Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju sicer niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj po 323. in 328. členu KZ-1 in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, da pa je kljub temu podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineiji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko se po trku avtomobila v na tleh ležečega pešca ni ustavil, ampak ga je po vozišču vlekel še 44,15 m, nato pa nadaljeval vožnjo, predstavlja kršitev 2. točke 3. člena ZPol, ker je tožnik, namesto da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca, pa tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se mora po citiranih določbah delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca in da je tožnik kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa. Z zapustitvijo kraja nesreče pa ravnal tudi v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa, saj se od policista - vodje izmene tudi izven delovnega časa pričakuje ravnanje v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR in v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, pri čemer je izpostavilo zlasti pomen zaupanja med delodajalcem in javnim uslužbencem, delavcem Policije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pri izvajanju nalog Policije element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca bistvenega pomena, kakor tudi dejstvo, da tožnikovo ravnanje v javnosti krni ugled policistov in Policije. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V navedeni zadevi so sodišča prve in druge stopnje ter Vrhovno sodšče Republike Slovenije, že odločala. V prvem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Pd 11/2012 z dne 10. 5. 2012, pritožbeno sodišče pa je s sodbo opr. št. Pdp 817/2012 z dne 7. 12. 2012 zavrnilo tožnikovo pritožbo in to sodbo potrdilo.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo in predlog za obnovo postopka. Revizijski postopek na Vrhovnem sodišču RS je bil s sklepom VS RS opr. št. VIII Ips 114/2013 z dne 2. 9. 2013 prekinjen zaradi odločitve o predlogu za obnovo postopka. V predlogu za obnovo postopka je tožnik uveljavljal pritožbeni razlog po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) (nova dejstva in novi dokazi), sodišče prve stopnje pa je predlog s sklepom opr. št. Pd 11/2012 zavrnilo. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom VDSS opr. št. Pdp 334/2016 z dne 5. 5. 2016 sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, v katerem je prvostopenjsko sodišče dovolilo obnovo postopka ter razveljavilo prvo sodbo opr. št. Pd 11/2012 z dne 10. 5. 2012 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 817/2012 z dne 7. 12. 2012. Glede na takšno odločitev je Vrhovno sodišče RS, ki je prekinilo postopek odločanja v zvezi z vloženo revizijo zoper pravnomočno sodbo VDSS, s sklepom opr. št. VIII Ips 114/2013 z dne z dne 25. 10. 2016 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

2. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasita: - Primarni tožbeni zahtevek:

1. Ugotovi se, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 10. 2011 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 16. 11. 2011, oba izdana tožniku, nezakonita in se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 28. 11. 2011 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter mu priznati delovno dobo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati mesečna nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 28. 11. 2011 dalje v skupnem bruto znesku 85.195,88 EUR v mesečnih zneskih in z zapadlostjo, kot je navedeno v izreku, od navedenih bruto zneskov odvesti ustrezne davke in prispevke, tožniku pa plačati ustrezne mesečne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v 8 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

- Podredni tožbeni zahtevek:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti te sodbe, jo za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas do pravnomočnosti sodbe obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna izplačati tožniku odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 15 mesečnih bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v 8 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne po izdaji sodbe sodišča I. stopnje dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Zoper sodbo tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ne glede na podano trditveno podlago zaključilo, da naj bi dokazi, na katere se je sklicevala tožeča stranka v podanem predlogu za obnovo postopka, ki jo je sodišče dovolilo, v celoti ovrgli razloge tožene stranke iz podane odpovedi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, torej očitke o kršitvi delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ne dokazujejo pa, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka tega člena ZPP. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa v zvezi z obnovo postopka z dne 5. 5. 2016, oziroma v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča iz 12. točke obrazložitve tega sklepa, v kateri je pritožbeno sodišče navedlo, da je zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti (po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR). Pojasnilo je, da v izredni odpovedi ni podrobneje in natančnejše utemeljen očitek, ki bi se nanašal na 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je vsebinsko neločljivo povezan z očitki, ki se nanašajo na 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je torej že presodilo, da se vsi novi dokazi nanašajo na oba odpovedna razloga. Pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje stališča pritožbenega sodišča ni upoštevalo, ampak je odločilo diametralno nasprotno, čeprav je vezano na stališče sodišča druge stopnje, zaradi česar se v tem delu sodbe sodišča prve stopnje sploh ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je upoštevalo navedbe tožene stranke, podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo v prvotnem sojenju. V sodnem postopku se zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja le v okviru odpovednih razlogov, pri čemer delodajalec ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve dejanskih razlogov iz same odpovedi oz. delavcu očitati kakšnih novih kršitev ali dejanj (judikat VS RS, opr. št. VIII Ips 60/2015 z dne 22. 9. 2015). Očitek delodajalca v podani izredni odpovedi tožniku se je nanašal le na kršitve, ki naj bi imele znake kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. člen KZ-1). Česa drugega toženka ni očitala. Zato se lahko presojajo samo omenjeni očitki in ne kaj novega ali kaj več. Delodajalec ni konkretiziral, katere pogodbene obveznosti in v kakšnem smislu naj bi sploh bile kršene. Tožnik je s predloženimi dokazi v celoti izpodbil očitke o storjenih kaznivih dejanjih, sodišče prve stopnje pa je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z navedbo, da naj tožnik ne bi predložil dokazov, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti. V tem delu je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke.

Tožnik ni storil ničesar protipravnega in je bil le nesrečen slučaj, da se je v trenutku, ko je močno vinjeni pešec v temnih oblačilih ležal vzdolžno po sredini cestišča, peljal v okviru dovoljenih omejitev hitrosti. Drugače, kot je reagiral, niti ni mogel reagirati, kar je potrdil izvedenec cestno prometne stroke. V njegovem ravnanju ni nobenega izmed očitanih dveh kaznivih dejanj, zato tudi ni nobenih kršitev delovnih obveznosti. Če odpade razlog oz. očitek obeh kaznivih dejanjih, tudi naklepne ali malomarnostne kršitve delovnih obveznosti ne more biti.

Sodišče prve stopnje je bistveno preseglo trditveno podlago s sklicevanjem na 135. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l RS, št. 83/2004 s spremembami) ter kršitev 2. točke 3. člena Zakona o policiji - česa takšnega tožena stranka v odpovedi sploh ni navajala. Tožena stranka tožniku ni očitala nesodelovanja z organi pregona pri odkrivanju kaznivega dejanja ali prekrška, zato ne more biti predmet presoje na prvi stopnji.

V zvezi s prvim očitkom o kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. člen KZ-1) se kazenski postopek za omenjeno dejanje sploh ni vodil. Ta odpovedi razlog je tako ali tako neutemeljen, ker znaki omenjenega kaznivega dejanja niso podani, saj je bil ponesrečenec po trčenju takoj mrtev. V zvezi z drugim očitanim kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) pa je kazenski postopek pravnomočno zaključen, saj je bil tožnik oproščen vseh očitkov iz obtožbe. Po mnenju izvedenca cestno prometne stroke dr. A.A. z dne 20. 1. 2013 voznik ni imel tehnične možnosti z zaviranjem v sili ustaviti do ležečega pešca in je torej vzrok za nastanek prometne nesreče v celoti na strani pešca oz. v ravnanju voznika ni protipravnosti, oziroma je med ravnanjem voznika in med nastankom nesreče vzročna zveza pretrgana. Dokazi iz kazenskega spisa so v celoti potrdili pravilnost stališča tožeče stranke, toda sodišče prve stopnje se je brez konkretne trditvene podlage toženke zmotno postavilo na stališče, da ti dokazi ne ovržejo očitka o hujši kršitvi pogodbenih obveznosti, pri čemer je že v rednem postopku tožniku predlagal prav izvedbo omenjenih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvajalo. Smiselnih razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje ravnalo tako, v sodbi ni navedlo. S tem je kršeno načelo dispozitivnosti in je bilo tožeči stranki onemogočeno, da bi izvajala dokaze v svojo korist. Ta kršitev pa je odločujoče vplivala na pravilnost in s tem zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je zato potrebno razveljaviti že iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki je v predmetni zadevi bistven tudi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik se niti v kazenskem postopku ni opredeljeval do vprašanja, ali je dejansko vozil vozilo. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je tožnik v kritičnem času peljal po cesti B. - C. ali ne. Izpoved policista, ki je o tem vodil postopek s tožnikom, ne da bi tožnika poučil o njegovih pravicah molčati, je dokazno brez pomena. Sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo opreti na izpoved priče D.D., ki je odšel do tožnika in najprej z njim opravil razgovor, v katerem je ugotovil, da je tožnik kritičnega večera vozil osebni avtomobil ... po lokalni cesti B. - C. in šele, ko je izvedel vse podatke, ki so zadostni za kazensko ovadbo, je tožniku povedal, da je osumljenec in mu podal pravni pouk. Ta dokaz je nedovoljen, tožena stranka pa sicer ni ponudila nobenega dokaza, da je prav tožnik povzročil prometno nesrečo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana prepozno, kar potrjuje zlasti izpoved priče E.E., ki je jasno izpovedal, da je o sumu storitve kaznivega dejanja po tožniku v roku 12 ur obvestil nadrejenega. S tem pa je že prišlo do seznanjenosti z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 11. 9. 2011 je bil namreč z zadevo seznanjen vodja službe direktorja PU F. g. G.G. in še pomočnik direktorja PU F. g. H.H.. O obstoju odpovednih razlogov je bila torej tega dne obveščena služba, ki je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - služba direktorja PU F., pri kateri bi se moral tožnik zglasiti na zagovor (pri I.I.). Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 17. 10. 2011, v vsakem primeru prepozna, ker je zamujen 30-dnevni subjektivni rok.

Prav tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z izgubo zaupanja, saj tožena stranka tekom postopka ni podala navedb in ni predložila niti enega samega dokaza, zakaj delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma v čem naj bi se kazala izguba zaupanja. V okviru presoje osebnega značaja je treba upoštevati, da je bil tožnik dober policist in to brez enega samega madeža, kaj šele, da bi mu bilo izrečeno predhodno opozorilo ali kakšen disciplinski ukrep, kar pomeni, da je obstajala možnost nadaljnjega sodelovanja vsaj do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavku 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge, zlasti izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, s čimer naj bi kršilo načelo dispozitivnosti in tožniku onemogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist, ni podana. Ta očitek se nanaša, kot izhaja iz pritožbe, na dokazni predlog, podan v prvem postopku (s pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2012) in že iz tega razloga ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovnem postopku, potem ko je dovolilo obnovo postopka, dopustilo in izvedlo dokaze, na podlagi katerih je bila dovoljena obnova postopka, ter prebralo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. J.J., pa tudi izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke dr. A.A. (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 9. 5. 2017, povzelo vse dokaze, izvedene v prvem sojenju in v soglasju s pravdnima strankama ugotovilo, da jih ni potrebno ponovno izvajati, poleg tega pa je izvedlo vse (s strani tožnika in tožene stranke) predlagane dodatne dokaze ter ob ugotovitvi, da ni več drugih dokaznih predlogov, zaključilo dokazni postopek. Tožeča stranka na naroku ni uveljavljala nobenih morebitnih bistvenih kršitev v zvezi z izvajanjem dokazov ali zavrnitvijo dokaznih predlogov, zato jih tudi iz tega razloga v pritožbi ne more uveljavljati, ker je prekludirana, saj v pritožbi ni navedla razlogov, zaradi katerih kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP).

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi odločalo v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu v zvezi z obnovo postopka, in sicer v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča v 12. točki obrazložitve razveljavitvenega sklepa VDSS opr. št. Pdp 334/2016 z dne 5. 5. 2016. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu med drugim navedlo, da v izredni odpovedi niso podrobneje in natančneje utemeljeni očitki, ki bi se nanašali na 2. alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ker so vsebinsko neločljivo povezani z očitki, ki se nanašajo na 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ter da se novi dokazi nanašajo na oba odpovedna razloga. Na tej podlagi je bila v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje dovoljena obnova postopka, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa v celoti upoštevalo. Pritožnik si navedeno stališče pritožbenega sodišča očitno zmotno razlaga v tem smislu, da je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu presodilo, da zato, ker se novi dokazi nanašajo na oba odpovedna razloga, ni podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, če ni podan odpovedni razlog po 1. alineji istega člena ZDR, kar pa ne drži. 9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v okviru odločanja upoštevalo navedbe tožene stranke, ki so bile podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo v prvotnem sojenju. Ker so te pritožbene navedbe le splošne oziroma pavšalne, jih niti ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno preseglo trditveno podlago tožene stranke s sklicevanjem na kršitev določb 2. točke 3. člena Zakona o policiji oziroma s sklicevanjem na 135. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, ker takšnih trditev tožene stranke sploh ni bilo (niti v odpovedi niti v sodnem postopku). Sodišče je namreč v delovnem sporu vezano na dejanske razloge iz odpovedi, ne pa na pravno kvalifikacijo kršitev, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, poleg tega pa se je tožena stranka sklicevala na citirano določbo ZPol v dokončnem sklepu Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

11. Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ZDR v povezavi z določbami 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZJU), in sicer določbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, zlasti 110. in 111. člen ZDR.

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti utemeljen razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek 110. člena ZDR).

Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

12. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2011 mu je očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, v kateri je umrl pešec (2. odstavek 323. člena KZ-1) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (2. odstavek 328. člena KZ-1), saj je v času med 22:30 uro dne 10. 9. 2011 in 00:31 uro dne 11. 9. 2011 na lokalni cesti B. - C., v bližini hiše C. 1/a, zaradi neprilagojene hitrosti 0,80 metra od levega roba vozišča s sprednjim levim delom osebnega vozila trčil v pešca ter ga po trčenju z vozilom potiskal po vozišču še 44,25 metra, nato pa nadaljeval z vožnjo v smeri K., ne da bi mu pomagal in ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnikov ugovor zoper sklep o izredni odpovedi z dne 6. 10. 2011 je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 16. 11. 2011 zavrnila in potrdila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku, potem ko je ugotovilo, da so podani pogoji za dovolitev obnove postopka, pravilno presodilo, da je sodišče prve stopnje pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane določbe ZDR o postopku pred odpovedjo in da tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da so bile v obravnavanem primeru podane takšne okoliščine, da bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor. Sodišče prve stopnje je svoje stališče s tem v zvezi natančno obrazložilo (v 23. točki obrazložitve sodbe) in se pravilno sklicevalo tudi dna uveljavljeno in enotno sodno prakso VS RS.

14. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, v okviru 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, zato je pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen. Za začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi v smislu citirane določbe je odločilno, kdaj je bil z razlogi za izredno odpoved seznanjen predstojnik (generalni direktor Policije). Pri tem pa ni pomembno, kdaj so z zadevo seznanjene druge osebe pri toženi stranki. Le predstojnik je tisti, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se je predstojnik tožene stranke seznanil z zadevo ob prejemu predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa je bilo dne 19. 9. 2011, ko je bilo za tožnika spisano obvestilo in vabilo na zagovor. Kdaj so bili z zadevo seznanjeni tožnikov neposredno nadrejeni delavec, vodja službe direktorja PU F. g. G.G. in pomočnik direktorja PU F. g. H.H. ter služba, ki je vodila postopek izredne odpovedi, kar kot bistveno ponovno izpostavlja pritožba, ni relevantno. Sicer pa v obravnavanem primeru niti od dneva prometne nesreče (10. 9. 2011) do dneva podaje odpovedi (6. 10. 2011) še ni preteklo 30 dni, zato v nobenem primeru 30 dnevni subjektivni rok ni bil prekoračen. Tožnik se tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, enako kot tekom prvega sojenja, sklicuje na to, da mu je bila odpoved vročena 17. 10. 2011, kar naj bi bilo po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka, ki naj bi začel teči 11. 9. 2011, ko je bila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjena služba direktorja PU F., ki je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Datum vročitve odpovedi, ni pomemben za presojo pravočasnosti podane odpovedi s strani delodajalca, ker je pomembno, kdaj je bila odpoved podana, to pa je bilo v tožnikovem primeru dne 6. 10. 2011, poleg tega pa v obravnavanem primeru med datumom podaje odpovedi (izdajo sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in vročitvijo odpovedi ni daljšega zamika. Pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi so zato neutemeljene.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje ponovilo že izvedene dokaze ter ocenilo in pri odločanju upoštevalo nove dokaze, na podlagi katerih je bila na predlog tožnika dovoljena obnova postopka. To je izvedensko mnenje sodnega izvedenca za sodno medicino dr. J.J. z dne 21. 5. 2012, izvedensko mnenje sodnega izvedenca cestno prometne stroke dr. A.A. z dne 20. 1. 2013, ki sta bili podani v okviru kazenskega postopka, ter sodb, izdanih v kazenskem postopku zoper tožnika, zlasti oprostilno sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 43650/2011 z dne 1. 10. 2015. Z navedeno pravnomočno sodbo je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče po 323. členu KZ-1, ker ni dokazana vzročna zveza, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen. Ugotovljeno je bilo, da prometna nesreča ni bila objektivno predvidljiva in da obtoženec ni imel objektivnih in subjektivnih možnosti, da bi se zavedal konkretne nevarnosti v obliki ležečega oškodovanca na cestišču, tožniku pa vožnja z neprilagojeno hitrostjo niti ni bila očitana. Glede drugega v izredni odpovedi očitanega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 328. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da tudi znaki tega kaznivega dejanja v ravnanju tožnika niso podani, kar dokazuje zlasti izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. J.J., iz katerega izhaja, da so bile vzrok smrti pešca hude in obsežne poškodbe možganov, smrt pa je nastopila takoj po nezgodi, pri takih poškodbah pa je kakršnakoli možnost pomoči izključena. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

16. Pritožba izpostavlja, da se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je vozilo dejansko vozil tožnik, kakor tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpoved priče D.D., ker gre za nedovoljen dokaz v kazenskem postopku, ki ga tudi v delovnem sporu ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je bil v prometni nesreči dne 10. 9. 2011 kot voznik udeležen tožnik, ki je na lokalni cesti B. - C. med 22.30 uro in 00.31 uro naslednjega dne trčil v pešca ter ga s svojim vozilom ... potiskal po vozišču še 44,25 metra in nato brez ustavljanja nadaljeval vožnjo v smeri K., pravilno oprlo na listinske dokaze ter izpovedi zaslišanih prič, ki jih je natančno opisalo in prepričljivo dokazno ocenilo v izpodbijani sodbi. Nobenega dvoma ni, da je bil v tej nezgodi udeležen tožnik, zoper katerega je, kot je že navedeno, tekel tudi kazenski postopek, v katerem je bil oproščen. Upoštevati pa je potrebno tudi izpoved kot priče zaslišanega pomočnika komandirja PP F. D.D., da je v postopku raziskave okoliščin prometne nesreče potem, ko so ugotovili, da naj bi bila nesreča povzročena s tožnikovim vozilom, izrecno vprašal tožnika, kdo se je vozil z njegovim vozilom, tožnik pa mu je povedal, da ga je vozil le on in da se je dejansko prejšnji večer (ko je prišlo do prometne nesreče) gibal na relaciji, kjer se je zgodila prometna nesreča. V okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne upoštevajo pravila kazenskega postopka in ni mogoče šteti, da naj bi izpoved policista, ki je vodil postopek s tožnikom, ne da bi ga poučil o njegovih pravicah, v delovnem sporu predstavljala nedovoljen dokaz. Policist tožnika tudi ni štel za osumljenca, dokler ni ugotovil, da je v spornem času vozilo vozil prav on sam, ne pa kakšna druga oseba, zato tudi tak dokaz ni nedovoljen. Stališču pritožbe, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpoved D.D., ni mogoče pritrditi. Sodišče je ugotovilo vse bistvene okoliščine prometne nesreče v obsežnem dokaznem postopku, zato tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da je prav tožnik povzročil prometno nesrečo, niti dokaza, da je prav tožnik zapustil poškodovanca brez nudenja pomoči, niso utemeljene. Tožnik v sodnem postopku sicer ni želel dajati izjav, da ne bi s tem sam sebi škodoval glede na kazenski postopek, kar je seveda njegova pravica, vendar je kljub temu dokazano, da je bil v navedeni nezgodi udeležen kot voznik.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju sicer niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj po 323. in 328. členu KZ-1 in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, da pa je kljub temu podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineiji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko se po trku avtomobila v na tleh ležečega pešca ni ustavil, ampak ga je po vozišču vlekel še 44,15 m, nato pa nadaljeval vožnjo, predstavlja kršitev 2. točke 3. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 48/98 s spremembami in dopolnitvami), ker je tožnik, namesto da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca, pa tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se mora po citiranih določbah delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca in da je tožnik kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa. Z zapustitvijo kraja nesreče pa ravnal tudi v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa, saj se od policista - vodje izmene tudi izven delovnega časa pričakuje ravnanje v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR in v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, pri čemer je izpostavilo zlasti pomen zaupanja med delodajalcem in javnim uslužbencem, delavcem Policije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pri izvajanju nalog Policije element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca bistvenega pomena, kakor tudi dejstvo, da tožnikovo ravnanje v javnosti krni ugled policistov in Policije. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje in kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s sklicevanjem na določbe ZPol in in ZVCP-1 bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je preseglo oziroma nadomeščalo manjkajočo trditveno podlago tožene stranke, ki se na te kršitve ni sklicevala, kar pa ne drži. Kot je že navedeno, je sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na dejanski opis kršitev, ki predstavljajo odpovedni razlog, ne pa na pravno kvalifikacijo, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, na določbe ZPol pa se je izrecno sklicevala tudi tožena stranka v sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, kot je razvidno iz njegove obrazložitve.

19. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).