Jedro

Ker se tudi od dela plače zaposlenih za delovno uspešnost plačujejo obvezne dajatve, davki in prispevki delavcev in prispevki delodajalcev, je potrebno tudi prihodke tožene stranke iz naslova napitnin obravnavati enako. To pomeni, da je tudi od prihodkov napitnin tožena stranka kot delodajalec zavezana k plačilu predpisanih dajatev od bruto prihodkov napitnin. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da so sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS zgolj bruto plače, na katere mora delodajalec plačati prispevke, vendar iz drugih sredstev, ne pa iz prihodkov od napitnin. Zato tožnik ni upravičen do plačila razlike med dejansko izplačano plačo in med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila v delu, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti iz naslova napitnine, v vsakomesečnem bruto znesku napitnina obračunana brez znižanja za odstotni delež, ki ga predstavlja znesek prispevkov za socialno varnost v toženkino breme.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od marca 2010 do novembra 2014 iz naslova razlike v plači obračunati in plačati od posameznih mesečnih bruto zneskov razlik predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, in sicer od bruto zneskov: - za marec 2010 217, 00 EUR, - za april 2010 224,00 EUR, - za maj 2010 219,00 EUR, - za junij 2010 148,00 EUR, - julij 2010 129,00 EUR, - avgust 2010 191,00 EUR, - september 2010 291,00 EUR, - oktober 2010 285,00 EUR, - november 2010 316,00 EUR, - december 2010 357,00 EUR, - januar 2011 210,00 EUR, - februar 2011 385,00 EUR, - marec 2011 410,00 EUR, - april 2011 314,00 EUR, - maj 2011 306,00 EUR, - junij 2011 353,00 EUR, - julij 2011 243,00 EUR, - avgust 2011 265,00 EUR, - september 2011 250,00 EUR, - oktober 2011 306,00 EUR, - november 2011 292,00 EUR, - december 2011 259,00 EUR, - januar 2012 249,00 EUR, - februar 2012 195,00 EUR, - marec 2012 264,00 EUR, - april 2012 244,00 EUR, - maj 2012 180,00 EUR, - junij 2012 164,00 EUR, - julij 2012 182,00 EUR, - avgust 2012 187,00 EUR, - september 2012 199,00 EUR, - oktober 2012 197,00 EUR, - november 2012 212,00 EUR, - december 2012 192,00 EUR - januar 2013 240,00 EUR, - februar 2013 175,00 EUR, - marec 2013 245,00 EUR, - april 2013 195,00 EUR, - maj 2013 216,00 EUR, - junij 2013 156,00 EUR, - julij 2013 163,00 EUR, - avgust 2013 218,00 EUR, - september 2013 237,00 EUR, - oktober 2013 189,00 EUR, - november 2013 232,00 EUR, - december 2013 273,00 EUR, - januar 2014 288,00 EUR, - februar 2014 265,00 EUR, - marec 2014 202,00 EUR, - april 2014 181,00 EUR, - maj 2014 203,00 EUR, - junij 2014 171,00 EUR, - julij 2014 187,00 EUR, - avgust 2014 257,00 EUR, - september 2014 220,00 EUR, - oktober 2014 188,00 EUR, - november 2014 185,00 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev, v roku 8 dni.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 449,78 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 716,39 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila v delu, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti iz naslova napitnine v vsakomesečnem bruto znesku, obračunana brez znižanja za odstotni delež, ki ga predstavlja znesek prispevkov za socialno varnost v toženkino breme od vključno marca 2010 do vključno novembra 2014. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo vsem navedbam tožnika in ni pojasnilo, zakaj navedbam in dokazom tožene stranke ni sledilo. V obrazložitvi se sklicuje le na delovnopravno interpretacijo določila 2. odstavka 91. člena ZIS in sicer z vidika plače, čeprav ZIS kot krovni zakon napitnino z vidika „zbiranja“ opredeljuje kot ekonomsko kategorijo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listine, iz katere je razvidno stališče Posebnega davčnega urada z dne 24. 3. 2015 kot nadzornega organa nad prirejanjem iger na srečo. Iz te listine izhaja, da predstavlja zbrana napitnina v skladu z določbo 2. odstavka 91. člena ZIS „bruto 2“, od katerega se nato obračunajo in odvedejo vsi davki in prispevki delavca in delodajalca t.j. 22,10 % in 16,10 %, delavcem pa se izplača pripadajoče zneske, kar je toženka v vtoževanem obdobju tudi storila.

Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, saj 2. odstavek 91. člena ZIS določa, da je napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. To pa pomeni, da morajo biti prihodki iz naslova zbrane napitnine obravnavani enako kot odhodki, ki se izplačajo delavcem kot del plače iz naslova delovne uspešnosti na podlagi zbrane napitnine. Toženka je napitnino obravnavala celostno, v okvirih, ki jih določa ZIS in ob upoštevanju ostale zakonodaje. Ves dohodek iz naslova napitnin je uporabila za strošek plač delavcev iz naslova uspešnosti. Od bruto plač delavcev je obračunala in odvedla prispevke, ki odpadejo nanjo kot delodajalca - 16,10 %, iz bruto plač delavcev pa davke in prispevke, ki odpadejo na delavce - 22,10 %, ter delavcem izplačala neto znesek na podlagi pisnega obračuna plač. Prihodki iz naslova napitnin so enaki odhodkom, ki jih toženka porabi izključno za plače delavcev iz naslova delovne uspešnosti. Prihodki iz naslova napitnine, ki jih dajejo delavci, so za toženo stranko kot koncesionarja edini vir sredstev za plačila plač iz naslova delovne uspešnosti. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter tožniku naloži povračilo njenih stroškov, podredno pa da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (UR. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopke pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabno materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, da pa je na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi izvedba vzorčnega postopka ni potrebna, zmotno. ZPP v 1. odstavku 279.b člena res določa, da sodišče prve stopnje lahko (ne pa da je dolžno) v primeru, če je pri sodišču vloženih večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek. Očitno je pred sodiščem prve stopnje vloženih večje število tožb, ki temeljijo na podobnem dejanskem stanju in isti pravni podlagi, zato je to prav tak primer, za katerega ZPP predvideva izvedbo vzorčnega postopka. Pri tem je dejstvo, da gre v obravnavani zadevi po temelju le za pravno vprašanje, argument v prid odločitvi, da se izvede vzorčni postopek in ne obratno. Namen vzorčnega postopka, zlasti določbe 5. odstavka 279.b člena ZPP, je namreč ravno v tem, da se postopek v prekinjenih postopkih skrajša oziroma pospeši. 7. Tožnik, ki je pri toženi stranki zaposlen kot krupje, v obravnavani zadevi zahteva plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel, če bi toženka celoten znesek prejete napitnine od igralcev iger na srečo, ki ga je dolžna nameniti za plačo iz naslova delovne uspešnosti, uporabila za obračun in plačilo bruto plač, brez odbitka v višini 13,98 % za obdobje od marca 2010 do februarja 2015. Toženka namreč najprej od prejetih napitnin obračuna prispevke za socialno varnost, ki jih je dolžna plačati sama in nato preostanek nameni za bruto plače tožnika in drugih delavcev, ki so upravičeni do dela plače iz naslova delovne uspešnosti iz sredstev napitnine skladno z določbo Zakona o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 10/2010).

8. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo in odločilo o zadevi po temelju. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko med dejansko izplačano plačo in med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila v delu, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti iz naslova napitnine, v vsakomesečnem bruto znesku napitnina obračunana brez znižanja za odstotni delež, ki ga predstavlja znesek prispevkov za socialno varnost v toženkino breme od marca 2010 do vključno novembra 2014. 9. Iz obrazložitve vmesne sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da od 27. 2. 2010 velja spremenjena določba 91. člena ZIS. 2. odstavek tega člena določa, da je napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Pojem plačila za delo urejata ZDR in ZDR-1. Plača je po teh določbah ena izmed sestavin plačila za delo in je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov ter plačila za poslovno uspešnost, če je tako posebej dogovorjeno. Plača je skladno s sodno prakso vedno dogovorjena v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, preostanek se delavcu izplača kot neto plača. V vtoževanem obdobju je prispevke za socialno varnost najprej v celoti urejal Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadaljnji), kasneje pa posamezni področni zakoni in sicer Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) in Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji), ki pa določb, da so zavezanci za plačilo prispevkov za socialno varnost tako zaposleni kot tudi delodajalci, ne spreminjajo. Zaposleni tako prispevke plačujejo iz bruto plače, delodajalci pa od bruto plač. Za zaposlene prispevke iz njihovih bruto plač plačuje delodajalec. Ker so prispevki obveznega socialnega zavarovanja, za katere je zavezanec delodajalec, njegova davčna obveznost, ne morejo biti sestavina plače. Višina bruto plače delavca je le kriterij za izračun obveznosti delodajalca kot njegove samostojne davčne obveznosti, zato sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS niso bruto plače, povečane za sredstva, ki jih kot prispevke obveznega socialnega zavarovanja mora plačati delodajalec od bruto plače, ampak zgolj bruto plače. 10. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. ZIS v 91. členu določa, da lahko igralci, ne glede na določbo 88. člena zakona, po kateri delavci ne smejo od igralcev sprejemati napitnin, daril, posojil ali drugih ugodnosti zase, ali drugega, dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah (1. odstavek). Napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost (2. odstavek). Pri delitvi prihodka iz napitnin so izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja (3. odstavek). Napitnina se med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodbo (4. odstavek).

11. Iz določbe 2. odstavka 91. člena ZIS izhaja, da je napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti namenjeni za plače zaposlenih iz naslova delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prispevke za socialno varnost v spornem obdobju najprej urejal ZPSV, ki je določal, da so zavezanci za plačilo prispevkov za socialno varnost tako zaposleni kot tudi delodajalci (2. člen). V 3. členu je bilo določeno, da zaposleni prispevke plačujejo iz bruto plače, delodajalci pa skladno s 6. členom na bruto plačo, kasneje pa se na podlagi drugih predpisov (ZPIZ-2, ZZVZZ, Zakon o urejanju trga dela, ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji, ZSDP, ZPSV) ta ureditev ni bistveno spremenila, čeprav so posamezne določbe ZPSV nehale veljati. Delodajalci so še vedno zavezanci za plačevanje prispevkov za socialno varnost od bruto plač in bruto nadomestil plač delavcev, delavci pa zavezanci za plačevanje prispevkov iz bruto plač in nadomestil plače. Ker se tudi od dela plače zaposlenih za delovno uspešnost plačujejo obvezne dajatve, davki in prispevki delavcev in prispevki delodajalcev, je potrebno tudi prihodke tožene stranke iz naslova napitnin obravnavati enako. To pomeni, da je tudi od prihodkov napitnin tožena stranka kot delodajalec zavezana k plačilu predpisanih dajatev od bruto prihodkov napitnin. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da so sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS zgolj bruto plače, na katere mora delodajalec plačati prispevke, vendar iz drugih sredstev, ne pa iz prihodkov od napitnin.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj zahtevek že po temelju ni utemeljen (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je skladno s 154. členom ZPP dolžna toženi stranki povrniti povzročene potrebne stroške postopka, sama stroškov ni priglasila. Potrebni stroški tožene stranke skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) so stroški odgovora na tožbo po tar. št. 15/1 v višini 500 točk, pripravljalna vloga po tar. št. 15/2 v višini 375 točk, materialni stroški po 11. členu 2 % in DDV v višini 22 %, kar ob vrednosti točke po 13. členu OT v višini 0,459 EUR znaša 499,78 EUR. Ta znesek ji je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je skladno s 154. členom tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 15/4 v višini 625 točk, materialne stroške v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 374,39 EUR. Poleg tega pa ji je dolžna povrniti tudi stroške sodne takse za pritožbo v višini 342,00 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka krije sama.