Jedro

Sodišče prve stopnje je povsem nedvoumno ugotovilo, da je 70% težav, ki jih tožnica trpi v zvezi z vratno hrbtenico, posledica bolezni (degenerativnih sprememb), in le 30% posledica nihajne poškodbe iz obravnavane nezgode.

Glede rentnega zahtevka tožnica ni dokazala, da je zaradi posledic obravnavane nezgode sploh prikrajšana pri zaslužku.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede plačila 49.000,00 EUR z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 3.456,46 EUR.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 83,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 4.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje, zakonske zamudne obresti od zneska 26.200,00 EUR za čas od 11. 5. 2010 do 13. 2. 2012 in 889,06 EUR pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2.Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3.Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Meni, da bi ji sodišče za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem moralo prisoditi vsaj 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vsaj 25.000,00 EUR in zahtevano rento za bodočo premoženjsko škodo, zato predlaga ustrezno spremembo prve stopnje. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 14. 3. 2012, iz katerega izhaja, da tožnica še trpi hude bolečine v vratu, sicer ne bi dobivala zdravil proti bolečinam. Tudi glavobole bo trpela vse življenje, zato je prisojena odškodnina prenizka. Večina tožničinih težav je posledica poškodbe glave in možganov, ki jo je utrpela v obravnavani prometni nezgodi, zato ni jasno, zakaj in v kakšnem obsegu je sodišče upoštevalo degenerativne spremembe vratne hrbtenice pri odmeri odškodnine. Sicer pa sodišča v podobnih primerih prisojajo višje odškodnine, v razponu od 28 do 33 neto plač, medtem ko tožničina odškodnina ustreza le 19 neto plačam. Tudi odločitev o rentnem zahtevku je napačna. V času nezgode je tožnica res opravljala delo s krajšim delovnim časom, za preostali delovni čas pa je prejemala nadomestilo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je bilo takšno stanje zgolj začasno, kar potrjuje njena dohodninska odločba za leto 2008, ko je prejemala zgolj nadomestilo plače. Tožnica zato vztraja, da bi delala polni delovni čas in prejemala polno plačo, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sicer pa ji je bila pravica do dela s krajšim delovnim časom priznana šele z odločbo ZPIZ z dne 13. 1. 2010, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Tožničin materialni položaj pred in po škodnem dogodku torej ni enak, kot zmotno meni sodišče prve stopnje.

4.Toženka izpodbija samo odločitev o stroških postopka in se pri tem sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da med pravdnima strankama nikoli ni bil sporen temelj odškodninske odgovornosti, zato bi sodišče moralo upoštevati le uspeh strank po višini. Ob upoštevanju pravilno ocenjenega uspeha ter pravilno odmerjenih stroškov v prvi sodbi bi bila torej toženka upravičena do povrnitve svojih stroškov v višini 3.456,46 EUR, zato predlaga ustrezno spremembo stroškovnega izreka.

5.Tožničina pritožba ni utemeljena, pač pa je utemeljena toženkina pritožba.

O tožničini pritožbi:

6.Sodišče prve stopnje je tožničino škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ovrednotilo z zneskom 12.500,00 EUR, škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa z zneskom 15.450,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje prestanih in bodočih tožničinih telesnih in duševnih bolečin ter vse druge ugotovljene okoliščine primera, ki po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odmerjena denarna zneska po presoji pritožbenega sodišča predstavljata pravično zadoščenje za tožničino trpljenje. Tako bo dosežen namen odškodnine, hkrati pa takšna odškodnina ustreza tistim, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Neupravičen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju zanemarilo načelo individualizacije odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti.

7.O vrsti, naravi in teži tožničinih poškodb se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je pojasnil tudi vse posledice poškodb in potek njihovega zdravljenja. Tožnica ugotovitvam in mnenju izvedenca o nevšečnostih, ki jih je morala prestati med zdravljenjem, ne nasprotuje, prav tako ne ugotovljeni stopnji in trajanju telesnih bolečin. Zmotno pa je pritožbeno prepričanje, da je izvedenec svoje prvotno mnenje, po katerem so stalne srednje hude bolečine (glavoboli in bolečine v vratu) pri tožnici trajale skupaj dva meseca, lahke pa še en mesec, v dopolnitvi izvedenskega mnenja spremenil. Za takšno stališče v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni podlage, čeprav izvedenec v njem med drugim omenja izvid dr. B. P. z dne 29. 8. 2007, ki je pri tožnici po nesreči ugotavljal hujše bolečine v vratu. Navedeni izvid pa ne zadošča za sklepanje, da so bile tožničine bolečine hude stopnje in tudi izvedensko mnenje takšne ugotovitve ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo mnenje izvedenca, da so bile bolečine v vratnem delu sprva srednje stopnje, zato je odveč pritožbeni očitek, da bolečine v vratu niso bile zgolj blage. Dejstvo, da je tožnica uživala močna zdravila proti bolečinam, je bilo ustrezno upoštevano pri presoji nevšečnosti, ki jih je morala prestati med zdravljenjem. Sodišče ni prezrlo niti dejstva, da tožnica poleg glavobolov še vedno trpi tudi bolečine v vratu, le da slednje niso v celoti posledica poškodbe iz obravnavane prometne nezgode. Potemtakem je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izvedenskega mnenja.

8.Neupravičen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da iz sodbe ni jasno razvidno, zakaj in v kakšnem obsegu je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano dejstvo, da je imela tožnica že pred škodnim dogodkom degenerativne spremembe vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje je namreč povsem nedvoumno ugotovilo (v 11. točki obrazložitve sodbe), da je 70% težav, ki jih tožnica trpi v zvezi z vratno hrbtenico, posledica bolezni, in le 30% posledica nihajne poškodbe iz obravnavane nezgode. Pri takšni svoji ugotovitvi se je sodišče pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Preostale tožničine težave (upad mentalnih funkcij, upočasnjena reaktivnost, motnje koncentracije, vrtoglavost, šumenje v ušesih in znižano zaznavanje zvočnih dražljajev), ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, pa je v celoti in ne zgolj večinoma, kot si zmotno razlaga pritožba, pripisalo obravnavani poškodbi. Pravilno je ugotovilo tudi obseg tožničine funkcionalne prizadetosti, njeno zmanjšano sposobnost za delo, povečane napore v vsakdanjem življenju in prikrajšanost pri izrabi prostega časa, posebej pa še tožničino starost in s tem povezano pričakovano trajanje njenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem teh ugotovitev tožnica ne more doseči višje odškodnine.

9.Odmerjena odškodnina v skupnem znesku 29.000,00 EUR ne odstopa niti od sodne prakse, na katero opozarja pritožba. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je neto plača v juliju 2012 znašala 1.498,05 EUR, je namreč očitno zmotna. V resnici je bila takrat povprečna neto plača na zaposlenega v državi po uradnih statističnih podatkih 972,73 EUR (Uradni list RS, št. 88/2012). Potemtakem prej navedeni znesek predstavlja protivrednost skoraj 30 neto plač, zato je neupravičen tudi pritožbeni očitek o domnevno neenakem obravnavanju tožnice v primerjavi z drugimi oškodovanci s podobnimi poškodbami.

10.Sodišče prve stopnje je torej pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo. Enaka ugotovitev pa velja tudi za odločitev o zavrnitvi tožničinega rentnega zahtevka. Tožnica namreč ni dokazala, da je zaradi posledic obravnavane nezgode sploh prikrajšana pri zaslužku. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 30. 11. 2009, na katerega se sklicuje v pritožbi, je bila tožnica res šele po nezgodi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Takšna odločitev pa glede na 8. točko navedenega izvedenskega mnenja očitno ni bila zgolj posledica poškodbe glave, ampak tudi (drugih) tožničinih bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost. Poleg tega je tožnica sama priznala, da je že v času nezgode opravljala delo v polovičnem delovnem času, za preostale štiri ure pa je prejemala nadomestilo od ZPIZ Slovenije. Njena sedanja pritožbena trditev, da je bilo takšno stanje zgolj začasno in da bi že v letu 2008 lahko delala polni delovni čas, če ne bi bilo škodnega dogodka, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni več mogoče upoštevati. Tožnica namreč v pritožbi niti poskuša ne pojasniti, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

11.Pritožbeni razlogi, na katere se je sklicevala tožnica, torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pri odločanju o glavni stvari v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvo sodbo.

O toženkini pritožbi:

12.Toženka v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja dejstvo, da temelj njene odškodninske odgovornosti v pravdi ni bil sporen. Sodišče je izvajalo dokaze le v zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko je s svojim rentnim zahtevkom tožnica tako in tako propadla. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP bi smelo sodišče uspeh pravdnih strank v postopku vrednotiti le ob upoštevanju zahtevanega in prisojenega zneska oziroma po primerjavi njune višine. Tako ocenjen uspeh strank v postopku znaša 13,98% za tožnico in 86,02% za toženko. Pritožba ne izpodbija odmere stroškov, ki po prvi sodbi znašajo za tožnico 5.234,88 EUR in za toženko 4.869,33 EUR. Potemtakem bi tožnici za stroške prvostopenjskega postopka pripadalo povračilo v višini 731,85 EUR, toženki pa v višini 4.188,31 EUR, kar pomeni, da po medsebojnem pobotanju tožnica iz tega naslova dolguje toženki 3.456,46 EUR.

13.Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo v izreku o stroških postopka ustrezno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka:

14.Tožnica je s pritožbo propadla in do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona pa mora toženki povrniti njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Skupaj znašajo 83,00 EUR, obsegajo pa v pritožbi priglašeno sodno takso in nagrado za pritožbeni postopek.