Jedro

Da dnevni hrup ob prebivališču tožnikov v letu 2004 ni dosegel mejne vrednosti 64 decibelov (dBA). V takratnem času, ko so drugi oškodovanci trpeli v povprečju za 10 dBA pa tja do 16 dBA intenzivnejši hrup, je dnevni hrup ob prebivališču tožnikov znašal 58 dBA. Minimalno je bila presežena mejna vrednost nočnega hrupa, za 1 dBA nad mejno vrednostjo 59 dBA, medtem ko kritična vrednost ni bila dosežena. Takšne vrednosti še ne bi utemeljevale odškodnin, če ne bi bilo zadostnega trajanja te nevšečnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se znesek 1.500,00 EUR zviša na 2.000,00 EUR.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da se: - znesek 2.000,00 EUR zniža na 1.500,00 EUR, - znesek 4.500,00 EUR zniža na 3.000,00 EUR, - znesek 4.000,00 EUR zniža na 3.000,00 EUR, - znesek pravdnih stroškov 1.679,88 EUR zniža na 940,61 EUR.

III. V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 60,95 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice življenja v zdravem življenjskem okolju, posledice nenormalno povečanega tovornega prometa po glavni cesti G1-3 mimo hiše tožeče stranke v Radencih, v upoštevnem času od februarja 2004 do konca oktobra 2008. Prvi tožnici je priznalo 2.000,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 3.000,00 EUR), drugi tožnici 4.500,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR), tretjemu tožniku 4.000,00 EUR (od zahtevanih 5.800,00 EUR) in četrti tožnici 1.500,00 EUR (od zahtevanih 4.500,00 EUR), vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2007 do plačila. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo in toženi stranki naložilo tožeči stranki povrniti skupaj 1.679,88 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Čeprav so se tožniki sklicevali na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (tudi na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), so v nadaljevanju navedli, da je sodišče prve stopnje zelo korektno in podrobno povzelo izvedene dokaze ter ugotovilo odločilna dejstva za razsojo in podalo primerno obrazložitev svojih zaključkov. S ponavljanjem dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so se zavzemali za zvišanje odškodnin, do postavljenih zahtevkov. Očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso obrazložili. Nasprotovali so tudi prenizko priznanim pravdnim stroškom.

4. Tožena stranka je v svoji pritožbi prav tako uveljavljala vse tri pritožbene razloge. Zavzemala se je za znižanje odškodnin vsem tožnikom in se sklicevala na nižjo obremenitev s hrupom ob njihovem domu, ki je bolj oddaljen od ceste. Sporne odškodnine je primerjala z nižjimi iz sodne prakse v podobnih primerih. Po njenem so bili tožnikom priznani nekateri nepotrebni pravdni stroški.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni. V večjem delu pritožba tožene stranke.

6. O utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči sodišče po kriterijih iz 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ, predvsem kriterijih intenzivnosti in trajanja nepremoženjske škode ter glede na pomen prizadete dobrine. Poleg subjektivnih elementov mora primerno upoštevati tudi objektivizacijo odškodnin in njihovo primerljivost v sodni praksi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da cestni hrup, ki presega mejne vrednosti jakosti, določene v uredbah o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju s stanovanjskimi stavbami, presega običajne meje, zato tožena stranka neutemeljeno ponavlja mnenje, da temelj odškodninskega zahtevka ni podan, ker se v urbanih okoljih imisije povečujejo. Pač pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnin ni primerno upoštevalo intenzivnosti in trajanja škode tožnikov v primerjavi z drugimi škodnimi primeri.

7. Iz izvedenskega mnenja o cestnem hrupu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je vidno, da dnevni hrup ob prebivališču tožnikov v letu 2004 ni dosegel mejne vrednosti 64 decibelov (dBA). V takratnem času, ko so drugi oškodovanci trpeli v povprečju za 10 dBA pa tja do 16 dBA intenzivnejši hrup, je dnevni hrup ob prebivališču tožnikov znašal 58 dBA. Minimalno je bila presežena mejna vrednost nočnega hrupa, za 1 dBA nad mejno vrednostjo 59 dBA, medtem ko kritična vrednost ni bila dosežena. Takšne vrednosti še ne bi utemeljevale odškodnin, če ne bi bilo zadostnega trajanja te nevšečnosti.

8. Tudi v ostalih letih dnevni hrup ni dosegel mejnih vrednosti hrupa po uredbah. Presežene so bile samo večerne in nočne vrednosti, vsako leto dodatno za 1 dBA (v letu 2007 59 dBA, ob mejni vrednosti 55 dBA za nočni čas), dokler ni v letu 2008 presegla kritične nočne vrednosti (60 dBA, ob kritični vrednosti 59 dBA). Škoda je prenehala z odprtjem avtoceste 30.10.2008. 9. Odškodninske zahtevke po temelju utemeljuje dolgotrajnost preseganja dovoljenega nočnega hrupa, ko so bili dolžniki štiri leta in pol moteni v življenju zvečer in med počitkom. Intenzivnost škode, ki so jo trpeli, je nižja od ostalih primerov. Predvsem zaradi primerljivosti odškodnin z drugimi primeri je pritožbeno sodišče znižalo odškodnini drugi tožnici in tretjemu tožniku na 3.000,00 EUR vsakemu.

10. Do nižje odškodnine je upravičena tudi prva tožnica, saj je kot dijakinja živela doma v prvih dveh letih in pol, ko so bile presežene vrednosti najnižje, v zadnjih dveh letih pa je bila študentka v Ljubljani in zato bistveno manj doma. Upravičena je do odškodnine 1.500,00 EUR.

11. Četrta tožnica je kot osnovnošolka ves čas živela doma. Njej je sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na njeno mladost, neutemeljeno priznalo bistveno nižjo odškodnino kot ostalima dvema, ki sta ves čas živela doma. Po mnenju pritožbenega sodišča je osnovnošolka, čeprav je obravnavano imisijo lažje prenašala in manj duševno trpela, upravičena do 2.000,00 EUR odškodnine, kar je nekoliko več od prve tožnice, ki je bila več zdoma.

12. Glede višine odškodnin je bila delno utemeljena pritožba tožene stranke, v manjšem pa tudi tožeče stranke (četrte tožnice). Nobena pravdna stranka ni utemeljeno nasprotovala odmeri pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje jih je obema strankama odmerilo po enakih kriterijih, zato je odmero uporabilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi spremenjenega razmerja uspeha jih je prilagodilo kriteriju uspeha (drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je od prvotnega tožbenega zahtevka v skupnem znesku 17.526,20 EUR uspela do 9.500,00 EUR ali do 54,20 % (tožena stranka do 45,80 %). Po zvišanju skupnega zahtevka na 18.345,80 EUR je uspeh tožeče stranke znašal 51,78 % (tožene stranke 48,22 %), po zvišanju na končnih 20.300,00 EUR pa je uspeh tožeče stranke znašal 46,80 % (tožene stranke 53,20 %). Od 2.758,53 EUR pravdnih stroškov v prvem delu je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.495,12 EUR (tožena stranka od 1.664,16 EUR svojih stroškov, do povrnitve 762,19 EUR), od 263,05 EUR stroškov v drugem delu je tožeča stranka upravičena do povrnitve 136,21 EUR (tožena stranka od 18,81 EUR do povrnitve 9,07 EUR), od 480,26 EUR v tretjem delu pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve 224,76 EUR (tožena stranka od 271,09 EUR do povrnitve 144,22 EUR). Po delnem medsebojnem pobotanju dolguje tožena stranka tožeči stranki še 940,61 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

13. S pritožbo je bila tožena stranka uspešna do 20,83 %, zato je od 292,61 EUR stroškov pritožbe (nagrada za sestavo - 625 točk in 2 % materialnih stroškov) upravičena do povrnitve 60,95 EUR.