Jedro

Tako po zemljiškoknjižnih kot po katastrskih podatkih, je sporna parcela javno dobro. Javno dobro ni predmet pravnega prometa, zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnika v celoti kot neutemeljen z a v r n e ; stroškovna odločba pa se s p r e m e n i tako, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sicer se v ostalem delu pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v gornji pravdni zadevi izdalo sodbo in sklep, s katerima je najprej vzelo na znanje umik tožbe zoper Republiko Slovenijo in postopek v tem delu ustavilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan drugi toženi stranki povrniti 15.295,00 SIT stroškov postopka v 15 dneh. S sodbo pa je ugotovilo, da je tožnik lastnik parcele A in hleva ter gnojišča, stoječih na tej parceli, ter prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna priznati in izstaviti tožniku listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v 15 dneh, ker da bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Ugotovilo je še, da je tožnik lastnik nižjega gradbenega objekta, zgrajenega iz kamna, delno pokritega z lesonitom, kamnitega gradbenega objekta, pokritega z lesonitom, medprostora med tema dvema objektoma, vse na parceli B, ter dela zemljišča te parcele, ki ga pokrivata navedena objekta in medprostor v širini teh objektov in po dolžini obeh objektov in prvotoženi stranki naložilo izstaviti tožniku listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 96.407,00 SIT v 15 dneh.

Proti tej sodbi je pooblaščenec prve tožene stranke vložil telegramsko pritožbo, v kateri je navedel, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje po 2. in 3. točki 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal razveljavitev napadene sodbe in ponovno sojenje.

Naknadno, že po izteku roka za vložitev pritožbe, je poslal obrazložitev.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da telegramska neobrazložena pritožba ni nepopolna pritožba (1. odst. 351. člena ZPP). Zato vložitev obrazložitve v tridnevnem roku iz 3. odst. 113. člena ZPP ne more imeti za posledico podaljšanje roka za pritožbo iz 1. odst. 348. člena ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje na podlagi tako vložene pritožbe zato obsega samo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava, kot je določeno v 2. odst. 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo navedb v obrazložitvi pritožbe, vloženi sicer v roku iz 3. odst. 113. člena ZPP, a po poteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pač pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določbe o priposestvovanju, ko je odločalo o parceli A, saj je glede te parcele ugotovilo, da je bila sprva vpisana v zemljiški knjigi kot last A.P., na podlagi odločbe iz leta 1974 se je pri tej parceli vpisana družbena lastnina, dejansko pa so imeli parcelo v dobroverni posesti pravni predniki tožnika že več kot 20 let pred letom 1974. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Glede parcele B pa je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da gre pri tej parceli za javno dobro tako po zemljiškoknjižnih podatkih (historični izpisek iz zemljiške knjige) kot po katastrskih (kopija katastrskega načrta). Na ogledu je sodišče ugotovilo, da so že pravni predniki tožnika na delu te parcele zgradili določene gradnje in da v naravi ne gre več zgolj za pot. Zato je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik priposestvoval tudi del parcele B. Dejstvo, da je tožnik oz. njegov pravni prednik gradil na delu poti in da je tožeča stranka imela sporni del poti že več kot 20 let v dobroverni posesti pa po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno čim je po zemljiškoknjižnih podatkih sporna nepremičnina javno dobro.

Ker je iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je ta parcela predstavljala pot, bi sodišče prve stopnje iz tega dejstva moralo sklepati, da gre za grajeno javno dobro. Status takšnega javnega dobra pa se lahko odvzame le v ustreznem upravnem postopku, saj že po predpisih, ki so veljali v času, ki prihaja v konkretnem primeru v poštev za priposestvovalno dobo, ni moglo biti javno dobro predmet pravnega prometa. Ker je priposestvovanje mogoče le na stvari, ki je v pravnem prometu, dela parcele B tožnik priposestvovati ni mogel. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede dela parcele B ugotovilo, da jo je tožnik priposestvoval. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi prve tožene stranke zato ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje po 4. odst. 373. člena ZPP spremenilo tako, da je glede parcele B tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem v celoti kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je po 166. členu ZPP moralo odločiti tudi o stroških postopka. Tožnik je v pravdi uveljavljal priposestvovanje na dveh parcelah, uspel je z zahtevkom na eni parceli, z zahtevkom na drugi parceli pa propadel, zato je glede na doseženi uspeh v pravdi po 2. odst. 154. člena ZPP vsaka stranka dolžna trpeti svoje stroške tega postopka.

Pritožbenih stroškov v pravočasni pritožbi prva tožena stranka ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.

Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977.