Jedro

Izrek sklepa tožene stranke, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ki bi bila skladna z 29. členom Uredbe Dublin III. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka (tako kot v konkretnem primeru, ko je glede na podano dejansko stanje rok pretekel 27. 3. 2023), ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 477/2023-14 z dne 6. 4. 2023 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2168/2022/33 (1221-04) z dne 20. 3. 2023, odpravi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-2168/2022/33 (1221-04) z dne 20. 3. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 20. 3. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je na podlagi določb Uredbe Dublin III (konkretno prvega odstavka 13. člena) za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška in se pri tem sklicuje na razloge sklepa toženke z dne 20. 3. 2023. Tožnik se po presoji sodišča zmotno sklicuje na prekoračitev roka iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III, saj se ta nanaša le na primere, ko je bila v državi članici, ki daje zahtevo za ponovni sprejem, vložena nova prošnja, pri čemer tožnik v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Tudi sicer pa ni sporno, da je Republika Hrvaška dne 27. 9. 2022 toženko obvestila, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Sklepno je poudarilo, da tožnikov opis ravnanja policije in varnostnikov v azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, tožnik pa po presoji sodišča tudi ni določno zatrjeval, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (tj. I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da v Republiki Hrvaški zagotovo ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, med drugim tudi, da je rok za njegovo predajo Hrvaški v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prekoračen. Trdi, da Republika Hrvaška zanj ni varna država. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbi zoper sklep toženke ugodi, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je dne 27. 9. 2022 Republika Hrvaška toženko obvestila, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, skladno s katero je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

8. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča. 9. Pritožnik je že v tožbi 1(do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo), nato pa tudi pritožbi2 opozoril na prekoračitev roka iz 29. člena Uredbe Dublin III za njegovo predajo Republiki Hrvaški, česar toženka ni prerekala.

10. V zadevi I Up 255/20163 je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost akta o predaji prosilca odgovorni državi članici časovno omejena. Učinek takega akta mora namreč prenehati po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka istega člena. S tega vidika je pritožnikove navedbe o prekoračitvi roka za njegovo predajo Republiki Hrvaški mogoče razumeti kot ugovor glede materialnopravne pravilnosti izpodbijanega akta, kolikor bi ta akt določil, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški brez upoštevanja navedene časovne omejitve iz Uredbe Dublin III.

11. Izrek sklepa tožene stranke, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ki bi bila skladna z 29. členom Uredbe Dublin III. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka (tako kot v konkretnem primeru, ko je glede na podano dejansko stanje rok pretekel 27. 3. 2023), ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo. K temu Vrhovno sodišče pripominja še, da iz podatkov v spisu izhaja, da je šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za predajo pritožnika Republiki Hrvaški med trajanjem tega pritožbenega postopka dejansko potekel, pritožnik pa pred potekom tega roka ni bil predan Republiki Hrvaški.

12. Zato je Vrhovno sodišče v okviru svojih zakonskih pooblastil izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep toženke odpravilo. Ker je bila s tem sklepom pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavržena, poleg tega pa je bilo odločeno, da Republika Slovenija te prošnje ne bo obravnavala zaradi predaje tožnika Republiki Hrvaški, je s tem nastopila situacija, kot da do teh odločitev ni prišlo. V okoliščinah obravnavane zadeve je očitno razvidno, da je obravnavani šestmesečni rok potekel, pomanjkljivost izreka sklepa toženke pa ne more biti na škodo pritožnika. Ker ob tem toženka ne bi mogla nadaljevati postopka, tudi če bi Vrhovno sodišče zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, je Vrhovno sodišče sklep toženke samo odpravilo.

1 Stran 5 tožbe, sprotna opomba 10. 2 Stran 5 pritožbe. 3 Prim. tudi s sodbo in sklepom I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023