Jedro

Iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Tožena stranka je pravilno sklepala, da če bi tožnika nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi lahko brez težav zapustil azilni dom, kot je to storil že dvakrat in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 21. 1. 2013 od 13.25 ure do 21. 4. 2013 do 13.25 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 9. 7. 2012 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu je bilo gibanje omejeno na Center za tujce zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac. Po prenehanju razloga je bil premeščen v azilni dom z dnem 30. 7. 2012, ki pa ga je 4. 8. 2012 samovoljno zapustil in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, zaradi česar je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne 17. 9. 2012 je bil predan s strani Kraljevine Belgije nazaj v Republiko Slovenijo in ponovno prošnjo podal dne 18. 9. 2012, vendar je 21. 9. 2012 azilni dom ponovno samovoljno zapustil in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil in je bil zaradi tega postopek ponovno ustavljen. Dne 16. 1. 2013 pa je bil ponovno vrnjen iz Kraljevine Belgije in ponovno je izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Glede na to, da je pred tem azilni dom že dvakrat samovoljno zapustil, se je tožena stranka odločila, da tožniku omeji gibanje na Center za tujce v Postojni. Tožena stranka se pri razlogih za omejitev gibanja med drugim sklicuje na drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s 6. točko 55. člena ZMZ, kjer se za zavajanje in zlorabo postopka med drugim šteje, če prosilec vloži prošnjo za mednarodno zaščito, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožnik je potem, ko je prvič vložil prošnjo, samovoljno zapustil azilni dom. Po predaji iz Kraljevine Belgije v Slovenijo je ponovno podal prošnjo, vendar je še enkrat samovoljno zapustil azilni dom in bil nazadnje še enkrat vrnjen v Republiko Slovenijo, prav tako iz Kraljevine Belgije. Pri odločitvi je tožena stranka upoštevala, da tožnik zavaja uradne organe s tem, da spreminja svoje osebne podatke, saj je iz spisovne dokumentacije razvidno, da se je v Kraljevini Belgiji predstavljal za osebo A.A. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala tudi to, da je tožnik pred podajo prve prošnje v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno iz Republike Hrvaške. Pri podaji prve prošnje je navedel, da je tudi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in na vprašanje, zakaj je Hrvaško samovoljno zapustil, je povedal, da je bila njegova ciljna država Slovenija, kjer bi se kot azilant počutil varno. Iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke 55. člena ZMZ. Tožnik je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru tega ni bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi ga tožena stranka nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil azilni dom, kot je to storil že dvakrat in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, tako da bi toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar je v preteklosti tudi že storil in kar bi toženi stranki onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji. V konkretnem primeru so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka se je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški ter od tu vstopil v Slovenijo. Po podanih treh prošnjah za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je le-to vsakič samovoljno zapustil. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v konkretnem primeru napačno uporabila prosti preudarek. Navedla je, da bi, če bi se tožnika nastanilo v azilnem domu, ta brez težav pobegnil in odšel v kakšno drugo državo članico EU, s tem pa bi onemogočil izvedbo že začetega postopka, kar bi bilo v nasprotju z namenom ZMZ o nudenju zaščite ljudem. Ni dopustno niti logično, da se za izpolnjevanje tega namena konkretni osebi odvzame prostost zgolj zato, da se pristojnemu organu omogoči, da izpelje postopek. Postopek mednarodne zaščite je izključno v interesu prosilca in ne uradnega organa. Razen tega je tožnik pojasnil, zakaj je že dvakrat zapustil azilni dom. Želel je videti svojega otroka, za katerega mu je bivša partnerka rekla, naj pohiti, sicer ga bo dala v dom. Skrb za svojega otroka je upravičen razlog, da je zapustil Slovenijo, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Dvakrat je bil vrnjen ravno iz Belgije, kjer se njegov otrok nahaja. Tožena stranka je napačno presodila, da tožnik zavaja in zlorablja postopek. Tožnik je brez svoje krivde ilegalno prehajal meje držav, ker si ne more pridobiti veljavnega osebnega dokumenta, ki bi mu omogočil legalno prehajanje mej. Poleg tega sam ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se prosilca kljub nezakonitemu prečkanju meje ne obravnava zaradi prekrška. Tožena stranka navaja, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik že na Hrvaškem počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Iz sodbe ESČP Khaydarov proti Rusiji z dne 29. 4. 2010 izhaja, da dejstvo, da prosilec ni zaprosil za azil takoj, ko je prišel v državo, ne pomeni, da mu ne grozi resna škoda oziroma kršitev 3. člena EKČP. Tožnik je pojasnil, da si je želel v Slovenijo, ker je Slovenija evropska država, ki bolj kot druge skrbi za azilante. Sklepanje, da bi na Hrvaškem lahko počakal na odločitev o svoji prošnji, je logično za pravno izobraženega človeka, nikakor pa tega ne moremo sklepati za prosilca z dolgoletnimi depresivnimi motnjami, ki je bežal pred dlje časa trajajočim in ponavljajočim hudim preganjanjem v svoji izvorni državi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na begosumnost, saj takšen zakonski znak nikjer v zakonu ni omenjen. Tožnik se tudi ne strinja z navedbami tožene stranke, da je najpomembneje, da se prosilcem tekom postopka zagotovijo osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoči ilegalno prehajanje meja. Osnovna oskrba in zaščita se lahko zagotovi tudi v azilnem domu. Zgolj v enem stavku je navedeno, da je tožniku omejeno gibanje tudi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Na strani 2 je navedeno, da je tožena stranka upoštevala, da je tožnik zavajal uradne organe s tem, da se je v Kraljevini Belgiji predstavljal za osebo A.A. Niti iz prošnje niti iz zapisnika o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja z istega dne ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika o tem karkoli vprašala. Tožena stranka mora dati stranki možnost, da pojasni svoje nekonsistentnosti. Namesto tega je tožena stranka avtomatično zaključila, da je to znak zavajanja in zlorabe postopka in še bolj nelogično, da je zaradi tega potreben odvzem prostosti zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Sklicujoč se na sodno prakso tožnik navaja, da za omejitev gibanja iz razloga ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, temveč je treba v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Tožnik je že v prvi prošnji 9. 7. 2012 navedel, da je imel osebno izkaznico in je nima več. Tudi pri drugi prošnji je dal enake osebne podatke in glede svojih dokumentov povedal enako. Pri tretji prošnji je ponovno dal enake osebne podatke, pri čemer ga tožena stranka o njegovih dokumentih in istovetnosti sploh ni ničesar vprašala. Iz tega izhaja popolna verodostojnost tožnika o tem, ali je imel osebne dokumente in tudi verodostojnost o tem, zakaj jih nima več, saj je splošno znano, da sprovajalci prosilcem v večini primerov osebne dokumente vzamejo. Tožena stranka nima nikakršne podlage, da bi dvomila v tožnikovo istovetnost. Iz sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka dvomila v njegovo istovetnost. Tožena stranka ne pojasni, na kakšen način bo sploh ugotavljala tožnikovo istovetnost, če ta nima nikakršnih osebnih dokumentov in jih ne more pridobiti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 31. 1. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je na potovanju iz Kosova imel s seboj romsko izkaznico, potoval pa je tako, da so najprej odšli v Srbijo, nato v Bosno in Hercegovino in nato na Hrvaško. Na Hrvaškem je bil tudi v azilnem domu, vendar intervjuja ni dal, povedal je, kako je do tja prišel in zakaj je prišel. Na vprašanje, zakaj je prvič zapustil azilni dom v Sloveniji, je tožnik povedal, da ima ženo, ki ga je pustila. Ko je bila noseča in je odšla v Nemčijo, je rodila otroka ter ga poklicala in rekla, da ona ne more z otrokom in naj tožnik pride po njega. Prvič ni uspel dobiti otroka, ker so ga prijeli v Belgiji. Drugič, ko ga je klicala, mu je povedala, da ga bo dala v dom. Njen mož je Albanec in tega otroka ne mara, ker je Rom. Žena mu je rekla, naj pride po otroka, preden ga da v dom. Zapustil je azilni dom in verjel, da bo v treh dneh zadevo opravil, ker ima izhod in da bo pravočasno prišel, nato pa ga je francoska policija prijela. Ko so ga spustili, je odšel naprej v Belgijo. Med tem pa je žena otroka že dala v dom. Sam je hotel otroka ukrasti in priti nazaj v Slovenijo. Ni uspel, ker so poklicali policijo in mu vzeli otroka. Policija ga je nato dala v ilegalni center. V tem centru je povedal, da ima otroka in zakaj je tam ter kaj se je zgodilo in so mu rekli, da otroka lahko dobi šele, ko bo star 18 let. Do takrat pa naj bi ostal v domu. Sedaj niti ne ve, kje je otrok. Tožnik je še povedal, da je bolan, ima psihične težave. Malo se je že sprijaznil s tem, da otroka ne bo dobil in da bo v domu ostal do 18. leta. Tudi v centru za tujce mu dajejo zdravila. Ima tudi kronični bronhitis. Raje bi bil v azilnem domu. Na vprašanje, zakaj je bil v Belgiji predstavljen tudi pod drugim imenom, je povedal, da je bilo to leta 2004 v Franciji, ko so mu vzeli prstne odtise in tudi v Belgiji, kjer je iskal zatočišče, ker se ni smel vrniti na Kosovo. Drugo ime je dal, da ga ne bi vrnili na Kosovo. Na zaslišanju je tožnik ponovno potrdil, da je njegovo ime B.B. in letnica rojstva 5. 5. 1970. Dokumentov o svoji identiteti nima, ostali so pri šoferju. Dokumente jim je namreč voznik vzel in ker je vozniku dolžan še 100,00 EUR mu dokumentov ni vrnil, dokler mu ne vrne preostanek denarja. Razen izkaznice združenja Romov nima nikakršnih drugih dokumentov, ta izkaznica je bila edini dokument. Večkrat je poskušal dobiti dokumente, vendar mu jih niso dali. Rome na Kosovu preganjajo, enkrat so ga celo zabodli. Prvič in drugič, ko je zapustil azilni dom, je bil namenjen v Belgijo. Sedaj ne bi več zapustil azilnega doma, ker niti ne ve, kje je otrok. Sedaj ko je v centru za tujce ima veliko več zdravstvenih težav. V azilnem domu mu je bilo lepše, sedaj pa vsak dan potrebuje zdravnika. Po več dni ne more iti ven na prosto. Odkar je v Postojni, sploh še ni šel ven. Če ne gre ven, je njegov bronhitis slabši, kar je povedal tudi zdravniku. Izvorno državo je zapustil zato, ker so ga fizično in psihično maltretirali. Ko je zapustil Kosovo, še ni vedel, da ima otroka. To je izvedel šele v Sloveniji v azilnem domu, ko ga je žena iskala in mu hotela to sporočiti. Žena je otroka rodila v Nemčiji. Iz Nemčije se je odpeljala v Belgijo, v Slovenijo pa ni mogla priti, saj bi morala pustiti službo. Če ga v Sloveniji v Ljubljani v juliju 2012 ne bi prijeli policisti, bi na postaji čakal, da ga nekdo odpelje v azilni dom. Čakali so nekoga, ki bi prišel mimo, da ga vprašajo, kje je azilni center. Po pol ure pa je že prišla policija.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to med drugim potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ali suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem poudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Tožena stranka je pravilno sklepala, da če bi tožena stranka tožnika nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil azilni dom, kot je to storil že dvakrat in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka napačno uporabila prosti preudarek in da je napačno interpretirala namen zakonske določbe. Tožena stranka je pojasnila, v čem je namen danega pooblastila, kadar gre za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka. Na koncu 2. strani izpodbijanega sklepa je navedeno, da je v primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. Pri tem je tožena stranka ocenila, da v konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Tožena stranka je pojasnila, da bi lahko tožnik brez težav zapustil azilni dom, če bi bil nastanjen v katerem drugem oddelku azilnega doma, saj je to storil že dvakrat. Tudi če je tožnik pojasnil, zakaj je že dvakrat zapustil azilni dom (ker je želel videti svojega otroka, za katerega je bivša partnerka rekla, da naj pohiti, sicer ga bo dala v dom) je treba upoštevati, da tožena stranka ni mogla ravnati drugače kot je ravnala, ko je tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce, saj pri dvakratni samovoljni zapustitvi azilnega doma ni bilo več možno z gotovostjo pričakovati, da ne bo tožnik tudi tretjič zapustil azilnega doma in je zato imela tožena stranka edino možnost, da tožniku omeji gibanje na prostore centra za tujce.

Tožnik tudi navaja, da je brez svoje krivde ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške ter da ilegalen prehod meje tožnika za mednarodno zaščito ni kazniv. Ne glede na navedeno pa sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi glavni razlog za omejitev gibanja to, da je tožnik azilni dom že dvakrat samovoljno zapustil, medtem ko je ilegalno prehajanje različnih meja držav le dodaten razlog, ki kaže na utemeljenost ukrepa omejitve gibanja.

Glede tožbene navedbe, da iz sodbe ESČP Khaydarov proti Rusiji izhaja, da dejstvo, da prosilec ni zaprosil za azil takoj, ko je prišel v državo, ne pomeni, da mu ne grozi resna škoda in da naj bi to veljalo tudi za okoliščino, da tožnik ni zaprosil za azil že v prvi varni državi, v kateri se je nahajal, pa sodišče meni, da se v postopku, ko gre za oceno, ali je omejitev gibanja utemeljena, ne ugotavlja, ali v izvorni državi tožniku grozi resna škoda, ampak to, ali so podani razlogi za omejitev gibanja. Nadalje tožnik tudi navaja, da se ne strinja s tem, da če bi bil resnično preganjan, da bi na Hrvaškem počakal na odločitev o svoji prošnji. Navaja, da je to logično za pravno izobraženega človeka, nikakor pa ne za tožnika v konkretnem primeru. Sodišče se s tem stališčem ne more strinjati, saj to, ali bo na Hrvaškem počakal na odločitev o svoji prošnji, nima povezave s tem, koliko je kateri prosilec za mednarodno zaščito pravno izobražen. Ne glede na izobrazbo je povsem logično, da če je nekdo v matični državi preganjan, bo zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko se bo za to ponudila priložnost. Tožnik nadalje tudi navaja, da se ne more strinjati z navedbami tožene stranke, da je najpomembnejše, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoči ilegalno prehajanje mej. Meni, da se lahko ta oskrba in zaščita zagotovi tudi tako, da se ne omeji osebna svoboda. Vendar pa je v zvezi s tem potrebno upoštevati, da je osnovna oskrba in zaščita brez omejitve gibanja lahko zagotovljena le tistem prosilcem za azil, ki ostajajo v azilnem domu in kjer ni tveganja, da bi ga zapustili. V konkretnem primeru pa gre za prosilca, ki je že dvakrat zapustil azilni dom. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na begosumnost, ker takšen zakonski znak v zakonu ni omenjen. Iz večih razlogov, ki so v ZMZ našteti za omejitev gibanja, ni vedno razviden namen, zaradi katerega bi bilo potrebno omejiti gibanje. Ta namen je potrebno večkrat razbrati z ustrezno razlago pravne norme. Po mnenju sodišča je lahko tudi begosumnost pri določenih razlogih tak namen. Povsem smiselno je, da se omeji gibanje prosilcu, za katerega se domneva da bi lahko azilni dom samovoljno zapustil, kajti če bi bil zgolj formalno podan eden od razlogov, zaradi katerih se gibanje omeji, to še ne bi bil zadosten razlog za omejitev, če bi imel organ, ki o tem odloča, zanesljiva zagotovila, da prosilec azilnega doma ne bo zapustil. Pač pa se sodišče strinja z stališčem tožeče stranke, da ni mogoče trditi, da obstaja razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, torej zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik navajal enake osebne podatke pri prvi, drugi in tretji prošnji. Zgolj to, da osebnih dokumentov nima več, še ne more zadostovati za obstoj razloga za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Zgolj razlog, ker se je v Kraljevini Belgiji predstavil z drugačnim imenom, po mnenju sodišča še ne more vzbuditi dvoma v njegovo istovetnost, katero je vseskozi zatrjeval z istimi podatki razen v zgoraj navedenem primeru.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.