Jedro

Po pravnem pravilu paragrafa 1432 ODZ tisti, ki je nekaj plačal, vedoč, da ni dolžan, tega ne more zahtevati nazaj.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v še nepravnomočnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno: Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v ponovljenem pritožbenem postopku ugotovilo, da je 5. 1. 2006 umrl drugi tožnik, 21. 6. 2009 pa še prva toženka in zato pritožbeni postopek nadaljevalo z dediči po obeh pokojnih pravdnih strankah.

Oris zadeve, dosedanjega postopka in odločitve sodišča prve stopnje: Tožnika in toženca so (bili) sorodniki. Po smrti družinskega očeta (soproga druge toženke) je bila druga toženka lastnica ½ nepremičnine vl. št. 815, k.o. Š. L., njena otroka (prva tožnica in drugi toženec) pa sta po očetu podedovala vsak ¼ iste nepremičnine. V letu 1971 sta tožnika od drugega toženca kupila ¼ sporne nepremičnine (kupoprodajna pogodba z dne 4. 2. 1971). Toženec pa se je odpovedal dedovanju po materi – prvi toženki, ki je tedaj bila lastnica ½ iste nepremičnine. Ko sta toženca sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sta tožnika zoper oba vložila obravnavano tožbo. V njej zatrdita, da sta (v letu 1971?) od drugega toženca kupila tudi drugo četrtino sporne nepremičnine, torej tisto, ki je bila tedaj last prve toženke, pa naj bi jo po njej podedoval drugi toženec. S še spornim delom tožbenega zahtevka od prve toženke zahtevata povrnitev vlaganj v nepremičnino, od drugega toženca pa vrnitev valorizirane vrednosti zneska 50.000,00 din, ki po tožbenih trditvah predstavlja kupnino, ki naj bi jo tožnika plačala drugemu tožencu za prvotoženkino ¼ nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki naložilo, da mora tožnikoma plačati 9.290.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in višji tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, drugemu tožencu pa je naložilo, da mora tožnikoma plačati 1.776.204,91 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2005 ter višji tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo z 8. 11. 2006 pritožbi tožencev ugodilo in v tem delu sodbo spremenilo tako, da je oba zahtevka zavrnilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji tožnikov zoper ta del odločitve pritožbenega sodišča ugodilo in sodbo razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je naložilo, da mora v ponovljenem postopku vsebinsko izčrpati pritožbene navedbe pravdnih strank.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: V zvezi s še spornim delom tožbenega zahtevka tožnika v pritožbi menita, da je glede 50.000,00 din, s plačilom katerih je bil toženec neupravičeno obogaten, sodišče prve stopnje napačno presodilo vrednost dosežene koristi. V skladu z določbo 1. odstavka 210. člena ZOR mora toženec vrniti toliko, da se nadomesti vrednost dosežene koristi. Denacionalizacija nima zveze z neupravičeno obogatitvijo. Tožnika menita, da je korist, ki jo mora toženec vrniti, 13.122.209,15 SIT, zamudne obresti od tega zneska pa tečejo od sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju dalje.

Glede še spornega dela odločitve sodišča prve stopnje toženca opozarjata, da drugi toženec ni prodal deleža, ki naj bi ga podedoval po materi. Ponovno pojasnjujeta, kaj je bil razlog, da je bila kupnina v pogodbi zapisana z zneskom 40.000,00 din, čeprav je bila dejanska cena 70.000,00 din. Izpostavljata ugotovitve izvedenca o tem, kakšna je bila v času sklenitve prodajne pogodbe vrednost nepremičnine in poudarjata, da takšna ugotovitev potrjuje izpoved toženca in izpodbija izpoved drugega tožnika, ki mu je verjelo sodišče prve stopnje.

Glede vlaganj toženca opozarjata, da sodišče ni upoštevalo, da sta tožnika solastnika polovice sporne nepremičnine in sta torej vlagala tudi v svojo nepremičnino. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je k nekaterim od obnovitvenih del prispevala tudi prva toženka in tega, da je v svoje stanovanje vlagala le prva toženka, izvedenec pa je upošteval tudi ta vlaganja.

Toženca tudi vztrajata, da sta oba zahtevka zastarala.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotnih strank in predlagali zavrnitev njunih pritožb. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede zahtevka na vrnitev valorizirane protivrednosti zneska 50.000,00 din: Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem delu delno ugodilo. Verjelo je tožnikoma, da sta drugemu tožencu omenjeni znesek plačala kot kupnino za tisto četrtino hiše, ki naj bi jo drugi toženec nekoč podedoval po materi – prvi toženki. Sklenjena naj bi torej bila pogodba o odtujitvi pričakovane dediščine.

Toženec v pritožbi vztraja, da je od tožnikov sicer prejel 70.000,00 din, torej več, kot je znašala v pogodbi zapisana kupnina za ¼ nepremičnine (40.000,00 din), a ne kot plačilo za pričakovano dediščino po materi, ampak kot kupnino za tisto ¼ nepremičnine, ki jo je podedoval po očetu. Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje trdi, da je bila iz davčnih razlogov v prodajni pogodbi zapisana nižja kupnina od dejanske. Toženec je v zvezi s tem predlagal izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi ocenil vrednost nepremičnine v času sklenitve prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem tudi v tej smeri izvedlo, ugotovitve izvedenca v pritožbi obsežno analizira toženec. Vendar pa se sodišče prve stopnje stopnje do tega dokaza ni opredelilo. Pojasnilo je le, da verjame izpovedi drugega tožnika, da za kupnino 70.000,00 din ne bi kupil ¼ hiše, saj je bilo to za tiste čase preveč denarja. Dokazna ocena je v tem delu nepopolna, saj se sodišče prve stopnje do odločilnega dokaza, to je do ugotovitve izvedenca o tem, kakšna je bila v kritičnem obdobju dejanska vrednost četrtine oziroma polovice sporne nepremičnine, ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za pomemben dokaz, ki bi utegnil vplivati na dokazno oceno oziroma omajati izpoved prvega tožnika, ki je trdil, da nepremičnina ni bila toliko vredna.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožencev ugodilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti popolno dokazno oceno glede spornega in odločilnega vprašanja - ali dejstvo, da sta tožnika tožencu plačala več kot je navedeno v kupoprodajni pogodbi z dne 4. 2. 1971 v resnici omogoča sklepanje, da je bila sklenjena še druga (nezapisana) pogodba, s katero naj bi drugi toženec tožnikoma odsvojil pričakovano dediščino. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da pri dokazni oceni ni nepomembno, kar trdi (in je trdil tudi v postopku pred sodišče prve stopnje) drugi toženec, to je, da je bil drugi tožnik sodnik in odvetnik, ki mu je bilo pravo dobro znano, in se je moral zavedati, da bi bila takšna razpolaga nična.

Glede na dosedanje trditve pravdnih strank pritožbeno sodišče še dodaja, da bo kondikcijski tožbeni zahtevek utemeljen le, če bo tožeča stranka dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena (nična) pogodba o odsvojitvi pričakovane dediščine. Celo če bo sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, da sporni znesek ne predstavlja plačila za prvo četrtino nepremičnine (torej tisto, prodano s kupoprodajno pogodbo s 4. 2. 1971), hkrati pa če bo ugotovilo, da pogodba o odsvojitvi pričakovane dediščine ni bila sklenjena, torej če bo ugotovilo, da nobena od pravdnih strank ni uspela dokazati svoje trditvene teze, zahtevku ne bo mogoče ugoditi. Glede na pravno pravilo paragrafa 1432 Občega državljanskega zakonika (ODZ) namreč tisti, ki je nekaj plačal, vedoč, da ni dolžan, tega ne more zahtevati nazaj.

Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, bo moralo uporabiti pravilna pravila vračanja. Podlage za uporabo določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen (1)) ob ugotavljanju vrednosti, ki jo je treba vrniti, kot utemeljeno opozarja pritožba tožeče stranke, ni. Prav tako ni podlage za določanje vrednosti dolgovanega na način, kot to predlaga tožeča stranka. Posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek. Po 1437 paragrafu ODZ je obseg kondikcijskega zahtevka odvisen od tega, ali je prejemnik pošten ali nepošten. Podobno določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR (2)) v 3. odstavku 104. člena. Sicer pa pri vračanju denarja velja (tudi po pravnih pravilih ODZ) načelo denarnega nominalizma.

Glede zahtevka na povrnitev vlaganj: Tožena stranka v pritožbi glede tega dela zahtevka utemeljeno opozarjata na to, da sta bila tudi tožnika v času, ko sta vlagala v sporno nepremičnino (so)lastnika le-te, kar je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. Vlagala sta torej tudi v svojo nepremičnino, zato ni nobene podlage za to, da bi jima morala druga toženka povrniti celotno vrednost vlaganj.

Poleg tega pa pritožbeno sodišče opozarja, da pričakovanja potomca, da bo nekoč dedič, v odnosu do zapustnika ni mogoče varovati. Ta namreč za življenja lahko s svojim premoženjem prosto razpolaga. Dejstvo, da sta tožnika vlagala v nepremičnino, glede katere sta menila, da bo nekoč v celoti njuna, v odnosu do prve toženke ne ustvarja prav nobene pravne podlage za vlaganja. Nedvomno je moralo biti tožnikoma jasno, da je prva toženka solastnica ½ nepremičnine; takšno je bilo tudi zemljiškoknjižno stanje. Zakaj bi torej v tej situaciji tožnika menila, da s plačevanjem celotnih stroškov obnove plačujeta svojo obveznost (le takšno stališče plačnika lahko utemelji kondikcijo), ni jasno. Kdor plačuje tujo obveznost in se tega zaveda, pa je gestor oz. poslovodja brez naročila, glede na trditve tožnikov morda nepristni poslovodja.

To so materialnopravna izhodišča, na katerih mora sodišče prve stopnje presojati tožbeni zahtevek na povrnitev vlaganj zoper prvo toženko.

V luči teh izhodišč bo moralo sodišče prve stopnje odločati tudi o ugovoru zastaranja. Pomembno torej je, kdaj je korist od zatrjevanih vlaganj (če sploh) prešla na prvo toženko in ne to, kdaj je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju.

Zaradi vseh opisanih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sodbo (v tistem delu, ki še ni pravnomočen) razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podlaga za opisano odločitev je v določbah 355. in 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (3)). Napotki za nadaljnje delo so vsebovani v gornji obrazložitvi. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka upoštevati, da sta drugi tožnik in prva toženka umrla.

(1) Ur. l. RS/I, št. 27/91 s sprem. in dop.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.