Jedro

Na tožniku, ki od toženke zahteva plačilo odškodnine, je bila v predmetni zadevi procesna dolžnost (breme), da poda jasne, konkretne in nenasprotujoče si trditve glede tega, kako naj bi do škodnega dogodka prišlo (hkrati pa zanje ponudi tudi ustrezne dokaze). Le takšne trditve namreč omogočajo identifikacijo predmeta obravnavanja (spora) na eni, na drugi strani pa tudi obrambo nasprotni stranki in v končni fazi presojo sodišča (oziroma njegovo odločitev o tožbenem zahtevku). So torej (poleg samega zahtevka) ključna predpostavka za reševanje spora v okviru pravde.

Tožnik ni izkazal, da naj bi do poškodbe prišlo v zvezi z (oziroma med) opravljanjem nevarne dejavnosti. Zato je brezpredmetno (obširno) sklicevanje na domnevo vzročnosti iz 150. člena OZ in „posledice“, ki naj bi iz tega za toženko izhajale. Spričo okoliščine, da ni uspel izkazati obstoja samega (zatrjevanega) škodnega dogodka (kot predpogoja), tudi ni bilo treba ugotavljati obstoja vseh nadaljnjih elementov odškodninske obveznosti (odgovornosti/krivde oziroma škode).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21.1.2015: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.8.2011 dalje do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 7,40 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (z obveznim navodilom o postavitvi izvedenca medicinske stroke). Poudarja, da se je sodišče prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso postavilo na stališče, da v konkretnem primeru ni šlo za nevarno dejavnost. Poleg tega sploh ni ugotavljalo krivdne odgovornosti, zaradi česar sodba v zvezi s tem nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Dejstvo, da je delal na zidarskem odru na približno višini štirih metrov, izhaja iz njegove trditvene podlage, kar je bilo potrjeno z njegovo izpovedbo in izpovedbo priče T. Č. Toženka domneve vzročnosti ni argumentirano prerekala, zaradi česar bi bilo moč obstoj vzročne zveze šteti za dokazan. Sodišče prve stopnje o zatrjevani subjektivni odgovornosti sploh ni sodilo. Poudarja, da ograja ni predstavljala primerne in zakonsko zahtevane zaščite. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da zatrjevani dogodek sploh ni nastal oz. da ni nastal na način, kot je zatrjeval. Ne drži, da naj bi se v njegovem opisovanju škodnega dogodka kazale nedoslednosti. Njegova trditvena podlaga je bila vseskozi enaka. Poleg tega tudi pravila logičnega sklepanja in življenjske izkušnje kažejo na potek dogodkov, kot jih je opisal. Ob vdrtju odra se je ujel na drog oz. ostrešje, kjer je obvisel za trenutek. Ker ni mogel nikamor sestopiti, je življenjsko logično, da je padel na tla. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke (katerega ugotovitve bi bile ključne v zvezi z načinom nastanka škode in nastalo škodo), pri čemer ni navedlo nobenih prepričljivih argumentov.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na tožniku, ki od toženke zahteva plačilo odškodnine, je bila v predmetni zadevi procesna dolžnost (breme), da poda jasne, konkretne in nenasprotujoče si trditve glede tega, kako naj bi do škodnega dogodka prišlo (hkrati pa zanje ponudi tudi ustrezne dokaze). Le takšne trditve namreč omogočajo identifikacijo predmeta obravnavanja (spora) na eni, na drugi strani pa tudi obrambo nasprotni stranki in v končni fazi presojo sodišča (oziroma njegovo odločitev o tožbenem zahtevku). So torej (poleg samega zahtevka) ključna predpostavka za reševanje spora v okviru pravde. Morebitnemu naziranju, da ni pomembno, kako točno se je nekaj zgodilo (oziroma kakšne so bile v zvezi s tem trditve), ampak samo, da se je, zato v nobenem primeru ni moč slediti. V konkretnem primeru to (tudi) pomeni, da za tožnikov uspeh v pravdi zgolj dejstvo, da je utrpel poškodbo rame, ni bilo zadosti. V zvezi z njo bi moral namreč ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti, utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede samega načina nastanka škodnega dogodka) ni zadostil. 6. Tožnikovo dopolnjevanje trditev o nastanku škodnega dogodka oziroma nedoslednosti, ki so se pri tem kazale, že samo po sebi vzbujajo upravičen dvom v resničnost katerekoli od možnosti, ki jih je v zvezi s tem omenjal.(1) In vse te okoliščine, na katere opozarja že sodišče prve stopnje, še zdaleč niso (kot to poskuša prikazati pritožba) nepomembne. Prav nasprotno. Posledično (upoštevajoč tudi rezultat dokaznega postopka)(2) ni bilo moč slediti nobeni od njih; torej niti zatrjevanju, da je do poškodbe prišlo zaradi izvajanja nevarne dejavnosti (dela na višini).

7. Neprepričljiv je tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje „preprost“ primer (kot naj bi bil konkretni) po nepotrebnem obravnavalo „kompleksno“. Edini razlog za morebitno „kompleksnost“ obravnavanja so v prvi vrsti same tožnikove trditve(3) (v povezavi z vsebino izvedenih dokazov). Če naj bi bil primer res tako (samoumevno) preprost, kot poskuša to v pritožbi prikazati, ni jasno, zakaj ga ni na tak način s svojimi (pravočasno podanimi) trditvami v postopku na prvi stopnji tudi predstavil. 8. Tožnik ni izkazal, da naj bi do poškodbe prišlo v zvezi z (oziroma med) opravljanjem nevarne dejavnosti. Zato je brezpredmetno (obširno) sklicevanje na domnevo vzročnosti iz 150. člena OZ(4) in „posledice“, ki naj bi iz tega za toženko izhajale.(5) Spričo okoliščine, da ni uspel izkazati obstoja samega (zatrjevanega) škodnega dogodka (kot predpogoja), tudi ni bilo treba ugotavljati obstoja vseh nadaljnjih elementov odškodninske obveznosti (odgovornosti/krivde oziroma škode).(6)

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(7)). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): In sicer tako tiste, ki jo je utemeljeval s krivdo, kot tiste, ki jo je povezoval z obstojem objektivne odgovornosti (delo na višini kot nevarna dejavnost). Ker so trditve (tudi o nastanku škodnega dogodka) primarne, njihove hibnosti ni moč nadomeščati z izvajanjem dokazov (npr. s postavitvijo izvedenca travmatologa, ki ga je tožnik predlagal tudi v zvezi s to okoliščino).

Op. št. (2): Podobna neprepričljivost oziroma nedoslednosti (neskladnosti s samimi trditvami oziroma vsebino ostalih izvedenih dokazov; glej npr. vsebino prijave nezgode – poškodbe pri delu v prilogi A1, vsebino zdravniške izvida v prilogi A2 in izpovedbi prič T. Č. in G. J.) v zvezi s samim nastankom škodnega so se (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) potem nadaljevale tudi pri njegovi izpovedbi (ki je bila, ker škodnega dogodka nihče ni videl, za odločitev nedvomno pomembna). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, sta T. Č. kot tudi G. J. potrdila, da oder neposredno po dogodku ni bil podrt oz. da je ostal na gradbišču še vsaj nekaj tednov. V zvezi s pritožbenim očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo izjavo G. J., češ da so fantje gradbene odre sproti postavljali in podirali, pa velja poudariti, da je omenjeni povedal tudi, da so bili v trenutku, ko naj bi tožnik padel, ostali delavci na drugi strani hiše in da so mu povedali (tožnik je namreč izpovedal drugače), da noben ni videl njegovega padca.

Op. št. (3): Ki kot (v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe upravičeno) ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi približno niso bile tako logične (in v skladu z življenjskimi izkušnjami), kot poskuša to prikazati pritožba.

Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Pritožbeno navajanje, da toženka ni prerekala „domneve vzročnosti“, tudi sicer ne drži. Toženka je že v odgovoru na tožbo prerekala tako sam zatrjevani nastanek škodnega dogodka, hkrati pa tudi (v kolikor bi bil izkazan), da bi do njega prišlo zaradi dela na višini (opravljanja nevarnega dela).

Op. št. (6): Zato ugotavljanje le-te z angažiranjem izvedenca medicinske stroke ni bilo potrebno.

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.