Jedro

O dodelitvi državne in Zoisove štipendije, pa tudi o pripadajočem dodatku za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, na temelju 1. odst. 44. čl. ZŠtip, se odloči bodisi za obdobje od vložitve zahtevka bodisi z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Tožnik je pogoje za nadaljevanje pravice do Zoisove štipendije izpolnjeval na dan vpisa v izobraževalni program, pogoje za pridobitev dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pa je pridobil šele z dnem prijave začasnega prebivališča. Navedeno pomeni, da mu je bila Zoisova štipendija pravilno dodeljena z dnem vpisa v izobraževalni program, medtem ko bi mu moral biti dodatek pravilno dodeljen od vložitve zahtevka dalje, saj na dan vpisa v izobraževalni program še ni izpolnjeval pogojev za priznanje dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. …. z dne 10. 5. 2013 v 1. točki izreka in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 15. 11. 2012 v 2. tč. izreka (I. tč. izreka). Odločilo je, da višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. tč. izreka) ter da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati že zapadle in neplačane zneske Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 v višini 1.026,36 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti vezano na tožbeni zahtevek in je zato, upoštevajoč določbe ZPP in ZDSS-1 opredelitev tožbenega zahtevka bistven del tožbe. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen in ni dovolj, če tožnik zgolj opiše sporno pravno razmerje. Skladno z 2. odst. 73. čl. ZDSS-1 mora stranka, če v socialnem sporu zahtevek ni zadostno opredeljen, le tega opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oz. do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Predlog sodišču, kaj naj upošteva pri izreku sodbe ni mogoče šteti kot določno opredeljen tožbeni zahtevek. Ker je sodišče tožniku prisodilo nekaj, kar sam sploh ni določno in opredeljeno zahteval, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 339. čl. ZPP. V zvezi z dodatkom za bivanje tožena stranka izpostavlja, da ZŠtip sicer res ne vsebuje datumske navedbe, vendar pa je rok oz. datum, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za dodelitev štipendije, mogoče izpeljati iz vsebine samega namena zakona. O dodelitvi Zoisove štipendije se v skladu z 44. čl. ZŠtip vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Vlaganje zahtevkov izven poziva, ki ga javni sklad objavi, namreč ni mogoče. Štipendija se za študente dodeli od 1. oktobra do 30. septembra, kolikor traja študijsko leto. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne študijskega leta, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Dodatki so vezani na dejstvo upravičenosti do štipendije. Tožnik bi bil do dodatka za bivanje upravičen le, če bi se v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan študijskega leta in bi najkasneje v 3 dneh od dneva nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Ker je tožnik začasno prebivališče prijavil šele 8. 10. 2012, na dan 1. 10. 2012 ni izpolnjeval pogoja za dodelitev dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji, zato do dodatka ni upravičen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. 180. člen ZPP določa vsebino tožbe. Med drugim mora le-ta obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Določenost tožbenega zahtevka je procesni pogoj popolnosti tožbe. Dokler tožbeni zahtevek ni določen, ni mogoče opraviti preizkusa sklepčnosti tožbe (ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zahtevek, ki ga je tožnik podal na prvem naroku za glavno obravnavo (ne držijo namreč pritožbene navedbe, da tožnik zahtevka ni podal), zadošča standardu določno opredeljenega zahtevka.

V tem socialnem sporu, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 10. 5. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15. 11. 2012, gre za spor o tem, ali tožniku k Zoisovi štipendiji za leto 2012/2013 pripada tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Med strankama pri tem ni bilo sporno, da je tožniku v študijskem letu 2012/2013 pripadala pravica do Zoisove štipendije. Pri tem med strankama tudi ni sporno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da ima tožnik stalno prebivališče v kraju A., da je 5. letnik medicine študiral na Fakulteti B. v kraju C., da je bilo tožniku potrdilo o začasnem prebivanju v C. izdano dne 8. 10. 2012 in je bilo priloženo k vlogi za nadaljevanje pravice do Zoisove štipendije, ki jo je tožnik vložil pravočasno dne 9. 10. 2012. Dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča je urejen v 3. alineji 26. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami). Dodatek pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in sicer v višini 85,83 EUR (1. odst. 30. čl. ZŠtip). O dodelitvi državne in Zoisove štipendije se na temelju 1. odst. 44. čl. ZŠtip odloči za obdobje od vložitve zahtevka oz. z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Štipendistu se izplača državno štipendijo in Zoisovo štipendijo s prvim naslednjim mesecem po vložitvi zahtevka (2. odst. 44. čl. Zštip). Ker je dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča vezan na pravico do štipendije, se smiselno upoštevajoč 44. čl. ZŠtip tudi o slednjem odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Nepravilno je materialnopravno naziranje tožene stranke, da se o dodelitvi Zoisove štipendije in s tem tudi dodatka vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. ZŠtip v 44. čl. uporablja besedo „oziroma“, ki označuje ločno priredje ali-ali, bodi-bodisi. To pomeni, da se o dodelitvi državne in Zoisove štipendije, pa tudi o pripadajočem dodatku, na temelju 1. odst. 44. čl. ZŠtip odloči bodisi za obdobje od vložitve zahtevka bodisi z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa.

Tožnik je pogoje za nadaljevanje pravice do Zoisove štipendije izpolnjeval na dan vpisa v izobraževalni program, to je 1. 10. 2012 (kar ni sporno), pogoje za pridobitev dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pa je pridobil šele z dnem prijave začasnega prebivališča v C., to je z dnem 8. 10. 2012. Vlogo za nadaljevanje pravice do Zoisove štipendije in s tem tudi vlogo za dodatek je vložil dne 9. 10. 2012. Navedeno pomeni, da mu je bila Zoisova štipendija pravilno dodeljena z dnem 1. 10. 2012, torej z dnem vpisa v izobraževalni program (o čemer niti ni spora), medtem, ko bi mu moral biti dodatek pravilno dodeljen od vložitve zahtevka dalje (torej od dne 9. 10. 2012 dalje), saj na dan vpisa v izobraževalni program še ni izpolnjeval pogojev za priznanje dodatka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zakonito delno odpravilo izpodbijani odločbi toženca, saj tožena stranka ni ravnala pravilno, ko tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča sploh ni priznala.

Ob navedenem je opozoriti, da iz 3. odst. 47. čl. ZŠtip izhaja, da je dolžan štipendist, ki prejema Zoisovo štipendijo, v času prejemanja štipendije štipenditorju v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje, oziroma od takrat, ko je zanjo izvedel, sporočiti vsako tako spremembo. To pomeni, da lahko štipendist pravico do dodatka uveljavlja tudi med študijskim letom, če nastane situacija, kot jo obravnava 30. čl. ZŠtip. Tudi v tem primeru mu dodatek pripada od vložitve zahteve dalje. Enako velja v obratni smeri. Štipendistu pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča preneha, če ni več podan dejanski stan, kot ga predvideva 30. čl. ZŠtip.

Glede same višine priznane vtoževane terjatve tožena stranka ne podaja substanciranih pritožbenih navedb, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Glede na navedeno pritožbeno sodišče potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je višina dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča v študijskem letu 2012/2013 znašala 85,53 EUR mesečno in je tožniku za ta znesek zvišalo za isto leto že priznano Zoisovo štipendijo na znesek 255,52 EUR mesečno ter toženi stranki naložilo, da mu izplača že zapadle in še neplačane zneske v višini 1.026,36 EUR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).