Jedro

Zmotno je izhodišče zahteve, da je lahko sodišče prve stopnje o statusu dela sporne parcele odločilo kot o predhodnem vprašanju in zato samo za potrebe te pravde ugotovilo, da je sporni del javne poti izgubil status javnega dobra. Taka odločitev s posledično ugoditvijo tožbenemu zahtevku zaradi priposestovanja bi imela za posledico vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi, ta pa bi učinkoval zoper vse. Zato so pravno nepravilni tudi nadaljnji razlogi, da je tožnik lahko priposestvoval sporni del javne poti. Vaške poti so grajeno javno dobro in spadajo v kategorijo občinskih, torej javnih cest. Zato na njih po izrecni določbi 2. člena ZJC ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je postopek proti drugotoženi stranki zaradi umika tožbe ustavilo, tožbenemu zahtevku proti prvotoženi stranki (v nadaljevanju tožena stranka) pa je v pretežnem delu ugodilo. Zaradi dokazanega priposestvovanja je ugotovilo, da je tožnik lastnik parcelne številke 3356 k.o... in toženi stranki naložilo izstavitev listine, ki bo sposobna za prenos lastninske pravice na tožnikovo ime v zemljiško knjigo. Iz podobnih razlogov je ugotovilo tudi, da je tožnik lastnik nižjega gradbenega objekta, zgrajenega iz kamna in delno pokritega z lesonitom, kamnitega gradbenega objekta, pokritega z lesonitom, medprostora med tema objektoma, vse na parcelni številki 3294/2 k.o..., ter dela parcele, ki ga pokrivajo oba kamnita objekta in medprostor. Tudi glede tega dela je toženi stranki naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Glede ostalega dela te parcele je tožbeni zahtevek zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek glede prej opisanega dela parcelne številke 3294/2 k.o... in stroškovno odločitev, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je to sodišče delno ugodilo pritožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnika na preostalem delu parcelne številke 3294/2 k.o... V istem obsegu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, ker njen izrek ni oblikovan tako, da bi bila sodba primeren izvršilni naslov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR), 4. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977). Sodišče prve stopnje pa je sicer materialno in procesno pravilno odločilo, vendar njegova sodba ni primeren izvršilni naslov v smislu 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98) in ni sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, kot to določa 68. člen Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95). Sporna parcela je večinoma pot, ki je razvejana v štiri krake. Objekti tožeče stranke na tej poti so zgrajeni tako, da poleg njih še vedno obstaja tudi pot. Tožnikov pravni prednik je zagradil torej le del poti, ki je javno dobro.

Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo le tisti del, ki je fundus na tej parceli zgrajenih stavb ter medprostor. Po oceni zahteve je sodišče prve stopnje o tem, da zemljišče pod objekti tožnika niso javno dobro, odločalo kot o predhodnem vprašanju v smislu prvega in drugega odstavka 12. člena ZPP 1977 in ima torej njegova odločitev pravni učinek samo v tej pravdi. Po prvem odstavku 4. člena ZSZ so grajeno javno dobro objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, na tako opredeljenem javnem dobru pa lastninske pravice po drugem odstavku istega člena ni mogoče priposestvovati. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je, odkar stoje sporni objekti, zmanjšana površina javne poti, je za potrebe te pravde tudi pravilno ugotovilo, da sporni del parcele ni več javno dobro in da ga je tožnik lahko priposestvoval. Zahteva izpodbija sodbo prve stopnje le zato, ker ne nalaga toženi stranki, da je dolžna dovoliti geodetsko odmero zemljišča, ki ga je po sodni odločbi priposestvoval tožnik. Tako v sodbi prve stopnje toženi stranki ni precizno naložena izpolnitev obveznosti, kar je eden od pogojev za primernost izvršilnega naslova in na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, saj se postopek v zemljiški knjigi po 68. členu ZZK izvede po uradni dolžnosti.

Zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama. Tožnik v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (drugi odstavek 408. člena ZPP 1977 v zvezi s tretjim odstavkom 390. čl. ZPP 1977).

Zahteva je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je vrhovno sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva ne more izpodbijati ugodilne sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki je bil na pritožbeni stopnji spremenjen tako, da je bil tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen. S tako spremembo je bila sanirana zatrjevana napaka o premajhni določnosti tožbenega zahtevka in izreka sodbe prve stopnje. Sodbe sodišča prve stopnje v obliki in vsebini, ki jo izpodbija zahteva, sploh ni več, saj jo je sodišče druge stopnje spremenilo. Zahteva je torej vložena proti sodbi, proti kateri je ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je zato moralo v tem delu na podlagi 392. člena ZPP 1977, drugega odstavka 389. člena ZPP 1977 in drugega odstavka 408. člena ZPP 1977 nedovoljeno zahtevo zavreči. V ostalem delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, pa zahteva ni utemeljena. Podlaga za spremembo sodbe prve stopnje na pritožbeni stopnji je bila dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je parcelna številka 3294/2 k.o... po zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkih javno dobro. Gre za javno pot, ki je razvejana v štiri krake. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tisti del javne poti, na katerem se nahajajo oba kamnita objekta in medprostor med njima, izgubil status javne poti zaradi dolgoletne zasebne uporabe tožnika in njegovih pravdnih prednikov ter zaradi dejstva, da je šlo le za zožitev javne poti. Poudarilo je, da se status javne poti kot grajenega javnega dobra lahko odvzame le v ustreznem upravnem postopku, saj že po predpisih, ki v konkretnem primeru glede na priposestvovalno dobo pridejo v poštev, javno dobro ni bilo predmet pravnega prometa, priposestvovanje pa je možno le na stvari, ki je v pravnem prometu.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče zahteve, da je sodišče prve stopnje lahko o statusu spornega dela parcele odločalo na podlagi prvega in drugega odstavka 12. člena ZPP 1977 kot o predhodnem vprašanju in torej samo za potrebe te pravde ugotovilo, da je sporni del javne poti izgubil status javnega dobra. Odločitev o tem vprašanju je namreč imela za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na delu sporne parcele, ki je v zemljiški knjigi opredeljena kot javno dobro, in zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis lastninske pravice na spornem delu javne poti na tožnikovo ime.

Pravnomočna ugoditev takemu zahtevku bi torej pomenila, da bi z vpisom tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi, ki se glede na 68. člen ZZK opravi po uradni dolžnosti, odločitev o predhodnem vprašanju o izgubi statusa javnega dobra ne imela pravnega učinka samo v tej pravdi. Učinkovala bi zoper vse, zlasti pa bi učinkovala v tekoči upravni izvršbi, ki se po podatkih spisa vodi zaradi odstranitve prav teh objektov na javni poti. Poleg tega je akt o ustanovitvi javnega dobra ali o njegovi ukinitvi konstitutivne narave, odločanje o tem vprašanju pa spada v upravni postopek. Ker je v upravnem postopku že odločeno o odstranitvi objektov na javni poti, je s tem odločeno tudi o vprašanju statusa poti, na katerem stoje ti objekti.

Materialnopravno zmotno je torej stališče zahteve, da je sodišče prve stopnje lahko samo in le za potrebe te pravde odločalo o ukinitvi oziroma izgubi statusa javnega dobra. Ob takem napačnem izhodišču zahteve pa so neutemeljeni tudi njeni nadaljnji razlogi. Zahteva se sklicuje sicer le na sedaj veljavne predpise in pri tem prezre razloge sodišča druge stopnje o starosti spornih objektov in o prejšnjih predpisih, vendar je tudi sklicevanje zahteve na sedanje predpise neutemeljeno. Javno dobro so stvari, ki so v splošni rabi in jih torej lahko v skladu z njihovim namenom ter ob enakih pogojih uporablja vsakdo. Zato so za uporabo teh stvari ter pridobitev in izgubo statusa javnega dobro vedno veljala posebna in drugačna pravila od tistih, ki so veljala za stvari v zasebni rabi. Javno dobro se deli na naravno in grajeno javno dobro. Tipično grajeno javno dobro so javne ceste. V kategorijo javnih cest spadajo po drugem odstavku 3. člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC) tudi javne poti kot občinske ceste.

Podrobnejšo opredelitev javne poti zakon določa v 14. točki 14. člena, v kateri primeroma našteva tudi vaške ceste in poti. Po izrecni določbi 2. člena ZJC so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa, na njih pa ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem lastninske ali drugih stvarnih pravic. Način pridobitve ali izgube statusa javne ceste je urejen v 5. členu ZJC, v katerem so določeni podlaga, postopek in pristojnost upravnega organa, ki o tem odloči z odločbo konstitutivne narave. Tudi za grajeno javno dobro v smislu določb ZSS velja, da lastninske pravice na njem ni mogoče priposestvovati. Prav na drugi odstavek 4. člena ZSZ se zahteva sklicuje, vendar neopredeljeno, saj ta določba ne omogoča priposestvovanja, za katerega se zahteva zavzema.

Po sedanji ureditvi torej na javni poti ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. To ni bilo mogoče niti po predpisih pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, niti po predpisih pred drugo svetovno vojno. Po prejšnji terminologiji je bila javna pot dobrina v splošni rabi, na takih dobrinah pa ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način. O tem je bila sodna praksa enotna in je temeljila na določbah vsakokratnega zakona o prometu z nepremičninami, ki so določali, da nepremičnine v splošni rabi niso v pravnem prometu.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na vsebino zahteve obširnejši razlogi o tem obdobju niso potrebni.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 v zvezi z drugim odstavkom 408. čl. ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno zahtevo.