Jedro

Datum pridobitve kapitala po davčnih predpisih ni enak trenutku pridobitve lastninske pravice. Kot čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 112.182,00 EUR po stopnji 20% v znesku 22.436,40 EUR.

Iz obrazložitve med drugim sledi, da je tožnik nepremičnino pridobil z darilno pogodbo z dne 23. 12. 2009. Ugotavljanje davčne obveznosti davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine – podaritvi kapitala zavezančevemu otroku je bilo odloženo na podlagi priglasitve, iz katere izhaja, da je zavezanec nepremičnino pridobil 19. 11. 2008 za nabavno vrednost 61.800,00 EUR, ki je razvidna iz sodne poravnave P 138/2007. Kot nabavna vrednost s podaritvijo pridobljenega kapitala se zato skladno z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) upošteva nabavna vrednost v času, ko je kapital pridobil darovalec, kot čas pridobitve s podaritvijo pa datum, ko je kapital pridobil darovalec (19. 11. 2008).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-05-115/2011 z dne 11. 2. 2013 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede datuma pridobitve nepremičnine ugotavlja, da je tožnik stanovanje pridobil kot darilo svojega očeta A.A. dne 28. 6. 2010. Takrat sta uveljavljala odlog ugotavljanja davčne obveznosti v skladu s 100. členom ZDoh-2. V priglasitvi je darovalec navedel, da je stanovanje pridobil dne 19. 11. 2008. Tega dne je bila namreč sklenjena sodna poravnava, v kateri je ugotovljeno, da je bila dne 14. 2. 1992 sklenjena kupna pogodba za nakup predmetnega stanovanja med A.A. kot kupcem in B.B. kot prodajalko. Prodajalkina pravna naslednica C.C. z njo dovoljuje, da se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na A.A. Ob upoštevanju navedenega je v izpodbijani odločbi kot datum pridobitve kapitala skladno s prvim odstavkom 101. člena ZDoh-2 upoštevan datum sodne poravnave in ne datum sklenitve kupne pogodbe (14. 2. 1992), saj je bil vpis lastninske pravice na tožnika možen šele na njeni podlagi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razloga napačne uporabe materialnega zakona in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. V zadevi je dejansko sporno le vprašanje časa pridobitve nepremičnine, od katere je bil odmerjen davek od dobička iz kapitala. Po mnenju tožnika je to čas sklenitve pogodbe in ne datum sklenitve sodne poravnave, kot meni tožena stranka. Iz določb 101. člena ZDoh-2 je razvidno, da datum pridobitve kapitala po davčnih predpisih ni enak trenutku pridobitve lastninske pravice. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je pomemben razpolagalni posel – vknjižbeno dovoljenje in vpis v zemljiško knjigo. Pri sporni nepremičnini je bil pravni posel, pogodba nesporno sklenjena 14. 2. 1992, zaradi česar po mnenju tožnika ni razloga, da bi se ne upoštevala kot čas pridobitve kapitala. Kolikor bi (sicer mimo določb ZDoh-2) presojali, kdaj je darovalec pridobil lastninsko pravico, bi bil odgovor drugačen, in sicer bi bilo treba ugotoviti, da je lastninsko pravico pridobil s potekom 10 let od sklenitve pogodbe s priposestvovanjem, torej 14. 2. 2002. Zato po mnenju tožnika ni pomembno, da se je darovalec lahko vknjižil kot lastnik stanovanja na podlagi sklenjene sodne poravnave. Pomembno je le, da je kapital pridobil na podlagi pogodbe z dne 14. 2. 1992. Takšno sklepanje potrjuje tudi tretji odstavek 101. člena ZDoh-2, iz katerega jasno izhaja, da ni pomemben čas pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, temveč čas pridobitve objekta, ali pa določba, da se pri gradnji kot čas pridobitve kapitala šteje dan pridobitve gradbenega dovoljenja, čeprav je vsakomur jasno, da z dnem pravnomočnosti gradbenega dovoljenja gradnja sploh še ni začeta. Ob upoštevanju stališča tožene stranke,da je za čas pridobitve kapitala pomemben trenutek pridobitve lastninske pravice, so vsi etažni lastniki stanovanj, ki niso bila vpisana v zemljiški knjigi, kapital pridobili šele z odločbo sodišča, s katero je bila ustanovljena etažna lastnina. Predlaga izvedbo dokaza z vpogledom izpodbijane odločbe, odločbe o pritožbi in odpravka sodne poravnave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Po prvem odstavku 101. člena ZDoh-2 se za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba pridobila kapital. V drugih primerih pridobitve se za čas pridobitve kapitala šteje datum, ki je razviden iz drugih dokazil. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožnika, da po določbah prvega in nadaljnjih odstavkov tega člena datum pridobitve kapitala ni enak trenutku pridobitve lastninske pravice. Vendar izpodbijana odločba na takšnem stališču ne temelji. Temelji namreč na pravilnem in v sodni praksi tega sodišča potrjenem stališču, da se kot čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice. Pogodba, ki naj bi bila po sklenjeni sodni poravnavi sklenjena 14. 2. 1992, pa tega pogoja nesporno ne izpolnjuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so dejstva, ki so po zavzetem pravnem stališču za odločitev relevantna, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).