Jedro

Kadar gre za procesno odločitev o zavrženju zahteve, do uporabe materialnega prava pri odločitvi sploh ne pride. Vsebina, to je pravica o kateri naj bi na zahtevo tožnika odločila tožena stranka, je pomembna le v zvezi s presojo, ali gre res za zadevo, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno oziroma, ali je morda prišlo do spremembe dejanskega stanja ali pravne podlage za odločitev o pravici tožnika. Torej le glede presoje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izpodbijano odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. 9875432 z dne 26. 3. 2007 in da se tožniku predčasna vojaška pokojnina na podlagi odločbe z dne 1. 9. 1992 odmeri po 6. členu ZPIZVZ. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se mu od 10. 8. 1997 tako odmerjena pokojnina izplačuje brez zmanjšanja v višini 83 % pokojninske osnove, oziroma, da mu je tožena stranka dolžna poravnati mesečne razlike med priznano in na novo odmerjeno pokojnino. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o zavrženju zahteve za uskladitev in zvišanje predčasne vojaške pokojnine, ker je bilo o odmeri pokojnine tožniku že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 1998. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom, oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Z obrazložitvijo izreka se ne strinja in meni, da so razlage sodišča v bistvenih točkah, ki predstavljajo pravno relevantna in pomembna dejstva za pravilno in pravično odločitev zmotna, netočna in napačna. Ponavlja potek postopkov v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi. Pri tem se sklicuje tudi na odločitve Ustavnega sodišča na podlagi katerih bi morala tožena stranka tudi njemu odmeriti pokojnino na podlagi 6. člena ZPIZVZ.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnik tega razloga ne utemelji, temveč le prepiše del 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je od 1. 10. 2008 samostojna 15. točka. Tega ni mogoče šteti za ustrezno utemeljitev revizijskega razloga, dejansko pa iz ostalih revizijskih navedb izhaja le, da se tožnik ne strinja s tem, da sodišče ni po vsebini odločilo o tožnikovem zahtevku.

7. V socialnem sporu o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja sodišče odloča o pravilnosti in zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki ga sprejme Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) v okviru svojih pristojnosti (7., 58. in 63. člen ZDSS-1). Za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (249. člen ZPIZ-1).

8. Predmet spora je dokončna odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 17. 10. 2006 o zavrženju zahteve za ponovno odmero predčasne pokojnine tožniku po ZPIZVZ (odprave tega sklepa tožnik niti ni zahteval). Ne gre za vsebinsko ampak za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - ZUP). Samo o tej in taki odločitvi zato lahko odloča sodišče v tem socialnem sporu. To pomeni, da tudi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku sodišče ne bi moglo (in tudi smelo ne) odločiti o zahtevi tožnika po vsebini. Zato je že iz tega razloga pretežni del tožbenega zahtevka neutemeljen, ker zanj ni pravne podlage v dokončni odločbi tožene stranke. Revizijskih navedb o razlogih, zaradi katerih tožnik meni, da je upravičen do ponovne odmere pokojnine, tako ni mogoče upoštevati. Kadar gre za procesno odločitev o zavrženju zahteve, do uporabe materialnega prava pri odločitvi sploh ne pride.

9. Vsebina, to je pravica o kateri naj bi na zahtevo tožnika odločila tožena stranka, je pomembna le v zvezi s presojo, ali gre res za zadevo, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno oziroma, ali je morda prišlo do spremembe dejanskega stanja ali pravne podlage za odločitev o pravici tožnika. Torej le glede presoje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izpodbijano odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožnika.

10. V tožnikovem primeru ni sporna pravica do predčasne pokojnine temveč le njena odmera. O tem je tožena stranka odločila z odločbo št. 9875432 z dne 4. 11. 1998 in sicer na podlagi 25. člena ZPIZVZ: po uradni dolžnosti je prevedla akontacijo vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin v pokojnino po ZPIZVZ. Pokojnino je odmerila po določbah 7. in 9. člena ZPIZVZ. Odločba tožene stranke je postala dokončna in pravnomočna. Gre za materialno pravnomočno odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnik pa zoper to odločbo ni vložil pritožbe, njegov predlog za obnovo postopka pa je bil dokončno in pravnomočno zavrnjen. V primeru, ko je o pravici odločeno z materialno pravnomočno odločbo, pa izven sistema rednih in izrednih pravnih sredstev, ni mogoče zahtevati ponovne odločitve o isti pravici – tudi ne, če se spremenita dejansko stanje in pravna podlaga, na katerih je temeljila pravnomočna odločba.

11. Odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožnika z dne 24. 8. 2006 je glede na navedeno pravilna in zakonita. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe št. 9875432 z dne 26. 3. 2007, kar pomeni tudi, da ni bilo podlage za odločanje o preostalih zahtevkih.

12. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča, kjer je šlo za meritorne, torej vsebinske odločitve o pravicah upravičencev do pokojnin po ZPIZVZ v postopkih, v katerih so bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva in tudi ustavna pritožba. Tožnik pa niti rednih pravnih sredstev zoper odločitev o taki pravici pri toženi stranki ni uveljavljal in tega ne more „popravljati“ z vlaganjem ponovne zahteve za uveljavitev že priznane pravice.

13. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na pravnomočnost odločbe nosilca vojaškega zavarovanja z dne 1. 9. 1992, ker se nanaša na nestrinjanje z odločitvijo v odločbi tožene stranke z dne 4. 11. 1998, ki je pravnomočna in ne predmet presoje v tem sporu.

14. Enako neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na MSVN. Nenazadnje je iz upravnega spisa razvidno, da je zahtevo tožnika za priznanje pravice do pokojnine na podlagi tega mednarodnega sporazuma tožena stranka zavrnila z dokončnim sklepom, sodišče pa je tožbo za njegovo odpravo zavrnilo s sodbo Psp 948/2005 z dne 18. 8. 2006, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2006. 15. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).