Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve, pač pa na opis ravnanja, ki ga delodajalec opredeljuje kot kršitev.

Za obstoj kršitve oziroma odpovednega razloga zadošča že, da je tožnik po tem, ko je na tleh ležečo osebo z vozilom zadel in jo vlekel po cestišču več deset metrov, odpeljal naprej, ne da bi ustavil. Tožnikova dolžnost iz delovnega razmerja je bila vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala njegovim interesom. Njegovo ravnanje je bilo v nasprotju s to dolžnostjo in nesprejemljivo za vsakogar, za policista pa še posebej.

Nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka, saj je tožnik s svojim ravnanjem grobo kršil vrednote in vrline, ki izražajo poslanstvo policije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2011, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe z dne 16. 11. 2011, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od novembra 2011 dalje, oziroma podredno za priznanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in za izplačilo denarnega povračila v višini 15 mesečnih bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je v noči med 10. 9. 2011 in 11. 9. 2011 na lokalni cesti P. – L. trčil v pešca ter ga po trčenju z vozilom potiskal po vozišču še 44,25 metra, nato pa nadaljeval vožnjo v smeri R. Glede na odločitev Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi I Kpr 43650/2011 z dne 25. 9. 2012 (v zvezi z odločitvijo v tej zadevi je bila dovoljena obnova postopka, ki je bil pred delovnim sodiščem že pravnomočno končan), ki v tožnikovem ravnanju ni ugotovilo znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po 323. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči iz 328. člena KZ-1, je presodilo, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) ni podan, podan pa je odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Presodilo je, da je s tem, ko je po prometni nesreči, v kateri je bil udeležen in v kateri je pešec umrl, zapustil kraj nesreče, ravnal v nasprotju z določbami Zakona o Policiji (ZPol, Ur. l. RS št. 49/98 in naslednji), Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2004 in naslednji) ter pogodbe o zaposlitvi (14. člen).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, čeprav je bil tožnik pravnomočno oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče in da niso podani niti znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. V obsežnem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje so bile ugotovljene vse okoliščine prometne nesreče, ki kažejo na obstoj odpovednega razloga, ugotovljen pa je bil tudi obstoj pogojev iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu ni bilo omogočeno dokazovanje neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, zato ni mogoče ugotoviti kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazni predlogi so bili neargumentirano zavrnjeni. Meni, da nobena kršitev pogodbenih obveznosti ni konkretizirana, niti ni konkretizirano njegovo ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z zakonskimi določili. Vsi očitki se namreč nanašajo na znake kaznivih dejanj, ki pa jih tožnik pravnomočno ni storil. V izredni odpovedi mu tudi ni bilo očitano, da je otežil preiskavo nesreče, namesto da bi v njej sodeloval in poskušal onemogočiti odkritje storilca, kar ugotavlja sodišče druge stopnje. Do teh očitkov se ni mogel opredeliti, ker jih v izredni odpovedi ni, kakor tudi ni bilo konkretnega očitka o kršitvah 14. člena Pogodbe o zaposlitvi in 35. člena ZDR. Ker mu je bilo očitano ravnanje z znaki kaznivega dejanja, ne pa kršitev delovnih obveznosti, sodišče ni imelo podlage za odločanje o odpovednem razlogu na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi ni bilo omenjeno, da je tožnik ravnal naklepoma ali iz hude malomarnosti, razen v očitku o storjenih kaznivih dejanjih, prav tako ni opredeljeno, katere pogodbene obveznosti in v kakšnem smislu so bile kršene. Tožnik meni, da ni storil kršitve, da je šlo za nesrečen slučaj, ko se je peljal v okviru dovoljenih omejitev hitrosti in pri tem glede na močno vinjenega pešca, ki je ležal v temnih oblačilih na sredini cestišča in ni mogel reagirati drugače, kot je. Sodišči sta presegli trditveno podlago s sklicevanjem na kršitev iz 2. točke 3. člena ZPol, ki ga v izreku sklepa o odpovedi ni. Bistveno je kršen postopek tudi v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik sploh vozil vozilo v kritičnem času, kakor tudi, v kakšnem položaju je bil pešec A. A., ki je umrl zaradi posledic prometne nesreče. Ni bilo ugotovljeno, ali je umrl zaradi posledic prometne nesreče, v katerih je bil udeležen tožnik ali v kakšni drugi prometni nesreči, ki bi se zgodila predhodno. Z razčiščevanjem relevantnih vprašanj se sodišče sploh ni ukvarjalo, zato sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Ni tudi upoštevano, na kakšen način so bile pridobljene tožnikove izjave, saj je imel pravico molčati, na kar v postopku ni bil opozorjen. Iz kazenskega postopka so bili določeni dokazi, ki so bili pridobljeni na nezakonit način, izločeni, zato ne morejo imeti dokazne vrednosti niti v tem postopku. Niso bile ugotovljene tudi okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, saj toženka med postopkom ni predložila nobenega dokaza oziroma podala navedbe, zakaj delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma v čem naj bi se kazala izguba zaupanja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku ni omogočilo dokazovati obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja, ni utemeljen. Sodišče ni ugotovilo obstoja odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je bilo ugotovljeno, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje znakov kaznivih dejanj. Zato dokazovanje, ali so v tožnikovem ravnanju podani zakonski znaki kaznivih dejanj (z izvedencema medicinske in prometne stroke), ni bilo potrebno.

7. Točna je revizijska navedba, da v odpovedi ni bilo izrecnega očitka, da je tožnik, namesto, da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca. Vendar pa revizija sodišču v zvezi s tem neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage, saj gre zgolj za argumentacijo, ki jo je podalo sodišče druge stopnje v zvezi z očitkom, da je tožnik ravnal v nasprotju z 2. točko 3. člena ZPol (revizijski očitek, da se toženka v odpovedi na to določbo ni sklicevala, ni utemeljen), ki pa niti ni odločilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožniku je bilo v izredni odpovedi nadalje očitano, da je ravnal v nasprotju s 14. členom pogodbe o zaposlitvi, navedena pa je tudi vsebina te določbe, ki je enaka določbi 35. člena ZDR. Zato sodišče tudi s sklicevanjem na navedene določbe ni prekoračilo trditvene podlage.

9. Iz revizije ne izhaja, katerih konkretnih dokazov sodišče ni dopustilo za ugotovitev odločilnih dejstev. Da je bil udeležen v prometni nesreči, izhaja iz izvedenih dokazov in to v reviziji tožnik priznava tudi sam (četrti odstavek na četrti strani revizije). Drugačne navedbe, ki jih podaja v nadaljevanju revizije, predstavljajo nedovoljen revizijski razlog uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožniku je bilo očitano, da je bil udeležen v prometni nesreči dne 10. 9. 2011 na lokalni cesti P. – L., ko je med 22.30 uro in 00.31 uro naslednjega dne trčil v pešca, ter ga s svojim vozilom potiskal po vozišču še 44,25 metra in nato brez ustavljanja nadaljeval vožnjo v smeri R. Ker je bil tožnik policist, takšno ravnanje pa po mnenju toženke krni ugled Policije, mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in sicer iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

12. Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločalo in je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. Ugotovilo je obstoj odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Presodilo je, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi znake kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ) in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. člen KZ). Postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Pdp 817/2012 z dne 7. 12. 2012, je bil s sklepom sodišča prve stopnje Pd 11/2012 z dne 2. 9. 2016 obnovljen. V obnovljenem postopku je sodišče prve stopnje, upoštevajoč pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 43650/2011 z dne 9. 12. 2014 (spremenjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru II K 43650/11 z dne 1. 10. 2015) ugotovilo, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker v tožnikovem ravnanju ni znakov očitanih kaznivih dejanj, saj je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da ju je storil. Ugotovilo pa je obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Zmotno je revizijsko stališče, da bi morali biti vsi očitki zajeti v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter delavca opozoriti na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tej zakonski zahtevi je toženka v celoti zadostila.

14. Tožnik z navedbo, da se ni mogel braniti očitka, da je storil kršitev iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja iz teze, da se je lahko branil le zoper očitek o storitvi kršitve iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ta pa ni bila ugotovljena. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve, pač pa na opis ravnanja, ki ga delodajalec opredeljuje kot kršitev (kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje). Dejanje, ki se je očitalo tožniku, je bilo v odpovedi jasno in konkretno opredeljeno, zato tožnik neutemeljeno zatrjuje, da se zoper očitke ni mogel braniti.

15. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo navedeno, da je tožnik vozil avtomobil, s katerim je 10. 9. 2011 na lokalni cesti P. – L. med 22.30 uro in 00.31 uro naslednjega dne trčil v pešca, ter ga potiskal po vozišču še 44,25 metra in nato brez ustavljanja nadaljeval vožnjo v smeri R. S takšnim ravnanjem naj bi ravnal v nasprotju z dolžnostjo policistov, da s svojim ravnanjem ohranjajo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja nalog ter dolžnostjo, da so policisti pri opravljanju dela in v zasebnem življenju dolžni skrbeti ne samo za varovanje in utrjevanje lastnega ugleda, temveč tudi ugled policijske organizacije. Toženka mu je očitala kršenje 2. točke 3. člena ZPol, 4. člena Kodeksa policijske etike, 14. člena pogodbe o zaposlitvi in 35. člena ZDR.

16. Sodišče prve stopnje se z obstojem znakov kaznivega dejanja utemeljeno ni ukvarjalo, pač pa je presojalo, ali tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, kot je odpovedni razlog opredeljen v drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ugotovilo je, da je tožnik z avtomobilom 10. 9. 2011 na lokalni cesti P. – L. med 22.30 uro in 00.31 uro naslednjega dne trčil v pešca ter ga potiskal po vozišču še 44,25 metra in nato brez ustavljanja nadaljeval vožnjo v smeri R. 17. Na podlagi teh dejstev sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno presodili, da je odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR podan. Z razlogi, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, revizijsko sodišče v celoti soglaša. Tožnik je s svojim ravnanjem škodoval ugledu Policije, saj se od policista (vodje izmene še toliko bolj) pričakuje, da bo tudi izven delovnega časa ravnal v skladu s predpisi; njegovo ravnanje bistveno odstopa od zavez iz pogodbe o zaposlitvi (da se bo vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca), pa tudi od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, od policista pa še posebej. Zato je pravilna opredelitev, da ravnanje predstavlja hujšo kršitev, pravilna pa je tudi presoja, da je bilo storjeno lahko le naklepno. Ker je bilo ugotovljeno, da znaki kaznivih dejanj niso podani, za odločitev ni bistveno, ali je bila oseba, ki je ležala na cestišču, že mrtva, ko je vanjo trčilo tožnikovo vozilo, ali je umrla takoj, ko je do nesreče prišlo ali celo v predhodni prometni nesreči. Za obstoj kršitve oziroma odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zadošča že, da je tožnik po tem, ko je na tleh ležečo osebo z vozilom zadel in jo vlekel po cestišču več deset metrov, odpeljal naprej, ne da bi ustavil.1 Tožnikova dolžnost iz delovnega razmerja (35. člen ZDR) in pogodbe o zaposlitvi (14. člen) je bila vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala njegovim interesom. Njegovo ravnanje je bilo v nasprotju s to dolžnostjo in nesprejemljivo za vsakogar, za policista pa še posebej.

18. Ne drži, da tožena stranka ni utemeljila okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka oziroma izgube zaupanja. Tožena stranka je izgubo zaupanja zatrjevala že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sklepu komisije za pritožbe, kjer je navedla, da zahteva poklic policista posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in zasebnem življenju ter da ravnanje, ki se očita tožniku, predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še toliko bolj pa od policista. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižje stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka, saj je tožnik s svojim ravnanjem grobo kršil vrednote in vrline, ki izražajo poslanstvo policije. Dovolj zgovoren je tudi njegov nekritični odnos do kršitve, v zvezi s katero še v reviziji sprašuje, kaj je sploh storil narobe. Ob takšnem odnosu je izguba zaupanja tudi objektivno utemeljena, saj je, kot poudarja sodišče druge stopnje, pri izvajanju nalog Policije element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca bistvenega pomena.

19. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče ne bi smelo uporabiti dokazov, ki naj bi bili pridobljeni nezakonito. Na ugovore v zvezi s tem je odgovorilo že sodišče druge stopnje, in sicer da v delovnem sporu ne veljajo jamstva, kakršna so obdolžencem zagotovljena v kazenskem postopku. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo v obsežnem dokaznem postopku, pretežno na podlagi izpovedi prič. Osebe, ki so bile zaslišane, so v delovnem sporu nastopale kot priče in ne kot uradne osebe v postopku odkrivanja kaznivih dejanj. Takšnega zaslišanja priče v pravdnem postopku ni mogoče šteti za nedovoljen oziroma nezakonito pridobljen dokaz.

20. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 Slednje je tudi odločilnega pomena za presojo o naklepu.