Jedro

Pri odločitvi je bilo treba upoštevati upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno ravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank.

Zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje o pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta prvi tožnik in druga tožnica kot potrošnika utemeljeno pričakovala, tako, da se dejansko stanje prilega tudi pravni normi tretje alineje 24. člena ZVPot. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se delna sodba v izpodbijanem delu (v III. in IV. točki izreka) spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da sta notarski zapis SV 000/07 z dne 9. 5. 2007 in pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 9. 5. 2007, nična.

3. Ugotovi se, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice: 0000 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 000-0000-7, ID ..., in ID znak: del stavbe 000-0000-34, ID ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 000/07 z dne 9. 5. 2007 za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v znesku 360.500,00 CHF v evro protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije - referenčni tečaj ECB na dan vračila kredita, z obrestmi mero 6-mesečni LIBOR CHF + 1,30 % letno, z zapadlostjo glavnice 30. 4. 2037, skupaj z zaznambo skupne zastave z vl. št. 0000/7, k. o. ... (Okrajno sodišče v Ljubljani), kot glavnim vložkom in skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. 4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 5.059,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.531,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. S sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo (I. točka izreka), tožbo zavrglo v delu primarnega in podrednega zahtevka, da sta prvi tožnik in druga tožnica toženki dolžna plačati 78.903,70 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da sta notarski zapis SV 000/07 in pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ..., oba z dne 9. 5. 2007, nična (III./1. točka izreka), ter po ugotovitvi, da je vknjižba skupne hipoteke na nepremičninah tožnikov na podlagi notarskega zapisa SV 000/07 z dne 9. 5. 2007, neveljavna in se izbriše (III./3. točka izreka). Odločilo je še, da bo o podrejenem tožbenem zahtevku in stroških sodišče odločalo po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2. Tožniki se v obširni pritožbi zoper delno sodbo pritožujejo iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v bistvenem iz naslednjih razlogov. Najprej glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, da pa ob tem ni ravnala v slabi veri, navajajo, da gre za eklatanten primer sojenja v nasprotju s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) in stališči Ustavnega sodišča RS (USRS) ter pri tem povzemajo sodno prakso. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da toženka ni opravila ustrezna pojasnilne dolžnosti in tožnikom ni podala pojasnil, ki bi zagotovila, da so bili sposobni oceniti dejansko prevzeto tveganje, ki ga bodo morda težko nosili, bi navedeno moralo presojati tudi z vidika njene dobre vere in vestnosti in poštenja, ter bi moralo ugotoviti, da je podan pogoj nepoštenosti po četrti alineji 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).1 S tem je bila storjena bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki se dalje sklicujejo na stališče USRS, da okoliščin glede strokovno kvalificiranega poznavanja valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke v povezavi z značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti in transparentnostjo premoženjskega stanja kreditojemalcev kot potrošnikov, za banko ni mogoče enačiti zgolj s subjektivnim vedenjem banke ali njeno s standardom profesionalne skrbnosti objektivizirano zmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega para. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz stališča, da bi se toženka morala zavedati možnosti velikih nihanj, da pa kljub znanju, ki ga je imela, tako velike depreciacije, kot se je udejanila, niti sama ni pričakovala kot realne. S tem, ko je na eni strani zaključilo, da ustrezne pojasnilne dolžnosti ni bilo podane, na drugi strani pa v tej smeri ni ugotovilo nedobrovernosti na toženkini strani, je podano tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe. Tožniki zatrjujejo, da je poleg nepoštenosti pogoja po 4. točki 24. člena ZVPot, nedvomno podan tudi dejanski stan, ki se prilagaja pravnemu stanu iz tretje alineje 24. člena ZVPot, saj je nedvomno, da prvi tožnik in druga tožnica kot laika, ki sta pogodbo sklepala, nista mogla pričakovati, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta kot potrošnika utemeljeno pričakovala. Tudi to utemeljuje ničnost pogodbe. V nadaljevanju pritožbe se tožniki še dodatno opredelijo glede nepoštenosti pogodbenega pogoja ter zatrjujejo, da so podani zakonski znaki tudi po prvi in drugi alineji 24. člena ZVPot. Dalje, da se slovenskim sodiščem z vidika določila 24. člena ZVPot pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja niti ni treba ukvarjati s presojo toženkine dobre vere. Sklicujejo se na splošno načelo sorazmernosti, ki ga zagotavlja 2. člen Ustave RS. Nepoštenost pogodbenega pogoja je zato lahko v nesprejemljivem razkoraku med dajatvijo banke in dajatvijo potrošnika kot kreditojemalca, pri čemer sta prvi tožnik in druga tožnica kot potrošnika izrazito šibkejši stranki. Poleg tega je pogodba nična tudi zato, ker nasprotuje temeljnim pravnim načelom obligacijskega prava. Navajajo, da je v obravnavanem primeru aleatornost pogodbe zgolj navidezna, saj so tveganje prevzeli le tožniki, kot šibkejše stranke, banka pa ne. Tožniki zatrjujejo arbitrarnost dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ter pristransko sojenje, zaradi česar gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in za tipičen primer vnaprejšnje ocene dokazov. Sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo, zakaj tožnikoma ne verjame, da jima je toženkin bančni referent zagotovil, da večjih nihanj tečaja ne bo. Dokazna ocena glede določenih dejstev je izostala. Sodišče prve stopnje dokazno tudi ni ocenilo enega ključnih listinskih dokazov, to je reklamnega materiala tožene stranke z nazivom Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank iz septembra 2004, iz katerega je razvidno, da je toženka kredite v švicarskih frankih predstavljala kot izredno varne, kot idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala. Sodišče prve stopnje je zmotno ravnalo tudi, ko je generalno zavrnilo vse izpovedbe prič kreditojemalcev, ki bi lahko pokazale na toženkin način poslovanja pri dajanju kreditov v švicarskih frankih, dokazna ocena v zvezi z njihovimi izpovedbami in izpovedbami prič, predlaganih s strani toženke, pa je že na prvi pogled logično nevzdržna. Sodišče tudi ni dalo odgovora na druge obsežne trditve tožnikov, ki so povzete na 16. strani pritožbe, med drugim tudi, da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča oziroma zavetja, kar lahko pripelje do prekomernih bremen, ki jih mora potrošnik prevzeti. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter delno sodbo sodišča prve stopnje spremeni in primarnemu tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi ter odloči o stroških postopka, podredno, da delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje ter priglašajo pritožbene stroške.

3. V obširnem odgovoru na pritožbo se toženka najprej opredeljuje glede očitka tožnikov o sojenju v nasprotju sodno prakso SEU s stališči USRS, nadalje glede očitka, da sodišče prve stopnje neizpolnitve pojasnilne dolžnosti domnevno naj ne bi upoštevalo pri presoji slabe vere, kar naj bi vplivalo na napačno presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja (valutne klavzule), pri čemer ponavlja svoje stališče iz postopka pred sodiščem na prvi stopnji, da je bila vseskozi v dobri veri ter je lahko prvemu tožniku in drugi tožnici posredovala le tiste podatke, s katerimi je sama razpolagala. Opredeljuje se glede očitka o domnevno napačni presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s strani sodišča prve stopnje predvsem z vidika domnevnega znatnega ravnotežja, pri tem izhaja iz stališča, da slovenska zakonodaja potrošnikom ne zagotavlja višjega varstva, kot ga zagotavlja pravo EU ter nasprotuje pritožbenim trditvam glede arbitrarnega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje do vseh pravno relevantnih okoliščin izreklo ter je pravnorelevantne dokaze ustrezno ocenilo. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Ker je toženka v odgovoru na pritožbo predložila pravno mnenje prof. dr. B. B. z dne 19. 12. 2022 (B81) in ker so se tožniki s tem mnenjem prvič lahko seznanili v pritožbenem postopku, so podali tudi odgovor na odgovor na pritožbo, v katerem so podali svoja stališča v zvezi s tem mnenjem.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sta prvi tožnik in druga tožnica kot solidarna kreditojemalca dne 9. 5. 2007 sklenila s toženko kot banko (takrat Bank A., d. d.) pogodbo o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo št. ..., katere predmet je bil dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v višini 360.500 CHF v EUR protivrednosti po tečajnici BS, referenčni tečaj ECB za CHF, kar je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašalo 218.670,39 EUR, z dobo vračanja 360 mesecev, pri čemer zadnja anuiteta zapade v plačilo 30. 4. 2037. Višina anuitete je na dan priprave kreditne pogodbe znašala 1.678,30 CHF, obrestna mera za kredit je seštevek šestmesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,30 % letno. Na podlagi notarskega zapisa pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je bila za zavarovanje te terjatve vknjižena skupna hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na dveh nepremičninah v lasti prvega tožnika in druge tožnice in na dveh nepremičninah tretje tožnice (sedaj dedičev) in četrtega tožnika.

7. Ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil kredit dan za nakup stanovanja in izplačilo gotovine ter izven namena poklicne in pridobitne dejavnosti, zato je tožnike šteti za potrošnike, kot tudi ne, da je v konkretnem primeru šlo za kredit v švicarskih frankih z valutno klavzulo in da tožnika svoje dohodke prejemata v EUR. Tožniki navajajo, da sta prvi tožnik in druga tožnica do vložitve tožbe v letu 2018 že odplačala 139.766,69 EUR. Dolg znaša še 245.030,38 CHF oziroma 215.259,93 EUR, torej v višini prvotnega dolga, kljub rednemu odplačevanju kredita. Zato tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo ničnost kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin, kar utemeljujejo na neustrezni toženkini pojasnilni dolžnosti. To je pripeljalo do nepoštenosti pogodbenih dogovorov, zlasti dogovora o valuti posojila, kar posledično vodi v ničnost pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano delno sodbo opredelilo do pravne podlage, ugotovilo, da so kreditne pogodbe z valutno klavzulo v slovenskem pravnem redu dopustne, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o oderuštvu, da ima pogodba dopustno podlago, da gre za aleatorno pogodbo, vendar sklenitev takšne pogodbe ni nedopustna. Nadalje je pojasnilo splošne okvire pojasnilne dolžnosti, v tem konkretnem primeru pa ugotovilo, da ni bila ustrezna in da prvi tožnik in druga tožnica ob sklepanju pogodbe nista bila celostno in v dovoljšnji meri informirana. Ni pa podvomilo, da je toženka kot banka ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala v dobri veri, ter je ugotovilo, da znatno neravnotežje med pravicami in obveznosti pogodbenih strank ni obstajalo. Določen razkorak v informiranosti je obstajal, vendar ni bilo mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno, da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka nepošteno, zato je primarne zahtevke tožnikov zavrnilo.

_Pravna podlaga_

9. V obravnavani zadevi si ni mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da je od vložitve tožbe minilo več kot pet let. Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. je Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.2 Da je do takšne situacije prišlo tudi v obravnavanem primeru, je razvidno iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (VSRS), ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svojih odločitvah (II Ips 201/2017, II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 32/2019 in II Ips 137/2018), ki je bila, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, z novejšimi stališči SEU, USRS in VSRS v posameznih vidikih presežena oziroma nadgrajena.

10. V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK3 je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZpotK).4 Tudi po prvem odstavku 372. člena OZ je mogoč pogodbeni dogovor, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula). Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive5 (4. točka 1. a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (obe citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni), in hkrati vsebinsko prepleteni. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi namreč sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti).6 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.7

11. Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje.8 Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.

12. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu – neravnotežje).9 Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot.10 V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).

13. Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.11 Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama. Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU,12 v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in USRS (Up-14/21-30).13

14. SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU izpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le njegovo formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice, saj ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Iz zadev Paribas izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in na tej podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti14 ter "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja in vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.15 16 Poleg navedenih stališč SEU je bila sodna praksa v zvezi s presojo (ne)poštenosti glavnega pogoja pri kreditnih pogodbah v švicarskih frankih nadgrajena s stališči opredeljenimi v odločbah USRS Up 54/19, Up-810/20 in Up 14/21, ter v odločbah VSRS II Ips 8/2022, II Ips 18/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 72/2023. 15. Ob povedanem je bilo treba pri odločitvi upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno ravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank. Posamezne zgoraj naštete odločbe VSRS pa so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam 24. člena ZVPot.17

16. Bistveno za ta postopek je bilo torej ugotavljanje ali je toženka prvemu tožniku in drugi tožnici ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem prvi tožnik in druga tožnica zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več letih) po sklenitvi pogodbe. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost ob zgoraj podanih pravnih podlagah (pravnih pravilih in sodni praksi) torej vodi v ničnost pogodbe.

_Pojasnilna dolžnost_

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi18 podalo dokazno oceno v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Ugotovilo je, da toženka ni dokazala, da je bila pojasnila dolžnost z njene strani ustrezno opravljena, da prvi tožnik in druga tožnica o tveganjih, ki sta jih prevzemala, nista bila v dovoljšni meri informirana, da zato pogoja o vračilu kredita z valutno klavzulo posledično ni mogoče šteti za jasnega in razumljivega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna dokazna ocena19 prepričljiva, jasna, razumljiva in v celoti ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje z delno sodbo primarne zahtevke zavrnilo, pri tem pa ugotovilo, da toženka ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, se le ta zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogla pritožiti zoper takšne ugotovitve. Zato je v odgovoru na pritožbo obširno obrazložila, zakaj meni, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena in se pritožbeno sodišče do njenih navedb opredeljuje.

18. Pritrditi gre ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil tako prvemu tožniku in drugi tožnici kot zaslišanim pričam, posojilojemalcem kreditov v švicarskih frankih, takšen kredit predstavljen kot ugoden, varen in stabilen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi izpovedbe toženkinih uslužbencev A. A. in B. B., da je bilo kreditojemalcem obrazloženo, da obstaja možnost, da se bosta tečaj in obrestna mera spreminjala, kar bo vplivalo na njihovo mesečno kreditno obveznost, da se bo lahko spremenila. Tudi je res, da kredit prvemu tožniku in drugi tožnici ni bil vsiljen, niti preferiran, ter da so skupaj pregledali preteklo gibanje tečaja CHF/EUR. Vendar pa gre v celoti pritrditi dokazni oceni, da je glede pojasnilne dolžnosti predvsem relevantno, da prvemu tožniku in drugi tožnici ni bilo pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma gibanja tečaja CHF/EUR v primeru zelo velike depreciacije domače valute in posledično vpliva na višino obrokov za odplačilo kredita. Moralo bi jima biti pojasnjeno, da obstaja možnost velike spremembe tečaja, kar lahko pomeni veliko spremembo obroka in preostanka glavnice, zaradi česar bo prišlo do tveganja, katerega bosta morda težko nosila. Priče, ki so najele tovrstne kredite, so izpovedale, da jim je bilo rečeno, da se pri sklenitvi takšnih pogodb ne pričakuje nič pretresljivega, da je bilo zagotovljeno minimalno nihanje. Druga tožnica je izpovedala, da sta s prvim tožnikom razumela, da bo šel njun kredit evro gor ali dol. Navedeno dejansko stanje izkazuje, da prvi tožnik in druga tožnica nista bila celostno informirana, da bi lahko sprejela preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj. Toženka jima ni pojasnila oziroma predstavila, da je CHF valuta varnega zavetja, za katero je značilno, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov močno aprecira ter da se lahko obremenitev kreditojemalca, ki svoje dohodke prejema v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je ne bo mogel več nositi. Da toženka kreditojemalcev, ki so najemali kredite v švicarskih frankih, torej tudi prvega tožnika in druge tožnice, na navedeno ni opozarjala, ni razvidno ne iz izpovedb strank in prič, niti iz predloženih listin. Nasprotno, iz toženkinega letaka iz leta 2004 (A37) izhaja, da je švicarski frank trdna valuta, kar je pri kreditojemalcih nedvomno lahko povzročilo določeno nerealno zaupanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da če bi toženka prvemu tožniku in drugi tožnici predstavila svojo stališče, kot ga je zastopala v odgovorih na tožbo in pritožbo, to je, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja ni bilo mogoče podati, ter da nihče, ne glede na morebitno strokovno poznavanje finančnega področja, ni mogel vedeti ali predvideti tako velikih sprememb menjalnega tečaja EUR/CHF in krize evro območja, niti tega, da je švicarska centralna banka leta 2015 čez noč odpravila vzdrževanje tega menjalnega tečaja, potem bi prvi tožnik in druga tožnica imela možnost, da bi se razumno in preudarno odločala o svojih ekonomskih rizikih, torej, ali bosta ob tako nezanesljivih in nenatančnih dolgoročnih napovedih kreditno pogodbo sklenila ali ne. Ob povedanem toženka z navedbami v odgovoru na pritožbo dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ustrezna pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, ne more izpodbiti.

19. Zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje o pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta prvi tožnik in druga tožnica kot potrošnika utemeljeno pričakovala, tako, da se dejansko stanje prilega tudi pravni normi tretje alineje 24. člena ZVPot. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile več pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_Zatrjevane postopkovne kršitve_

20. V zvezi z zatrjevanimi postopkovnimi kršitvami je pritožbeno sodišče že zgoraj navedlo, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni arbitrarna, na tem mestu pa ugotavlja, da tudi ni šlo za pristransko sojenje. Ker je sodišče prve stopnje pomanjkljivo pojasnilno dolžnost ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov, niti ni bistveno, ali se je pravilno izreklo do izpovedb prič, predlaganih s strani tožnikov, ki so tudi najemale kredite v švicarskih frankih. Po poceni pritožbenega sodišča pa tudi dokazna ocena v zvezi z izpovedbami teh prič ni ne pomanjkljiva ne zmotna. Tudi če dokaz, to je letak v prilogi A37, ki ga sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, ga je pa zgoraj ocenilo pritožbeno sodišče, kaže na toženkino slabo vero, to, kot že pojasnjeno, ni bilo bistveno za odločitev v tej zadevi. Pritožbene navedbe, da sodišče ni dalo odgovora na obsežne trditve tožnikov, navedenih v petih alinejah na 16. strani pritožbe tudi niso več pravno odločilne. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje do njih opredelilo v 64., 78., 86., 96., 90., 91., 92., 94., 95., 101., 51. in 58. točki obrazložitve.

21. Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa ter neveljavnosti vknjižene skupne hipoteke in izbrisa le-te ugodilo (358. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje tožbo v delu primarnega (in podrednega) zahtevka za plačilo zavrglo, kar pritožbeno ni izpodbijano, o preostalih primarnih zahtevkih pa je v celoti odločeno, odločanje o podrednih zahtevkih ni potrebno.

_Stroški_

22. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev (154. člen ZPP). Tožniki so uspeli z nedenarnimi zahtevki (ničnost pogodbe ter neveljavnost in izbris hipoteke), niso pa uspeli z denarnim zahtevkom, zato je njihov uspeh glede na vrednost spornega predmeta, ki so jo podali v postopku, 64 %. Potrebni stroški tožnikov v postopku na prvi stopnji predstavljajo nagrado v višini 12.950 točk, povečano za tri stranke v višini 3.885 točk, skupaj 16.835 točk, kar znaša 10.101 EUR. Materialni stroški znašajo 12 EUR in 95,01 EUR, potni stroški pa 281,16 EUR, skupaj 10.489,17 EUR. Davek na dodano vrednost znaša 2.307,62 EUR, vsi stroški skupaj pa 12.796,79 EUR. Potrebni stroški toženke v postopku na prvi stopnji predstavljajo nagrado v višini 11.750 točk, kar znaša 7.050 EUR. Materialni stroški znašajo 12 EUR in 64,5 EUR, skupaj 7.126,5 EUR. Davek na dodano vrednost znaša 1.567,83 EUR, vsi stroški skupaj pa 8.694,33 EUR. 64 % stroškov tožnikov znaša 8.189,95 EUR, 36 % toženkinih stroškov pa 3.129,96. Razlika v višini 5.059,99 EUR gre v korist tožnikov.

23. Ker so tožniki s pritožbo zoper sodbo v celoti uspeli, jim gredo tudi pritožbeni stroški v višini 3.531,38 EUR, to je nagrada za sestavo pritožbe v višini 1.625 točk, kar znaša 975 EUR, materialni stroški 4 EUR, davek na dodano vrednost na oboje 215,38, skupaj 1.194,38, ter sodna taksa v višini 2.337 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami. 2 Stališče zavzeto v sklepu VSRS II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023. 3 Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami. 4 Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. 5 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. 6 Glej sodbo II Ips 18/2022 (29. točka obrazložitve). 7 Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) in sodbo II Ips 8/2022 (23. - 25. točka in 29. točka obrazložitve). 8 Glej sodbo II Ips 8/2022 (37. točka obrazložitve). 9 Glej sodbo II Ips 8/2022 (58. točka obrazložitve). 10 Glej sodbo II Ips 8/2022 (57. točka obrazložitve). 11 Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve). 12 (1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve). 13 Od 10. do 13. točke povzeto po sodbi VSL II Cp 329/2023. 14 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43. 15 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51, 52. 16 Povzeto po VSRS II Ips 72/2023, točka 14. 17 Prim. 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023. 18 53. do 67. točka obrazložitve. 19 Ki je tožniki v pritožbi ne izpodbijajo, saj za to nimajo pravnega interesa.