Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno uporabili 179. in 182. člena OZ. Upoštevali sta tako načelo individualizacije, kakor tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožnica v reviziji niti ne navaja primerljivih primerov, ki bi kazali na to, da je bila tožnici prisojena prenizka odškodnina. Vrhovno sodišče pa je upoštevajoč podobne primere (II Ips 637/2009, II Ips 323/2006, II Ips 286/2009) ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje tožnici prisodili pravično odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči 11. 5. 2010. Prometno nesrečo je povzročil voznik z osebnim avtomobilom, za katerega je bila sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti pri toženi zavarovalnici. Med pravdnima strankama podlaga odškodninske obveznosti tožene stranke ni bila sporna, ampak le višina prisojene odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica ob nesreči stara 48 let in je utrpela težji pretres možganov z blago oteklino možganovine, udarnino glave, zvin vratne hrbtenice in odrgnino desnega kolena. K zavesti je prišla četrti dan po nesreči in bila nato v bolnišnici 10 dni. Tožnica je seveda morala čez več preiskav (rentgensko slikanje, MRI preiskave, zdravljenje v zdravilišču, audiogram itd.), ves čas pa je dobivala tudi zdravila za lajšanje bolečin. Izvedenec je ocenil, da je tožnica trpela bolečine srednje stopnje v trajanju dveh mesecev, da je blage bolečine trpela pri ukrepih v zvezi z vratno hrbtenico, skupno v trajanju enega meseca, da pa ima občasne glavobole tudi še sedaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica že pred samo nesrečo težave z hrbtenico in da je nihajna poškodba v prometni nesreči prispevala 30% težav.

3. Glede strahu je sodišče ugotovilo, da je utrpela kratek strah tik pred nesrečo, nato pa sekundarni strah za izid zdravljenja v skupnem trajanju 10 dni. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica še vedno dela kot prodajalka v družinskem podjetju v salonu kopalniške opreme, da da pa ima zaradi pretresa možganov vrtoglavost, šumenje v ušesih, znižano zaznavanje zvočnih dražljajev, težave s koncentracijo in trpi pogoste glavobole. Navedlo je, da je opustila hojo v hribe in večino potovanj.

4. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 12.500,00 EUR, iz naslova strahu 1.050,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 15.450 EUR, skupaj torej 29.000 EUR, kar je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 30 povprečnih plač. Zahtevek za plačilo rente je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ-a z dne 13. 1. 2010 zaradi prometne nesreče razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 30. 11. 2009 dalje, da pa je že pred nesrečo delala polovični delovni čas, za preostale 4 ure pa je prejemala nadomestilo ZPIZ-a. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da pri tožnici zaradi nesreče ni prišlo do prikrajšanja pri zaslužku.

5. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

6. Zoper takšno odločitev tožnica vlaga revizijo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za nematerialno škodo in ji tudi prizna mesečno rento v višini 1.176,23 EUR mesečno. Tožnica v reviziji povzema ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega škode. Poudarja, da bi glede na sodno prakso v podobnih primerih moralo sodišče odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišati na 20.000 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 25.000 EUR. Meni tudi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že pred nesrečo delala polovični delovni čas, za preostale štiri ure pa prejemala nadomestilo ZPIZ-a, v nasprotju z listinami v spisu. Meni, da je obrazložitev sodišča druge stopnje, da njena pritožbena trditev (da je bilo takšno stanje začasno in da bi že v letu 2008 lahko delala polni delovni čas, če ne bi bilo škodnega dogodka) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, v nasprotju z listinami v spisu, da predstavlja sodbo presenečenja in da to dejstvo med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je na ugovore tožnice v zvezi z zavrnjenim zahtevkom za plačilo mesečne rente navedlo, da predstavlja tožničina trditev, da je bilo takšno stanje začasno in da bi že v letu 2008 lahko delala polni delovni čas, če ne bi bilo škodnega dogodka, odgovorilo, da so te navedbe pritožbena novota. Opozorilo je, da tožnica v pritožbi niti poskušala ni pojasniti, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Ob navedenih okoliščinah odločitev sodišča druge stopnje nikakor ne more predstavljati sodbe presenečanja. Odločitev je tudi pravilna. Tudi, če bi bilo iz priloženih listin mogoče razbrati, da je bil tožnici polovični delovni čas res že ukinjen, bi tožnica to morala navesti najkasneje na prvem naroku. Ne drži namreč, da je bilo to dejstvo med pravdnima strankama nesporno. Tožena stranka je trditvi, da je bila tožnica zaradi nesreče prikrajšana pri dohodku, nasprotovala že v odgovoru na tožbo.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča o višini pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno uporabili 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevali sta tako načelo individualizacije, kakor tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožnica v reviziji niti ne navaja primerljivih primerov, ki bi kazali na to, da je bila tožnici prisojena prenizka odškodnina. Vrhovno sodišče pa je upoštevajoč podobne primere (II Ips 637/2009, II Ips 323/2006, II Ips 286/2009) ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje tožnici prisodili pravično odškodnino.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.