Jedro

Očitek toženca, da je drugotožnica dolžna sama skrbeti za svoje preživljanje, je na načelni ravni in po doseženi polnoletnosti in zaključenem šolanju, utemeljen. Ni pa utemeljen, kolikor se nanaša na obdobje, za katerega je drugotožnici dosojena preživnina, ker so bili takrat izpolnjeni zakonski pogoji, ki polnoletnega otroka upravičujejo do preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo o verzijskem zahtevku prvotožnice in o zahtevku drugotožnice za plačevanje mesečne preživnine za čas od 1.12.1997 do 1.9.1998 in za to obdobje dosodilo 9.667,00 SIT preživnine od zahtevanih 20.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank v delu, ki se je nanašal na mesečno določeno preživnino in potrdilo sodbo sodišča prve stropnje.

Zoper pravnomočno razsojeni del sodbe glede preživnine za drugotožnico je toženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da drugotožnica zahteva plačevanje preživnine po doseženi polnoletnosti. Ker je pravica do preživnine po polnoletnosti otroka vezana na redno šolanje, po prepričanju revidenta drugotožnica ni upravičena do nobene preživnine. Ni predložila nobenega potrdila o rednem šolanju za leto 1996/97 in 1997/98. Zgolj sklepanje na redno šolanje iz podatkov o otroškem dodatku in štipendiji po mnenju toženca ne zadostuje za odločitev sodišča, da gre drugotožnici preživnina. Drugotožnica ni upravičena do preživnine tudi zato, ker toženec še za lastno preživljanje nima zadostnih sredstev. Obe sodišči teh potreb sploh nista ocenjevali in ugotavljali. Toženec je star 50 let in ni zaposlen. Sodišče ni upoštevalo, da je drugotožnica dolžna poskrbeti za lastno preživljanje s honorarnim delom med počitnicami in ni mogoče naprtiti v breme starša, ki še za lastno preživljanje nima sredstev, preživnine za polnoletno osebo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pri presoji v reviziji uveljavljanih trditev je zato revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje. Iz teh ugotovitev je moč povzeti, da je bila drugotožnica v obdobju od 1.12.1997 do 1.9.1998 (za katerega ji je bila dosojena mesečna preživnina) redno vpisana v srednjo šolo. Ni pomembno, na kakšen način je to sodišče ugotovilo - ali iz podatkov o štipendiji, ki jo je drugotožnica prejemala, ali iz podatkov o prejetem otroškem dodatku. Revizija v zvezi s tem ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Dejanska ugotovitev postopka pa je: drugotožnica se je v spornem obdobju redno šolala. Revizijski očitek, da je zmotno uporabljeno materialno pravo glede ugotovljenih pogojev za določitev preživnine po doseženi polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), zato ni utemeljen. Revizija celo sama ugotavlja, da je pogoj za dosojo preživnine otrokovo redno šolanje, čemur je v obravnavani zadevi zadoščeno.

Toženec sam navaja svojo starost (50 let), brezposelnost in višino mesečnega denarnega prejemka (39.000,00 SIT) ter tudi svoje zdravstveno stanje. Vse te okoliščine sta upoštevali sodišči pri določitvi višine mesečnega zneska preživnine za drugotožnico. Toženec ni brez sredstev, res pa je, da so ta nizka. Ta okoliščina je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno upoštevana pri porazdelitvi preživninskega bremena med obema staršema. Očitki o (ne)ugotavljanju zadostnosti sredstev toženca in o potrebah drugotožnice so predvsem izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljen revizijski razlog, zato revizijsko sodišče na te navedbe ne odgovarja. Očitek toženca, da je drugotožnica dolžna sama skrbeti za svoje preživljanje, je na načelni ravni in po doseženi polnoletnosti in zaključenem šolanju, utemeljen. Ni pa utemeljen, kolikor se nanaša na obdobje, za katerega je drugotožnici dosojena preživnina, ker so bili takrat izpolnjeni zakonski pogoji, ki polnoletnega otroka upravičujejo do preživnine.

V izpodbijani sodbi je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in drugačne revizijske trditve niso točne. Revizijsko sodišče je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.