Jedro

Sodišče je pri odločanju o višini verzijskega zahtevka nepravilno upoštevalo sedanje razmere strank (zaposlitev, višino dohodka, višino ostalih prejemkov preživninskega upravičenca), čeprav bi moralo upoštevati razmere v času, ko je eden od staršev zalagal preživnino namesto drugega. Le-to pa nato sodišče denarno ovrednoti po času, ko odloča o zahtevku.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke T. K. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v delu, ko je bil zahtevek za znesek 446.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1997 dalje zavrnjen, r a z v e l j a v i in se v tem delu v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. 2. Pritožba tožeče stranke S. K. se z a v r n e kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu, to je v točki 2 - II.odstavek potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Pritožba tožene stranke se v celoti z a v r n e kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 4. Zaradi ugoditve pritožbe tožeči stranki K. T. se r a z v e l j a v i odločitev sodišča prve stopnje pod točko 3 izreka o stroških pravdnega postopka in v r n e sodišču v ponovno odločanje.Stroški pritožbenega postopka T. K. so nadaljni stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku prve tožnice za plačilo verzije v višini 273.600,00 SIT z obrestmi od 22. 10. 1997 dalje, zavrnilo pa je nadaljnji zahtevek za znesek 446.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 1997 dalje. Delno pa je tudi ugodilo zahtevku za plačevanje preživnine za drugo tožnico od 1. 11. 1997 dalje pa do 1. 9. 1998 dalje, to je za 9 mesecev po 9.667,00 SIT, zavrnilo pa je nadaljnji zahtevek za 10.333,00 SIT. O stroških postopka je odločilo, da jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki v znesku 59.792,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 1999 dalje pa do plačila. Iz razlogov sodba sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je življenjska skupnost med prvo tožnico in tožencem prenehala 1994 leta, da od takrat dalje toženec ni prispeval k preživljanju skupne mladoletne hčere S.in je tudi njegov delež za njega zalagala tožnica, zato obstaja njegova obveznost povrniti ta znesek v skladu z določbo 133. člena ZZZDR. Glede same višine verzije pa je sodišče ugotavljalo denarne potrebe mladoletne S. in premoženjske razmere zavezancev ter nato porazdelilo med oba starša obveznost preživljanja po 126. členu ZZZDR. Sodišče je štelo, da se po načelu pravičnosti pri določanju višine ugotavljajo sedanje razmere strank glede na to, da bo toženec moral sedaj vrniti ta sredstva in da je zato upravičeno upoštevalo sedanjo premoženjsko stanje toženca, ki je tudi slabše kot pa je bilo v preteklosti. Pri tem pa je še navedlo, da bi prvo tožnica lahko že prej zahtevala preživnino in ne za nazaj in se sklicevalo na mnenje Vrhovnega sodišča. Potrebne izdatke za skupnega otroka je sodišče ugotavljalo po 223. čl. ZPP, glede na to, da je nemogoče za nazaj ugotoviti te izdatke in ugotovilo, da sta oba starša solastnika stanovanjske hiše v kateri živita, tožnica pa še lastnica garaže in osebnega avtomobila J., upoštevalo, da je toženec brezposeln od julija 1997 in prejema le nadomestilo, medtem ko je tožnica zaposlena pri A. C. in je njen osebni dohodek dvakrat večji kot toženčev. Zato je po prostem preudarku ocenilo potrebe S. na 35.000,00 SIT mesečno, upoštevalo da prejema štipendijo v višini 10.000,00 SIT in otroški dodatek 6.000,00 SIT in da torej ostane nepokritih potreb še 19.000,00 SIT in je primerno, da toženec od teh pokrije 40 % stroškov, 60 % pa mati. Toženčev delež znese 7.600,00 SIT mesečno, torej za 36 mesecev 273.600,00 SIT. Glede preživninskega zahtevka za S. pa je sodišče upoštevalo enake okoliščine in ocenilo njene denarne potrebe na 45.000,00 SIT mesečno, upoštevalo, da prejema štipendijo in otroški dodatek v višini 16.000,00 SIT, da ostane nepokritih denarnih potreb še 29.000,00 SIT in da je prav, da toženec pokrije 1/3 denarnih potreb, kar znese 9.667,00 SIT, 2/3 potreb pa mati. O stroških postopka pa je sodišče upoštevalo, da je sicer tožeča stranka uspela le s polovico zahtevka, vendar pa je zaključilo, da je bil pretežen del pravdnih stroškov potreben in tudi neodvisen od pravdnega uspeha in je zato stroške določilo po 155. členu ZPP. Pri tem je upoštevalo načela pravdnega postopka in pa tudi prostega preudarka kot je možen v sporih zaradi plačevanja preživnine. Tako je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 2/3 njenih pravdnih stroškov in tožeča stranka tožencu 1/3 njenih pravdnih stroškov. Sodišče je nato odmerilo te stroške v skladu z veljavno odvetniško tarifo po stroškovniku obeh pravdnih strank. Vse pravdne stranke so se zoper sodbo pravočasno pritožile. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče glede verzije napačno ocenilo potrebe otroka na 35.000,00 SIT mesečeno. Če je sodišče presojalo premoženjske razmere pravdnih strank na dan odločanja, bi moralo na ta dan tudi oceniti potrebe otroka. Denarne potrebe srednješolske so v 1998 letu znašale 57.000,00 SIT, čeprav jih je sama ob vložitvi tožbe ocenila na 45.000,00 SIT. V 1994 in 1995 letu so bile premoženjske razmere toženca ugodnejše, zato bi sodišče tudi moralo denarne potrebe mladoletne S. časovno uskladiti in jih oceniti na najmanj 45.000,00 SIT. Razen tega pa je sodišče zmotno štelo, da so bili njeni dohodki kar dvakrat večji, saj bi moralo upoštevati, da je za skupne potrebe v tem času plačala več kot toženec in če se ti stroški odbijejo, potem so tudi njeni dohodki nižji. Sodišče pa tudi ni upoštevalo uradne uskladitve. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da si toženec ne more najti dela, pri tem pa se oprlo na potrdilo dr. C. P. iz katerega pa izhaja le, da toženec ni zmožen priti na sodišče. Tožnica živi s tožencem še vedno v isti hiši in zato ve, da je delovno sposoben. Tudi sama ima hude zdravstvene težave, bila je operirana, pa vendar mora ves čas delati. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in spremeni izrek o stroških postopka, podrejeno pa, da se ta sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega pravdnega postopka. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožeča stranka uspela z zahtevkom, razveljavi in vrne sodišču v ponovno obravnavanje. Izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem,da je življenjska skupnost prenehala že 1994. Sodišče glede te okoliščine ni upoštevalo njegovih navedb v vlogah, ampak je verjelo tožnici. Trditev toženca je bila dokazana tako z izpovedbo priče D. K. kot tudi S. F.. Obstoj življenjske skupnosti do februarja 1997 pa lahko potrde tudi druge priče in predlaga v ta namen zaslišanje priče I. R.. Sodišče prve stopnje pa tudi v nasprotju z vsebino razloguje listine v spisu, saj iz popisa stroškov, ki ga je izdelala prav tožnica izhaja, da je od 1994 plačeval skupne stroške v večjem obsegu. Tudi glede preživnine za hčerko S. v višini 9.667,00 SIT, sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je bila tožnica stara 18 let 26. 8. 1996. Zahtevala je preživnino tudi po polnoletnosti, za to obdobje pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kako je bilo z njenim rednim šolanjem in o tej bistveni okoliščini v izpodbijani odločbi tudi ni nikakršnih razlogov in se preživninska odločitev tudi ne da preizkusiti. V nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku pa je sodišče tudi odločilo o stroških postopka, saj iz obrazložitve sklepa o stroških izhaja, da je presojalo stroške pristransko. Tudi ne bi smelo upoštevati načela pravičnosti, ker je to novota pri presoji stroškov, ampak bi moralo upoštevati načelo uspeha v pravdi. Napačna je tudi odločitev sodišča o tem, da potni stroški ter stroški odsotnosti iz pisarne pooblaščenke tožene stranke niso potrebni stroški. Tožena stranka ima pravico do proste izbire odvetnika. Sodišče bi najmanj moralo pooblaščenki priznati vsaj del teh stroškov. Pritožba tožeče stranke T. K. zoper zavrnilni del verzijskega zahtevka je utemeljena, ostale pritožbe pa niso utemeljene. Zaradi razveljavitve dela odločitve sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče tudi razveljavilo odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je glede odločanja o verzijskem zahtevku nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi tako nepravilne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno pa tudi nepravilno ugotovljeno. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (na strani 4 sodbe) izhaja, da je sodišče, ko je odločalo o višini verzijskega zahtevka, upoštevalo sedanje razmere strank in pri tem obrazložilo, da bo toženec moral sedaj vrniti prispevek k preživljanju hčere za nazaj in sicer v razmerah kot obstajajo sedaj in so na strani toženca precej slabše kot v preteklosti. Prvo tožnica kot mati, ki je sama zalagala za preživljanje hčere S., bi lahko že prej zahtevala plačevanje preživnine tudi od toženca oziroma povrnitev izdatkov, ki jih je sama zalagala. Pri tem se je sodišče oprlo še na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije sprejetega 17. 12. 1991. Ob takšni pravni podlagi pa je sodišče nato ugotavljalo vse elemente za tožničin verzijski zahtevek po razmerah v času odločanja. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 133. člena ZZZDR, ki je pravna podlaga za odločanje o verzijskem zahtevku. Ta člen določa, da tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Tožnica zatrjuje, da je za obdobje 36 mesecev od 1994 leta naprej, ko je življenjska in ekonomska skupnost med njo in tožencem razpadla, v celoti sama preživljala hčero S. in tako prispevala očetov delež. Glede na to pa bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku ugotavljati potrebe Saše in preživninske možnosti njenih staršev v spornem času, ter to ovrednotiti po cenah v času sojenje. Sodišče mora ugotoviti, koliko so znašale nepokrite mesečne potrebe Saše v spornem času in koliko je takrat znašala tožnikova obveznost glede na takratne njegove premoženjske razmere ter koliko je tožnik v tem času že prispeval k tej obvzenosti s kritjem skupnih stroškov. V tem okviru pa bo moralo sodišče prve stopnje odločati o tem, ali bi moral tožnik prispevati več kot znesek, ki mu je sedaj ugodilo. Kadar je dolžnost preživljanja razdeljena na več oseb, stroške preživljanja pa je v določenem času trpela samo ena izmed njih, ima ta oseba pravico zahtevati od drugega, da ji povrne del stroškov, ki jih je bil dolžan trpeti in sicer v sorazmerju s svojimi možnostmi v času, ko so ti stroški nastali. Pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji VSS 17. 12. 1991, govori le o prisoji te vrednosti. Vrednost te obveznosti namreč nima značaja čiste denarne obvzenosti in se zato prisoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna obveznost. To pa pomeni le, da sodišče ni dolžno za vsak mesec posebej za nazaj ugotavljati denarne vrednosti, ampak le to ugotovi po razmerah v času odločanja; ne pomeni pa to stališče tega, da sodišču ni treba ugotavljati okoliščin iz 129. člena ZZZDR v času, ko je obveznost nastala. Govoriti po eni strani o zalaganju obveznosti namesto drugega, po drugi strani pa le to ocenjevati, ne po obdobju zalaganja, ampak po sedanjih razmerah, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pomeni nasprotje. Če se namreč zalaga namesto drugega potem je logično, da je treba ugotoviti delež zalaganja v tistem obdobju, ko se je zalagalo. Ker je v tej smeri sodišče prve stopnje sedaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je bilo potrebno v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju pa bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilno uporabi 133. čl. ZZZDR ugotoviti vse okoliščine, ki so odločilne za odločanje o tem, kakšne potrebne izdatke je imela prva tožnica za drugo tožnico in sicer bo moralo te okoliščine ugotoviti za čas, ko se zalaganje zahteva in jih nato ovrednotiti po času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Seveda pa bo moralo pri tem sodišče prve stopnje tudi upoštevati dejansko višino preživnine in otroškega dodatka za S., saj je sedaj v razlogih sodbe le pavšalno navedlo, da je upoštevalo pri verzijskem zahtevku tudi višino štipendije v višini 10.000,00 SIT in otroškega dodatka v višini 6.000,00 SIT. Iz podatkov v listinah v spisu ne izhaja, da bi S. prejemala ves čas enako višino otroškega dodatka in da bi ves čas prejemala štipendijo. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali je v času, za katerega zahteva prva tožnica povrnitev dela zneska, ki ga je zalagala za S., dejansko prejemala štipendijo in v kakšni višini in v kakšni višini je prejemala otroški dodatek in upoštevati dejansko višino obeh. Tožeča stranka je sicer v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar pa ni posebej navajala tistih okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine za S. K. v navedenem spornem obdobju. Zato je sodišče ob reševanju pritožbe zavrnilni del preživninskega zahtevka za S. preizkusilo samo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pravilno je ugodilo vse tiste okoliščine, ki so odločilne za presojanje primerne višine preživnine. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo mesečne denarne potrebe S., pravilno tudi upoštevalo prejemke, ki jih dobiva iz naslova štipendije in otroškega dodatka in tudi pravilno ovrednotilo premoženjske razmere obeh staršev. Pri tem je pravilno upoštevalo, da gre za polnoletnega otroka in pravilno uporabilo določbo 123. čl. ZZZDR, po kateri so starši dolžni preživljati svoje otroke; če pa se redno šolajo pa so jih dolžni preživljati tudi po doseženi polnoletnosti. Sodišče je pravilno zaključilo oziroma štelo, da se je S. v obdobju 9 mesecev, za katero je sodišče odmerilo preživnino, redno šolala. Res je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je toženec nezaposlen in da si težko najde zaposlitev iz zdravstvenih razlogov in da to dejstvo izhaja zgolj iz zdravniškega potrdila izdanega za opravičilo tožencu z glavne obravnave, vendar pa je sodišče pravilno zaključilo, da toženec dejansko več kot tega zneska ne more prispevati. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke, v kateri izpodbija obsodilni del zahtevka. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo zakaj je verjelo tožnici, da je življenjska skupnost med njo in tožencem razpadla že 1994 leta. Trditve pritožbe, da sodišče ni upoštevalo navedb toženca v vlogah so neutemeljene. Navedbe ene stranke v vlogah niso dokaz pač pa so le trditve, o katerih sodišče izvaja dokaze. Sodišče je toženca večkrat vabilo na zaslišanje in kot stranka bi lahko potrdil svoje navedbe. Tega ni storil, zato se je sodišče pravilno oprlo na izpovedbo tožeče stranke in na ostale dokaze in tudi pravilno zaključilo, da je življenjska skupnost razpadla dejansko že 1994 leta in da od takrat dalje toženec tudi ni več prispeval k preživljanju skupne hčere. Tudi zaslišanje priče, ki jo toženec predlaga, ne bi pripomogla k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, oziroma k drugačnim zaključkom. Sodba ima v teh okoliščinah dovolj razlogov, ti razlogi so izčrpni in pritožbeno sodišče v te zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi. Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko navaja, da sodišče v nasprotju z vsebino razloguje listine v spisu in s tem meni na popis stroškov, ki jih je napravila tožnica. Ta okoliščina za dosedanje odločanje ni odločilna, seveda pa bo lahko sodišče ponovno ugotavljalo kakšne stroške je prispeval toženec v času, ko tožnica zahteva verzijo in bo lahko ta toženčev ugovor upoštevalo v nadaljnjem obravnavanju tožničinega zahtevka. Sodišče pa je za S. določilo tako minimalno preživnino, zato tudi okoliščina, ki jo tukaj toženec uveljavlja, ni pomembna. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko očita sodišču, da po polnoletnosti tožnice ni ugotavljalo ali se ta redno šola. V sodbi sodišče res ni izrecno navedlo, da se tožnica redno šola, vendar pa ti podatki izhajajo iz ostalih listin v spisu, to je iz podatkov o štipendiji tožnice in otroškega dodatka, kot tudi iz navedb in izpovedb obeh tožnic. Sicer pa toženec ves čas postopka ni navedel nobenega dokaza za nasprotne trditve, pa tudi v pritožbi ne trdi, da se tožnica ne šola, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Zaradi razveljavitve dela zahtevka je sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, zato bo sodišče moralo o stroških postopka ponovno odločati. Pri tem pa bo lahko upoštevalo tudi pritožbene trditve tožene stranke. Pri ponovnem odločanju o stroških pa bo sodišče moralo upoštevati tudi stroške pritožbenega postopka.