Jedro

Pogodba iz leta 1992 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice, ampak je bil na njeni podlagi začet sodni spor zaradi izselitve iz stanovanja, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Šele ta sodna poravnava je vsebovala dogovor, da se tožnik kot kupec zaveže plačati 61.800,00 EUR, in zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga pogodba iz leta 1992 ni vsebovala. Kapital je bil tako v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDoh-2 v obravnavanem primeru pridobljen šele s sodno poravnavo leta 2008 in ne že s pogodbo leta 1992, zato mora revident davek plačati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 24-02749 z dne 26. 1. 2011, s katero je davčni organ revidentu odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 112.182,00 EUR po stopnji 20 % v znesku 22.436,40 EUR in mu naložil, da odmerjeno dohodnino plača v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Tožena stranka je kot drugostopenjski organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo, z odločbo, št. DT-499-05-115/2011 z dne 11. 2. 2013, kot neutemeljeno zavrnila (3. točka izreka te odločbe).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitve davčnih organov je, da se kot čas pridobitve kapitala (nepremičnine) šteje datum sklenitve pogodbe, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice. Pogodba, ki bi naj bila sklenjena 14. 2. 1992, pa tega pogoja ne izpolnjuje.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Navaja, da je kapital pridobil z dnem sklenitve pogodbe leta 1992 in ne z dnem sklenitve sodne poravnave leta 2008. Za čas pridobitve kapitala po 101. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je relevantna le sklenitev pravnega posla in ne tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter pridobitev lastninske pravice po civilnopravnih predpisih.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta presega ta znesek, saj je davčni organ revidentu odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine v znesku 22.436,40 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je davčni organ prve stopnje revidentu odmeril davek od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine zaradi prodaje nepremičnine dne 11. 11. 2010. Revident je nepremičnino, stanovanje, pridobil kot darilo svojega očeta F. K. 28. 6. 2010. Takrat sta uveljavljala odlog ugotavljanja davčne obveznosti v skladu s 100. členom ZDoh-2. V priglasitvi je darovalec navedel, da je stanovanje pridobil 19. 11. 2008. Tega dne je bila namreč sklenjena sodna poravnava Okrajnega sodišča v Domžalah P 138/2007, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bila 14. 2. 1992 sklenjena kupna pogodba za nakup predmetnega stanovanja med F. K. kot kupcem in F. L. kot prodajalko. Pogodba iz leta 1992 ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila. Začet je bil sodni postopek, ki se je končal z omenjeno sodno poravnavo. S sodno poravnavo je prodajalkina pravna naslednica A. Š. dovolila, da se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na F. K., F. K. pa se ji je zaradi rešitve spora zavezal plačati 61.800,00 EUR.

9. Po ZDoh-2 je dobiček od kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala (92. člen), nepremičnina pa se šteje za kapital (prvi odstavek 93. člena). Davčna osnova je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (prvi odstavek 97. člena ZDoh-2). Za čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba pridobila kapital. V drugih primerih pridobitve se za čas pridobitve kapitala šteje datum, ki je razviden iz drugih dokazil (prvi odstavek 101. člena ZDoh-2).

10. V revizijskem postopku ostaja sporen čas pridobitve kapitala po prvem odstavku 101. člena ZDoh-2. Revident navaja, da je (njegov darovalec, oče) kapital (nepremičnino) pridobil 14. 2. 1992, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Dejstvo, da ta pogodba ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila, je po revidentovem mnenju nerelevantno. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s stališčem davčnih organov, da je revident kapital pridobil šele 19. 11. 2008, z dnem izdaje sodne poravnave, na podlagi katere je bila pridobitev lastninske pravice sploh mogoča. Navedeno vpliva na odmero davka na dobiček iz kapitala, ki se plačuje od odsvojitev nepremičnin, pridobljenih po 1. 1. 2002. 11. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se šteje, da je v obravnavanem primeru revident kapital pridobil šele s sodno poravnavo, na podlagi katere je bila pridobitev lastninske pravice sploh mogoča. 12. Res je sicer, da po določbah 101. člena ZDoh-2 datum pridobitve kapitala ni nujno enak datumu pridobitve lastninske pravice po civilnopravnih predpisih. Vendar je po mnenju Vrhovnega sodišča relevantno, da se po prvem odstavku 101. člena ZDoh-2 za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba pridobila kapital. V obravnavanem primeru pa pogodba iz leta 1992 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice, ampak je bil na njeni podlagi začet sodni spor zaradi izselitve iz stanovanja, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Šele ta sodna poravnava je vsebovala dogovor, da se revident kot kupec zaveže plačati 61.800,00 EUR, in zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga pogodba iz leta 1992 ni vsebovala. Revident po lastnih navedbah zemljiškoknjižnega dovolila tudi ni mogel več izterjati, saj je zamudil desetletni rok za vložitev tožbe na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo. Pogodba iz leta 1992 je bila tako nepopolna (vsaj), ker je bila kupnina, ki jo je revident sam navajal kot vrednost kapitala ob njegovi pridobitvi, dogovorjena šele s sodno poravnavo, pogodba pa tudi ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla, na podlagi katerega sta možna vpis v zemljiško knjigo in civilnopravna pridobitev lastninske pravice. Treba je namreč upoštevati, da je pogodba sklenjena šele, ko se stranki dogovorita o bistvenih sestavinah, ki so po 454. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (veljavnem v času sklenitve pogodbe) predmet pogodbe, to pa sta zlasti stvar, ki jo je prodajalec prepustil v last, in tudi kupnina, ki jo je dolžan plačati kupec. Kapital je bil tako v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDoh-2 v obravnavanem primeru pridobljen šele s sodno poravnavo leta 2008 in ne že s pogodbo leta 1992. 13. Revident sicer zatrjuje, da je nepremičnino pridobil s priposestvovanjem, ki ga je bilo treba ugotoviti s sodno odločbo. Tudi če bi bilo to v obravnavanem primeru ugotovljeno (pa ni bilo, saj je bilo s poravnavo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo), pa je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 201/2013 z dne 20. 2. 2014 že sprejelo stališče, da se za čas pridobitve kapitala (nepremičnine) v smislu 101. člena ZDoh-2 v primerih, ko se pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ugotovi s sodno odločbo, šteje pravnomočnost take sodne odločbe.

14. Vrhovno sodišče, enako kot v zadevi X Ips 201/2013 z dne 20. 2. 2014, meni, da v obravnavni zadevi ni prišlo do kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS namreč zahteva, da je treba bistveno enaka stanja obravnavati enako. Odločba Ustavnega sodišča Up-492/11-14 z dne 9. 5. 2013 o času pridobitve kapitala z dedovanjem, na katero se sklicuje revident, poudarja, da je razumen razlog za razlikovanje posameznikov, ki so kapital pridobili z dedovanjem, čas zapustnikove smrti, ne pa čas trajanja zapuščinskih postopkov. Ti primeri so po mnenju Vrhovnega sodišča drugačni od obravnavanega, ko sta se stranki pogodbe o njenih bistvenih sestavinah dejansko dogovorili šele s sodno poravnavo leta 2008. Navedeno niti ni bilo odvisno od časa trajanja sodnega postopka, ampak od aktivnosti strank samih.

15. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.