa čeprav ne v neprekinjenem trajanju 24 ur tedensko. Jezikovna in teleološka razlaga 53. člena ZSSloV kažeta na omejitev pravice do tedenskega počitka na MOM, ki dopušča celo njeno izključitev. Jezikovna razlaga tako pokaže, da je tožnik v spornem obdobju imel le pravico do potrebnega počitka, torej počitka, ki ga je tožena stranka lahko zagotovila glede na naravo dela na misiji. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov SV na MOM. Stalno in neprekinjeno delovanje tožnika na MOM ni izmišljotina, ki bi botrovala nepotrebna praksa odrejanja odvečnih nalog, temveč gre za izvajanje pravnih obveznosti države na podlagi Resolucije Varnostnega sveta 1244. Ta Resolucija ima kot izvedbeni akt OZN isto pravno veljavo kot ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe in zato preseže učinek nacionalno delovno-pravnih predpisov. Resolucija nalaga državam udeleženkam misije na A. stalno in neprekinjeno preventivno delovanje kot tudi neposredno delovanje v smeri ohranjanja miru in varnosti na območju A.. Država Slovenija je očitno spoznala, da takšen stalen in neprekinjen delokrog pripadnikov na misiji na A. ni skladen s splošno ureditvijo delovnega časa, odmorov in počitka, zato je s 53. členom ZSSloV drugače uredila delovni čas in posledično omejila in izključila pravico pripadnikov Slovenske vojske (s tem tudi tožnika) do tedenskega počitka. Namen ZSSloV kot kasnejšega in specialnega predpisa ni in ne more biti v povzemanju obstoječih pravil glede pravice do tedenskega počitka, temveč v drugačni ureditvi te pravice. Iz dikcije 53. člena ZSSloV, da se „potreben počitek na MOM zagotavlja glede na vrsto nalog in druge razmere“ jasno izhaja, da je s tem pravica do tedenskega počitka na MOM, v primerjavi s splošno ureditvijo, praviloma nekoliko omejena (zožena) oziroma celo izključena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri posebnem dopustu in 96 urah za dodatna instituta, ki bi jih bilo potrebno tožniku v spornem obdobju zagotoviti poleg tedenskega počitka. V resnici gre za povsem soroden ukrep, s katerim delodajalec pripadnikom na MOM zagotavlja ustrezen počitek in odmor med delovnimi obremenitvami, upoštevaje pri tem naravo dela na misiji. Ta dva inštituta predstavljata nekakšno kompenzacijo za onemogočen tedenski počitek. Takšna ureditev je povsem skladna z evropskim pravnim redom, to je direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki v primeru odstopanj od splošnega pravila zagotavljanja tedenskega počitka, zahteva neko ustrezno kompenzacijo, to je ustrezen nadomestni počitek oziroma drugo ustrezno varstvo. Obenem obe navedeni pravici, ki ju je tožnik v spornem obdobju tudi uveljavil, uresničujeta namen 53. člena ZSSloV, to je zagotovitev potrebnega (torej ne tedenskega) počitka pripadnikom med opravljanjem nalog na misiji. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo tudi na določbe Pravilnika ... (v nadaljevanju: Pravilnik) in na pravila službe. Pravilnik je potrebno šteti za predpis, ki bi lahko postal pravno veljaven le v primeru predhodne objave v Uradnem listu. Pravilnik ni bil objavljen, zato ne more imeti pravnih učinkov in ga posledično sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Tretji odstavek 223. točke Pravil službe je dejansko prepis 53. člena ZSSloV o zagotavljanju potrebnega počitka, 4. odstavek te točke pa govori o tedenskem počitku. Navedeno pomeni, da sta določbi 3. in 4. odstavka med seboj neusklajeni. Pravila službe so nižji akt od zakona, ker je z zakonom usklajen 3. odstavek 223. točke, 4. odstavek pa je z zakonom v nasprotju, mora vsaj glede pripadnikov na MOM obveljati določilo 3. odstavka te točke o zagotavljanju potrebnega počitka. Pritožba se sklicuje na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča na Ptuju Pd 32/2014 z dne 14. 11. 2014, v kateri je zavzeto stališče, da se pravica do tedenskega počitka oziroma 24 urnega počitka na misiji ne more tolmačiti absolutno. V primerih, ko se pripadnik mora udeležiti le postroja, čistiti orožje, vzdrževati opremo ipd., bil pa je prost svojih siceršnjih zadolžitev oziroma dožnosti, je pravica do počitka bila zagotovljena. Okoliščine, ki jih je v tem sporu navajal tožnik tako ne pomenijo, da mu je tožena stranka kratila pravico do počitka, saj je bil izpolnjen namen tedenskega počitka, to je regeneracija pripadnika na misiji. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Eden od vidikov uresničevanja ustavne pravice do enakega varstva pravic je, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Pritožbeno sodišče se je do povsem enakih pravnih vprašanj, kot se postavljajo v tem sporu, opredelilo v sklepu Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015. Tudi v navedenem sporu je šlo za vprašanje plačila odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka pripadnikom Slovenske vojske na mednarodni mirovni misiji na A..

6. Z navedbo, da so si razlogi izpodbijane sodbe v 6. točki obrazložitve med seboj v nasprotju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Vendar pa med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske in ugotovitvijo, da s to ureditvijo ni ukinila pravice do tedenskega počitka ni nikakršnega nasprotja, razen tega, da zaradi takšnega stališča sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa gre pri vprašanju, kaj pomeni določba 2. odstavka 53. člena ZSSloV za vprašanje uporabe materialnega prava in ne za ugotavljanje odločilnih dejstev. Morebitno zmotno stališče sodišča prve stopnje glede tega vprašanja bi zato pomenilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ne pa da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da iz določbe 53. člena ZSSloV izhaja, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka. Določbe 2. odstavka 53. člena ZSSLoV o tem, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, ni mogoče tolmačiti tako, da pripadnikom sploh ne pripada tedenski počitek. Iz takšne določbe ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč, da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Pritožbeno sodišče je v sklepu Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015 zavzelo stališče, da določbe 53. člena ZSSloV ni mogoče uporabiti tako, da pripadnikom Slovenske vojske na misiji v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur.

8. Tožena stranka bi z zakonom lahko drugače uredila vprašanje tedenskega počitka pripadnikov Slovenske vojske, ki opravljajo vojaško službo izven države. Podlaga za takšno drugačno ureditev ni le določba 2. odstavka 2. člena Direktive 89/391 EGS o tem, da se direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da drugačno urejanje posameznih delovnopravnih institutov v stalni sestavi Slovenske vojske samo po sebi ne krši ustave (npr. odločba U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998). Vendar pa določba 53. člena ZSSloV ni takšna, da bi jasno določala, da pripadnikom Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe izven države sploh ne pripada tedenski počitek. Kaj takšnega ne izhaja niti iz določbe 1. odstavka 53. člena ZSSloV o tem, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, niti iz določbe 2. odstavka istega člena, da mora nadrejeni poveljnik pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere.

9. Res je sicer, da je v obrazložitvi k predlogu ZSSloV bilo zapisano, da je v postopku priprave zakona eden od sindikatov predlagal, da bi za rešitve v zvezi z delovnim časom pri opravljanju vojaške službe izven države, moral veljati v celoti slovenski pravni red, da pa je takšen predlog neuresničljiv, ko so pripadniki ali enote napotene na opravljanje vojaške službe v sestavi skupnega poveljstva ali enote. Navedeno pojasnilo se nanaša na 3. odstavek 53. člena ZSSloV o tem, da se delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote. Prilagoditev delovnega časa glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike poveljstva ali enote, pa ne pomeni, da pripadniku sploh ne pripada tedenski počitek.

10. O tem, da pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini ne pripada tedenski počitek prav tako ni možno sklepati na podlagi določbe 12. odstavka točke 3.a Standardnega operativnega postopka št. ... B. „...“ (v nadaljevanju: Standardni operativni postopek) o tem, da se v dneve dopusta vštevajo tudi dnevi, ki so določeni kot dan odmora v delovnem tednu na ... po odločitvi poveljnika ... ter državni in mednarodni prazniki, ki jih kot delaproste dni določi poveljnik .... Navedena določba kaže zgolj to, da je tudi na misiji lahko predviden dan odmora v delovnem tednu. Okoliščina, da je tožnik izrabil tako letni dopust, predviden s standardnim operativnim postopkom kot tudi 96-urno odsotnost, ne pomeni, da tožnik ni upravičen do odškodnine, ker mu ni bil omogočen tedenski neprekinjen počitek v trajanju 24 ur.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbe Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, češ da ta v primeru odstopanj od splošnega pravila zagotavljanja tedenskega počitka dopušča neko drugo ustrezno kompenzacijo. Iz nobenega akta, tudi iz Standardnega operativnega postopka ne izhaja, da je pravica do 96 urne odsotnosti in pravica do dopusta v trajanju 2,5 dni za vsakih 30 dni opravljanja nalog na območju operacije, kompenzacija za nemožnost izrabe tedenskega počitka. V SOP je opredeljeno, da je 96 urna odsotnost namenjena zagotavljanju krajšega počitka med opravljanjem vojaške službe izven države, dopust pa zagotovitvi kratkega odmora med opravljanjem nalog v tujini.

12. Ob upoštevanju stališča, da iz določbe 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini ne pripada tedenski 24 urni počitek je brezpredmeten pritožbeni ugovor o neusklajenosti določbe 223. točke Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 49/1996 s spremembami) in določbo 53. člena ZSSloV. Razen tega pravna podlaga za odločitev v tem sporu ni navedena točka Pravil službe v Slovenski vojski, temveč določbe 156. člena v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in 97. f člena ZObr. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pravico do tedenskega počitka za vse delavce ureja 1. odstavek 156. člena ZDR, ki določa, da ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju 7 zaporednih dni, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 ur. Podobno tudi 2. odstavek 97.f člena ZObr določa, da ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi službenih potreb in podobno na dan tedenskega počitka delati, se mu zagotovi tedenski počitek v tekočem ali naslednjem mesecu.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so v navedene določbe inkorporirane določbe Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 11. 2013 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in Direktive 89/391/EGS. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ves čas, ko se je nahajal na misiji v tujini, ni omogočala izrabe dneva tedenskega počitka, je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine potrebno ugoditi že na podlagi navedenih določb ZDR in ZObr ter Pravil službe v Slovenski vojski. Zaradi navedenega niti ni bistveno pritožbeno oporekanje, da v tem sporu ni možno uporabiti Pravilnika, češ da predhodno ni bil objavljen v Uradnem listu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je Pravilnik po vsebini interni akt tožene stranke kot delodajalca in ne podzakonski predpis, ki bi ga ministrstvo moralo objaviti v Uradnem listu RS. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na določbo 2. odstavka 28. člena Pravilnika o tem, da pripadniku stalne sestave v času opravljanja nalog v tujini, pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do tedenskega počitka zaradi obveznosti, ki jih državam udeleženkam nalaga Resolucija Varnostnega sveta 1244. Obveznost stalnega in neprekinjenega preventivnega delovanja je obveznost države udeleženke, ki ne pomeni, da vojaške osebe na misiji nimajo pravice do tedenskega počitka.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku odškodnino utemeljeno dosodilo v višini plače, ki tožniku gre za število dni, ko ni mogel izrabiti pravice do tedenskega počitka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče toženi stranki ne bi smelo naložiti obračuna davkov in prispevkov. Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati prispevke in davke. V že citirani odločbi Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je davke in prispevke potrebno obračunati na dosojeni znesek in ne od njega. Vendar pa se v tem sporu tožnik zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ni pritožil. 16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.