Jedro

Iz ZIS ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače. To pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo toženi stranki v znesku 439,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznost, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači iz naslova delovne uspešnosti, pri čemer mora biti obračunana tako, da se znesek napitnine, ki predstavlja osnovo za plačilo, ne zmanjša za znesek prispevkov, ki gredo v breme tožene stranke, in sicer za obdobje od marca 2010 do novembra 2014. Presodilo je, da je tožena stranka zneske, ki jih je izplačala kot delovno uspešnost in ki so bili izplačani iz sredstev napitnin, neutemeljeno zmanjšala za prispevke, ki jih je sicer na bruto plače dolžan plačati delodajalec (bruto/bruto). Izhajalo je iz zakonske opredelitve davkov in prispevkov, ki se plačujejo od delavčeve bruto plače (zavezanec zanje je delavec) in prispevkov, ki jih je na bruto plače dolžan plačati delodajalec (zavezanec je delodajalec).

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je s končno sodbo zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da so tudi prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačati poleg delavčeve bruto plače, strošek plače. Zato je tožena stranka za znesek teh prispevkov utemeljeno zmanjšala prejete napitnine, ki se po drugem odstavku 91. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS, Ur. l. RS, št. 10/2010 in naslednji) kot sestavni del prihodkov koncesionarja v celoti namenijo za plače zaposlenih za delovno uspešnost, ter tako zmanjšan znesek namenila za izplačilo bruto zneska delovne uspešnosti.

3. Vrhovno sodišče je v tej zadevi s sklepom VIII DoR 10/2016 z dne 22. 3. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s stališčem, da sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS niso zgolj bruto plače, na katere mora delodajalec iz drugih sredstev plačati prispevke, temveč mora delodajalec plačati prispevke iz prihodkov od napitnin.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik v skladu z navedenim sklepom vložil revizijo, v kateri navaja, da določba drugega odstavka 91. člena ZIS ni pravilno uporabljena, saj meni, da sredstva za bruto plače ne zajemajo sredstev, ki jih mora delodajalec plačati kot prispevek za socialno varnost v lastno breme. Ker se sodišče druge stopnje ni argumentirano opredelilo do stališča sodišča prve stopnje, mu očita bistveno kršitev. Jasno je, kaj je pojem „plača“, o tem je sodna praksa zavzela stališče v številnih zadevah, in to je bruto plača, ki ne zajema tudi prispevkov, ki jih mora na bruto plače obračunati in plačati delodajalec.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da iz ZIS izhaja le to, da se celoten znesek napitnin nameni za plače zaposlenih, pri čemer ni mišljeno, da bi na tej podlagi delodajalec imel še dodatne obveznosti, ki bi presegale prejeto napitnino. Prispevki, ki jih je zavezan plačati delodajalec od bruto plač (in poleg njih) so strošek plače, zato se tudi ti izplačajo iz prejete napitnine.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena. V tem primeru je bila revizija dopuščena le glede pravilne uporabe materialnega prava, zato revizijsko sodišče na revizijske navedbe glede bistvenih kršitev ne odgovarja.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je uveljavljal plačilo razlike v plači, do katere naj bi bil upravičen, ker mu je tožena stranka izplačala delovno uspešnost iz napitnin, pri tem pa za plačilo delavcem ni uporabila celotnega zneska prejetih napitnin, temveč je ta znesek najprej zmanjšala za prispevke za socialno varnost, ki jih je delodajalec kot zavezanec dolžan plačati od bruto plač. Prejetega zneska napitnin torej ni štela kot zneska, ki se v celoti (kot del bruto plače) izplača delavcem v obliki delovne uspešnosti, pač pa kot strošek plače, v katerega je vključeno tudi plačilo prispevkov za socialno varnost, ki zavezuje delodajalca.

10. Pravno podlago za plačilo delovne uspešnosti iz sredstev zbranih napitnin predstavlja drugi odstavek 91. člena ZIS, ki določa, da je napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Nobenega dvoma ni, da pojem plača v smislu delavčeve pravice iz delovnega razmerja, pomeni bruto plačo z vštetjem davkov in prispevkov, ki jih za delavca kot zavezanca odvede delodajalec (1. bruto) in brez vštetja prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec (2. bruto). Vendar pa to ne pomeni, da odločitev sodišča druge stopnje ni materialnopravno pravilna. ZIS je zakon, ki ne ureja pravic zaposlenih, pač pa ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Med njimi je tudi obveznost, da koncesionar prihodek, ki ga dobi z napitninami, v celoti nameni za plače zaposlenih. Iz zakona ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače. Pravilno je zato stališče tožene stranke (ki ga podaja v odgovoru na revizijo), da glede na določbo drugega odstavka 91. člena ZIS odhodek, ki ga delodajalec „nameni za plače“ ne more biti višji od prihodka iz naslova napitnin. To pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Pojma „plače“ namreč v smislu ZIS ni mogoče razlagati kot bruto plače, do katere je upravičen delavec, pač pa kot stroška delodajalca, saj je ZIS zakon, ki nalaga delodajalcu, kako naj porabi točno določen del prihodka. Kaj je delodajalčev strošek plače nenazadnje izhaja iz Slovenskih računovodskih standardov (2006, Ur. l. RS, št. 118/2005 in naslednji) (1), ki v točki 15.11 določajo, da se delodajalčeve „obveznosti za plače izkazujejo kot obveznosti do posameznih zaposlencev v znesku kosmatih plač in kot obveznosti za dajatve, ki se obračunavajo glede na znesek kosmatih plač in niso njihov sestavni del.“ Glede na tako opredelitev je tožena stranka prihodek iz naslova napitnin pravilno razporedila. Dejstvo, ki ga izpostavlja revizija – da je v zadnjem predlogu za spremembo 91. člena ZIS (v letu 2015) poudarjeno, da se napitnina kot sestavni del prihodkov koncesionarja v celoti nameni stroškom dela za plačilo uspešnosti delavcev – ne pomeni, da je bilo doslej drugače, ampak nasprotno. S predlagano spremembo se narava delodajalčeve (koncesionarjeve) obveznosti le jasneje opredeljuje.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Tožnik je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki znašajo za odgovor 344,20 EUR (750 točk), za DDV 75,70 EUR in za materialne stroške 20,00 EUR.

Op. št. (1): Slovenski računovodski standardi so pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja, ki jih oblikuje Slovenski inštitut za revizijo. Njihovo oblikovanje je spodbudil 5. člen Zakona o računovodstvu iz leta 1989, ki je vrhovno strokovno organizacijo pooblastil, naj namesto države, ki je dotlej z zakoni in drugimi predpisi urejala računovodenje, samostojno ter skladno z razvojem stroke v svetu in domačimi dosežki oblikuje svoje strokovne standarde.