Jedro

Tožnik zoper odločbo toženca, s katero je bila akontacija vojaške pokojnine prevedena v pokojnino po ZPIZVZ in odmerjena od zneska pokojninske osnove glede na čin – razred, ki ga je imel tožnik neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, v odstotku glede na pokojninsko dobo po splošnih predpisih, v predsodnem postopku ni vložil pritožbe niti ni izčrpal vseh pravnih sredstev in izpolnil pogojev za vložitev ustavne pritožbe. Ker je bilo o njegovi pravici pravnomočno odločeno, je bila zahteva za novo odmero pokojnine utemeljeno zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 26. 3. 2007 in da se mu predčasna vojaška pokojnina na podlagi odločbe z dne 1. 9. 1992 odmeri po 6. členu ZPIZVZ in se mu od 10. 8. 1997 izplačuje brez zmanjšanja, v višini 83 % pokojninske osnove oziroma da sodišče odloči, da je o tem dolžna odločiti tožena stranka z odločbo ter da se vse mesečne razlike med že priznano in novo odmerjeno pokojnino od 1. 9. 1992 poravnajo oziroma da mu je toženec dolžan plačati 24.068,64 EUR, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba protiustavna in v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Protiustavnost je v negaciji pravic iz 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljevanju ZPIZVZ), kršen pa je 7. člen ZUP, ker se ne postopa v interesu tožnika. Predlaga, da se mu priznajo pravice na podlagi 6. člena ZPIZVZ. Kronološko opisuje potek celotne zadeve od vložitve zahteve za predčasno upokojitev, do odmere predčasne pokojnine pri tožencu z odločbo z dne 30. 9. 1998. Z odločbo z dne 30. 9. 1998 mu je toženec na podlagi 36 let in 7 mesecev pokojninske dobe odmeril akontacijo predčasne pokojnine v višini 78 % od 10. 8. 1997 dalje in ne v višini 83 %, kakor je bilo določeno v odločbi po vojaških predpisih. Na to odločbo toženca se ni pritožil, ker je že pred tem vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče glede višine pokojnine, ki mu pripada. Prav tako se ni pritožil na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 4. 11. 1998, s katero se mu je akontacija vojaške predčasne pokojnine brez zmanjšanja prevedla v pravico do predčasne pokojnine na podlagi ZPIZVZ, ker je dne 1. 12. 1997 vložil tožbo na delovno in socialno sodišče v zvezi z isto zadevo. Tudi tokrat mu je bila določena pokojnina v višini 78 % po splošnih predpisih Republike Slovenije in ne 83 %, kot mu pripada po vojaških predpisih. Navaja, da je na Ustavno sodišče Republike Slovenije pravočasno vložil ustavno pritožbo na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 139/2004, ki pa je na glavni obravnavi ni omenjal, niti sklepa, saj je menil, da je to v spisu. Tako po odloku, kot tudi po ZPIZVZ, gre tukaj za popolnoma enako zadevo in sicer priznavanje odločbe po vojaških predpisih in to na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-49/05 in obrazložitvijo sklepa št. U-I-224/03 z dne 23. 3. 2006. Meni, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 26. 3. 2007 in sklep št. ... z dne 17. 10. 2006 nepravilni, protizakoniti in protiustavni. Strinja se, da je odločba, s katero mu je predčasna pokojnina odmerjena po 7. členu ZPIZVZ dokončna, vendar zahteva, da se mu predčasna pokojnina prizna in odmeri po 6. členu ZPIZVZ. Citira 7. člen ZUP in 1. člen ZPIZVZ. Vztraja, da toženec že 16 let napačno interpretira in uporablja 7. člen ZUP in 1. člen ZPIZVZ ter 18. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1, v nadaljevanju UZITUL), kar je zelo jasno in precizno reklo tudi ustavno sodišče v odločbi št. Up-49/05-13 in v sklepu št. U-I-224/03 z dne 23. 3. 2006. Na podlagi citiranih odločb ustavnega sodišča meni, da je upravičen do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno tudi odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, ki jih očita tožnik in na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo toženca št. ... z dne 26. 3. 2007 v zvezi s prvostopnim sklepom št. ... z dne 17. 10. 2006, s katerim je toženec v skladu z določbo 129. člena ZUP zavrgel tožnikovo zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine po ZPIZVZ. Bistvo spora pa je v tem, ali bi toženec moral na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-49/05 in sklepa opr. št. U-I-224/03 z dne 23. 3. 2006, tožniku odmeriti predčasno pokojnino po 6. členu ZPIZVZ. Tako iz odločbe št. Up-49/05 in iz obrazložitve sklepa št. U-I-224/03 izhaja, da je razlaga 6. člena ZPIZVZ, ki so jo zavzela sodišča v očitnem nasprotju z zakonskim besedilom. Po stališču ustavnega sodišča določba 6. člena ZPIZVZ velja za vse tiste upravičence, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca vojaškega zavarovanja, določba 7. člena pa za le tiste upravičence, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril pokojnine in ki odločbe, ki jo zahteva 6. člen ZPIZVZ, nimajo.

Gre za takoimenovano interpretacijsko odločbo ustavnega sodišča. Ta praviloma, enako kot razveljavitev zakona, ne velja za nazaj in na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, nima učinka. Izjema tega pravila, da učinkuje taka odločba na pravna razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, velja v primeru, če je bila pravočasno vložena ustavna pritožba. Glede na določbo 1. odstavka 51. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele potem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po 1. odstavku 59. člena ZUstS lahko ustavno sodišče posamičen akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje.

Kot je pravilno, ob upoštevanju citirane določbe ZUstS in stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v zadevi opr. št. Up-712/02 z dne 1. 7. 2004, ugotovilo sodišče prve stopnje, se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena razmerja, razveljavitvena oziroma interpretacijska odločba pa učinkuje na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavnem sodišču Republike Slovenije pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno. Za takšno dejansko in pravno stanje pa v tožnikovem primeru nedvomno ne gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je sicer res vložil ustavno pritožbo, tako kot navaja, vendar ne v postopku v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 4. 11. 1998, ampak zoper sodbo in sklep vrhovnega sodišča, št. VIII Ips 139/2004 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Psp 395/2003 z dne 5. 12. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps 154/2003 z dne 23. 5. 2003. Tako izdane sodbe pa se nanašajo na dokončno odločbo toženca št. ... z dne 13. 11. 1997, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 9. 10. 1997. S citirano prvostopno odločbo je zavod zavrnil tožnikovo zahtevo za odmero akontacije vojaške predčasne pokojnine brez zmanjšanja zaradi predčasnega odhoda v pokoj zaradi dopolnitve predpisane starosti. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba z dne 13. 11. 1997 razveljavi, ugodilo in to zato, ker je zavod že o isti zadevi odločil z odločbo z dne 30. 9. 1998 in sicer tako, da se tožniku od 10. 8. 1997 dalje akontacija vojaške pokojnine izplačuje brez zmanjšanja za 8 % in sicer v višini 78 % od osnove, zavrnilo pa je na podlagi 289. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga je opredelil kot odškodnino, da mu zavod obračuna in izplača prikrajšanje pri izplačevanju predčasne starostne pokojnine in sicer razliko v priznani višini 78 % od pokojninske osnove do upravičene višini 83 % od osnove z vsemi uskladitvami in zakonitimi obrestmi od 10. 8. 1997 do plačila, ker je štelo, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti določata citirani določbi ZPIZ/92 in ZOR. Takšno odločitev je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 395/2003 z dne 5. 12. 2003 potrdilo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev odškodninskega zahtevka, kot nedovoljeno zavrglo, v ostalem pa revizijo zavrnilo (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 139/2004 z dne 21. 12. 2004). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožniku pojasnilo, da bi lahko pravilnost odmere akontacije vojaške pokojnine, ki je bila predmet odločb zavoda z dne 13. 5. 1993 in z dne 30. 9. 1998 ter odmere vojaške pokojnine, ki je bila predmet odločbe zavoda z dne 4. 11. 1998, izpodbijal s pravnimi sredstvi na način in po postopkih, predpisanih v ZPIZ/92 in Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembo, v nadaljevanju ZDSS). Na takšno pojasnilo vrhovnega sodišča, se je Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu št. Up-150/05-7 z dne 14. 4. 2006 izrecno sklicevalo in ugotovilo, da tožnik tega ni storil. To pa so razlogi, zaradi katerih ustavne pritožbe v zvezi s citiranimi odločbami ni sprejelo (sklep ustavnega sodišča, št. Up-150/05-7 z dne 14. 4. 2006). V omenjenem sklepu je Ustavno sodišče Republike Slovenije tudi izrecno poudarilo, da bi tožnik v postopkih, končanih z navedenimi odločbami (to so odločbe z dne 13. 5. 1993, z dne 30. 9. 1998 in z dne 4. 11. 1998) ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS lahko vložil samostojne ustavne pritožbe. Izpolnjeni pogoji iz ZUstS pa so med drugim, da je ustavna pritožba vložena pravočasno in to šele potem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Sam tožnik izrecno navaja v pritožbi in to izhaja tudi iz listinske dokumentacije in nenazadnje to ugotavlja tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu št. Up-150/05-7 z dne 14. 4. 2006, da zoper odločbo toženca št. ... z dne 4. 11. 1998, s katero je bila tožniku akontacija vojaške pokojnine prevedena v pokojnino po ZPIZVZ in odmerjena po 7. in 9. členu ZPIZVZ od zneska pokojninske osnove glede na čin – razred, ki ga je tožnik imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, v odstotku glede na pokojninsko dobo po splošnih predpisih, ni v predsodnem postopku vložil pritožbe in seveda potem tudi ni v zvezi s to odločbo izčrpal vseh pravnih sredstev in izpolnil pogojev po ZUstS za vložitev ustavne pritožbe. Kot že rečeno, se edino z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena razmerja in pravnomočne odločbe, kakršna je tudi odločba toženca z dne 4. 11. 1998. Tožnik je sicer 21. 12. 2001 vložil predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega z odločbo št. ... z dne 4. 11. 1998, v katerem je zahteval odmero predčasne pokojnine na podlagi 6. člena ZPIZVZ. Ta predlog je toženec z odločbo iste opravilne številke z dne 10. 5. 2002 zavrnil, takšno odločitev pa je drugostopni organ potrdil z dokončno odločbo z dne 7. 4. 2003. Tudi ta odločba je postala pravnomočna. Tožnik je nato 24. 8. 2006 vložil zahtevo za novo odmero predčasne pokojnine, ta zahteva pa je bila na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP zavržena z odločbo št. ... z dne 17. 10. 2006, potrjena z dokončno odločbo opr. št. ... z dne 26. 3. 2007. Ti odločbi sta predmet presoje v tem postopku. Sodišče prve stopnje je odločbi, ki temeljita na 4. odstavku 129. člena ZUP, kot pravilni in zakoniti potrdilo, ker je ugotovilo, da se dejansko stanje in pravna podlaga od pravnomočne odločitve dne 4. 11. 1998 nista spremenila in je bila zahteva tožnika pravilno zavržena. S takšnim stališčem pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 26. 3. 2007 ter se mu odmeri predčasna vojaška pokojnina na podlagi odločbe z dne 1. 9. 1992 po 6. členu ZPIZVZ in odloči, da se mu od 10. 8. 1997 izplačuje brez zmanjšanja v višini 83 % pokojninske osnove oziroma, da sodišče to obveznost naloži tožencu, ki je dolžan poravnati vse mesečne razlike med že priznano in novo odmerjeno pokojnino od 1. 9. 1992 v skladu z določbo 1. odstavka 81. člena ZDSS-1, zavrnilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.