Jedro

Glede na opisano dejansko stanje (ki med strankama ni sporno), se tudi pritožbeno sodišče strinja, da obstoji razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pravilna je ocena tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Pravilna je tudi presoja o tem, da če bi tožena stranka tožnika nastanila v kakem drugem oddelku azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil dom, kot je to storil že dvakrat, in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske Unije. Podan je torej sum zavajanja in zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika (ki je Rom s Kosova), zoper sklep tožene stranke, št. 2142-155/2012/34 (1313-14) z dne 23. 1. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku začasno omejila gibanje in to iz dveh razlogov: ugotavljanje istovetnosti (prva alineja prvega odstavka 51. člena) in druga alineja prvega odstavka 51. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena (zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka – vložitev prošnje samo zato, da bi prosilec odložil ali onemogočil odstranitev iz države). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 21. 1. 2013 od 13.25 ure do dne 21. 4. 2013 do 13.25 ure.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Ugotavlja, da omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika ni utemeljena, saj je v vseh postopkih navajal iste podatke. Pritrjuje pa toženi stranki glede obstoja razloga, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

3. Tožnik po svetovalki za begunce vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče napačno presodilo pravilnost uporabe prostega preudarja. Do tožbenih ugovorov se ni opredelilo. Tožnik nima več interesa ne namena oditi v drugo državo. Ni bil upoštevan motiv dvakratne zapustitve azilnega doma. Odločitev predstavlja avtomatičen odvzem prostosti in prevalitev dokaznega bremena na prosilca za mednarodno zaščito. Napačno je stališče glede zapustitve Hrvaške pred rešitvijo tam vložene prošnje. Tudi pri omejitvi gibanja so pomembni razlogi preganjanja. Sklicuje se tudi na zdravniška potrdila in svoje zdravstveno stanje. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga povzemata sklep tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje, izhaja, da je tožnik 9. 7. 2012 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu je bilo gibanje omejeno na Center za tujce zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac. Po prenehanju razlogov je bil premeščen v azilni dom z dnem 30. 7. 2012, ki pa ga je 4. 8. 2012 samovoljno zapustil in se vanj ni vrnil, zaradi česar je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne 17. 9. 2012 ga je Kraljevina Belgija predala nazaj v Republiko Slovenijo. Tu je ponovno prošnjo podal 18. 9. 2012, vendar je 21. 9. 2012 azilni dom ponovno samovoljno zapustil, zaradi česar je bil tudi ta postopek ustavljen. Dne 16. 1. 2013 ga je Kraljevina Belgija ponovno vrnila v Slovenijo, nato pa je vložil še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi, da je tožnik potoval tako, da je odšel v Srbijo, potem v Bosno in nato v Hrvaško, od koder je prišel v Slovenijo. Na Hrvaškem ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Pri tem je tožnik svoje zapustitve azilnega doma utemeljeval s tem, da je želel videti svojega otroka.

8. Glede na opisano dejansko stanje (ki med strankama ni sporno), se tudi pritožbeno sodišče strinja, da obstoji razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pravilna je ocena tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Pravilna je tudi presoja o tem, da če bi tožena stranka tožnika nastanila v kakem drugem oddelku azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil dom, kot je to storil že dvakrat, in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske Unije. Podan je torej sum zavajanja in zlorabe postopka.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča prosti preudarek pri svoji odločitvi uporabila na način, ki ustreza namenu. Presojen je bil tudi zatrjevani motiv tožnikovih samovoljnih zapustitev azilnega doma. Kljub temu, da je tožnik pojasnil, zakaj je že dvakrat zapustil azilni dom (ker naj bi želel videti svojega otroka, za katerega je bivša partnerka rekla, da ga bo dala v dom), je treba upoštevati, da je pri dvakratni in to samovoljni zapustitvi azilnega doma podana verjetnost, da bo takšno svoje ravnanje ponovil. Zato je odločitev tožene stranke razumna in logična, presoja sodišča prve stopnje pa pravilna. Tako nima podlage pritožbeni ugovor, da gre za avtomatičen odvzem prostosti in tudi ne ugovor, da je bilo dokazno breme pri odločitvi o omejitvi gibanja prevaljeno na tožnika. Sklicevanje na dve zdravniški potrdili ne more biti odločilno. Tožnik ima kljub omejitvi gibanja zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tudi razlogi preganjanja v tej fazi postopka niso relevantni.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.