Jedro

S posplošenimi izjavami o policijskem nasilju in nezakonitem vračanju v BiH je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane.

Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložil tožnik, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito)

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil v obrazložitvi je razvidno, da je tožnik dne 26. 5. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija). Po opravljenih poizvedbah je tožena stranka ugotovila, da ga je Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška) dne 27. 4. 2022 vnesla v Centralno bazo EURODAC2, zato je tej državi posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem. Hrvaška je 27. 9. 2022 potrdila, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, s pojasnilom da jo je tožnik zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

3. Dne 18. 12. 2022 je tožena stranka tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, je z njim opravila osebni razgovor. Takrat je povedal, da je v Republiko Hrvaško uspešno vstopil v drugem poskusu. Prvič je bosansko hrvaško mejo prečkal v skupini štiridesetih mož, takrat niso zaprosili za mednarodno zaščito, policija jim je vzela telefone in denar ter jih vrnila v Bosno in Hercegovino. Pri drugem poskusu prehoda državne meje so bile z njimi v skupini tudi tri njegove sestrične. Ob prijetju je hrvaška policija z njimi delala „kot da so opice“, udarila jih je, žalila in jih pljuvala. Temu se je poskušal upirati, saj je kot športnik močan, ker pa so pred tem dolgo časa tavali po gozdu brez hrane, je bil bolan. Policija je zaradi deklet poklicala rešilca, ki jih je odpeljal v bolnišnico, naslednji dan pa v kamp v Zagrebu. Tam so bili teden dni v karanteni, tamkajšnji zdravnik je z njimi slabo ravnal. Bili so bolni, kljub temu se v kampu niso ukvarjali z njimi, vsi so zelo trpeli, ko so jim povedali, da so bolni, so se jim smejali. Hrana je bila slaba, dobili so le tri majhne obroke na dan, pomagal jim je edino Rdeči križ. V azilnem domu so z njim opravili razgovor, nič pa jim niso povedali o njegovih pravicah. Približno čez teden dni so prejeli modre kartice, s katerimi so se lahko gibali po Zagrebu. Po koncu karantene so odšli v Slovenijo, med potjo so jih ljudje psovali, jih slikali in se jim smejali. Norčevali so se iz barve njihove kože ter jim govorili »majmuni«. Na hrvaški železniški postaji so jih ustavili policisti in jim dejali naj se vrnejo v zagrebški azilni dom, a so vseeno nadaljevali pot proti Sloveniji.

4. Nadalje je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je v Republiki Hrvaški preživel dva tedna, ker pa ni želel ostati, tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Preden so jih odpeljali v bolnišnico, so jim odvzeli prstne odtise in jim dali podpis neke dokumente „kot da so zaprosili za azil“. Te dokumente so podpisali, ker niso želeli biti vrnjeni v Bosno in Hercegovino. Tako na hrvaški policiji kot tudi v zagrebškem azilnem domu jim je bilo omogočeno prevajanje v francoščino, vendar prevajalca nista bila dobra. Razen ob prijetju, na Hrvaškem ni imel težav z uradnimi osebami ali z drugimi, so se pa v zagrebškem azilnem domu do njih neustrezno in nespoštljivo obnašali. Tja se ne želi vrniti tudi zaradi bojazni, da ga bodo vrnili v Bosno in Hercegovino.

5. Utemeljitev izpodbijanega sklepa ni sledila tožnikovim trditvam, da je bila zdravstvena oskrba v azilnem domu v Zagrebu pomanjkljiva. Pristojni hrvaški organi so ga namreč ob upoštevanju 9. člena hrvaškega Pravilnika o ostvarivanju materialnih uvjeta prihvata3 (v nadaljevanju hrvaški Pravilnik) odpeljali v bolnišnico, ker pa njegove zdravstvene težave niso bile tako resne, je bil od tam odpuščen in odpeljan v zagrebški azilni dom, kjer ga je v karanteni obiskal zdravnik. Ker je tožnikovo slabo počutje kazalo na to, da zbolel za Covid-19, so ga obravnavali tako, da so mu hrano vitamine in sadje nosili v sobo in mu merili temperaturo.

6. Tudi tožnikovi očitki o slabi in nezadostni prehrani so bili po oceni tožene stranke subjektivni in ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je v zvezi s tem zapisala, da je prehrana v azilnem domu velikokrat pod drobnogledom različnih pregledov in inšpekcij.

7. Tožena stranka je izjave tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam z njim v policijskem postopku grdo ravnali, ocenila kot nerelevantne, saj bo Republiki Hrvaški predan v azilnem in ne policijskem postopku. Opisano ravnanje hrvaške policije ob prijetju ne pomeni, da mu bodo v primeru predaje kršene človekove pravice oziroma da v hrvaškem azilnem postopku obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti. Izpostavila je dogodek, ko so hrvaški policisti zaustavili tožnika na železniški postaji in ga napotili nazaj v zagrebški azilni dom, on pa je nato s svojo skupino kljub temu nadaljeval pot proti Sloveniji. Postopanje hrvaške policije takrat je bilo korektno. Kot prosilca za mednarodno zaščito ga je le opozorila oziroma ga je napotila nazaj v zagrebški azilni dom. Ni ga obravnavala na način, ki bi lahko vzbujal strah pred vračanjem v Republiko Hrvaško. Takrat je bil tožnik seznanjen, da ne sme zapustiti Hrvaške, pa je to kljub temu storil. 8. Po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnika in informacij o stanju na Hrvaškem (poročil različnih mednarodnih organizacij in sodb tujih sodišč)4, ki jih je v postopek predložil njegov pooblaščenec, je tožena stranka ugotovila, da ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tam je več kot očitno imel dostop do azilnega postopka - hrvaška policija ga je po prijetju odpeljala v azilni dom, kjer bi lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, saj je že kmalu po izteku karantene zapustil tako azilni dom kot tudi Hrvaško. Predložene informacije v veliki meri govorijo o ravnanju z nezakonitimi pribežniki na Hrvaškem in njihovem vračanju v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), kar pa za to zadevo po mnenju tožene stranke ni bistveno. Glede na predloženi poročili AIDA in EUAA imajo osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Sodbe tujih sodišč, na katere se sklicuje tožnik, se nanašajo na individualne primere, ki jih ni mogoče posploševati. Izdane so bile ob drugačnih dejanskih okoliščinah in jih zato v danem primeru nanje ni mogoče uporabiti. Tožena stranka je štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni videla ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske5. _Bistvene trditve tožnika_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo. Vztraja, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Navaja, da ga Hrvati niso informirali o ničemer, zato ni vedel, zakaj so ga namestili v kamp. Menil je, da je „modro kartico“ dobil le za bivanje v namestitveni kapaciteti, iz katere lahko prosto odide. Tam primerne oskrbe glede bivanja in zdravstvenih storitev ni bil deležen. Varnostnikov v kampu se je zaradi preteklih izkušenj s hrvaško policijo zelo bal. Čeprav ni razumel njihovega jezika, mu je bilo jasno, da so ga ustrahovali in žalili (npr. z besedo „monkey“). Meni, da bi bil takšnega ravnanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško deležen ponovno. Toženi stranki očita, da je zaradi tveganja kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) kršila Uredbo Dublin III. Nihče mu ne more zagotoviti, da bo na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato bi morala tožena stranka, upoštevaje zadevo M.S.S. Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), preveriti ali bo Republika Hrvaška spoštovala njegove človekove pravice. Iz tožbe tudi izhaja, da je tožena stranka prekoračila rok, ki ga za posredovanje zahteve za ponovni sprejem določa Uredba Dublin III v drugem odstavku 23. člena, zato je „ex lege“ dolžna vsebinsko presoditi njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik zahteva, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Tožnikove navedbe v zvezi s tem so podane v nadaljevanju obrazložitve.

_Bistvene trditve tožene stranke_

11. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da se je opredelila do vseh tožnikovih izjav, ki se po njenem mnenju nanašajo na ravnanje hrvaške policije, ko ga je obravnavala kot tujca in ne kot prosilca za mednarodno zaščito, kar po njenem prepričanju ne more nakazovati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Kot izhaja iz dokumenta „Integracija u Hrvatskoj u praksi“, ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, ima zdravnik v Azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave. Poleg tega je bil tožnik na Hrvaškem takoj po končanem policijskem postopku odpeljan v bolnico, torej mu je bila zdravstvena oskrba na voljo že v predhodnem postopku. Njegovi očitki glede slabih bivanjskih razmer v hrvaškem azilnem domu niso konkretitirani. Tožena stranka ostro zavrača tožbeni ugovor, da mu na Hrvaškem nihče ne bo mogel zagotoviti, da bo tam obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in da tam ne bo deležen osnovnih pogojev za sprejem. Tožnik je namreč Hrvaško zapustil pred koncem azilnega postopka, zato mora tam podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Dublinskim povratnikom Hrvaška zagotavlja navedene osnovne pogoje, zato je tožnikov ugovor v zvezi s tem štela kot neutemeljen.

_Presoja tožbe_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

16. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene izjav tožnika v osebnem razgovoru, ki ga je na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III opravila dne 18. 11 2023, in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na določbi prvega odstavka 13. člena člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala in to odgovornost sprejela.

17. Skladno s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec iz tretje države vstopil nezakonito. Ugotovitvi, da je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Hrvaške, tožnik ne nasprotuje, poleg tega pa je iz podatkov centralnega sistema EURODAC razvidno, da je tožnik na Hrvaškem opredeljen s sklicno številko (case ID) "2", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot osebi, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Uredbe Eurodac.6 Glede na omenjeno razlago merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, ko je pravno pomembna le zakonitost prečkanja državne meje tiste države članice Evropske unije, v katero prosilec vstopi iz tretje države, ki ni članica, pa po presoji sodišča ni odločilno, ali je bil tožnik v Republiki Hrvaški v tej državi članici (zadosti) informiran o azilnem postopku in ali je imel tam namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer sam izrecno izpostavlja, da tega namena niti ni imel. 18. Iz tožbe nadalje izhaja, da je tožena stranka v prvi zahtevi za ponovni sprejem tožnika hrvaške pristojne organe zaprosila za nujni odgovor z rokom do 20. 6. 2022. S tem datumom naj bi Republika Hrvaška implicitno sprejela omenjeno zahtevo tožene stranke, zato po mnenju tožnika ni razloga, da je ta dne 14. 9. 2022 na hrvaške pristojne organe ponovno naslovila isto zahtevo. S tem naj bi prekoračila rok, ki ga za posredovanje zahteve za ponovni sprejem določa Uredba Dublin III v drugem odstavku 23. člena, zato je „ex lege“ dolžna vsebinsko presoditi njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ta tožbeni razlog po presoji sodišča ni utemeljen.

19. Ni sporno, da Republika Hrvaška na prvo zahtevo tožene stranke za ponovni sprejem tožnika do dne 20. 6. 2022 ni odgovorila. Vendar to ne pomeni, da se je zaradi tega pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje prenesla na Republiko Slovenijo. Glede na določbo sedmega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III je namreč opustitev ukrepanja v dvomesečnem roku iz prvega odstavka tega člena oziroma enomesečnem roku iz šestega odstavka tega člena enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod. Tožnik se zmotno sklicuje na prekoračitev roka iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III, saj se ta določba nanaša le na primere, ko je bila v državi članici, ki daje zahtevo za ponovni sprejem, vložena nova prošnja. V obravnavani zadevi namreč tožnik v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, temveč je to storil le v Republiki Sloveniji. Poleg tega tudi ni sporno, da je Republika Hrvaška dne 27. 9. 2022 toženo stranko obvestila, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje.

20. Tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU7, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,8 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil9 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,10 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje11. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.12

22. Ustavno sodišče RS je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.13

23. S posplošenimi izjavami o policijskem nasilju in nezakonitem vračanju v BiH je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane. Ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno presodila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložil tožnik, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito).

24. Iz sodb Sodišča Evropske unije in ESČP je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa izjave in izpoved tožnika na naroku tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost te domneve. Članki, na katere se je skliceval v okviru dokumenta z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“, namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Iz informacij, ki so jih tožnikovi pooblaščenci predložili toženi stranki 18. 11. 2022 in 1. 3. 2023, je sicer tudi razvidno, da so nemška, nizozemska in švicarska sodišča (in nizozemski državni svet) v odločitvah v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH ter in Srbijo. Vendar pa ob upoštevanju navedenega poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 (povzetek je na 7. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani iz drugih držav članic EU, v ničemer niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 28. 6. 2022, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (povzetek je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Za obravnavano zadevo prav tako niso upoštevni članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci", ki se nanašajo na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost, čemur tožnik ne bo izpostavljen, saj bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku ob upoštevanju določb 18. člena Uredbe Dublin III14, in članki v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašajo na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

25. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije in ravnanje varnostnikov v azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev15, tožnik pa tudi ni določno zatrjeval, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine.16 Stališča tožnika, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravice ne bo prišlo. Zato toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

26. Tožnik v zvezi z varstvom pravic po 3. členu EKČP omenja sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji, v kateri je šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema. Zato posplošeno in nekonkretizirano sklicevanje na navedeno sodbo ESČP ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

29. Tožnik zahteva, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. V nasprotnem primeru bi se izpodbijani sklep lahko izvršil še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, kar bi pomenilo, da bi bil tožnik lahko izročen Republiki Hrvaški. Tam bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, posledično pa nastanku težko popravljive škode. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, ker pa v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek.

30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Poleg tega mora težko popravljiva škoda pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

31. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato jo je bilo treba zahtevo zavrniti, saj ni izkazal težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala, če bi bil v Republiko Hrvaško vrnjen pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavni stvari.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Eurodac) 3 Hrvaški Pravilnik o izvajanju materialnih pogojev, sprejet na podlagi Zakona o medunarodnoj i privremenoj zaštiti, v 9. členu določa da prosilec po prihodu v sprejemni center najprej opravi higienski pregled, zatem pa se ga napoti na zdravniški pregled. 4 Gre za informacije iz različnih poročil npr. Hrvaškega pravnega centra, Amnesty International, Asylum Information Database za Hrvaško, ki je bilo posodobljeno aprila 2022 (v nadaljevanju AIDA), Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) in sodb tujih sodišč npr. nemškega Upravnega sodišča z dne 25. 2. 2022, nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4 2022, Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru in Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022. 5 AlDA - str. 52 6 Iz besedila prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III izhaja, da se dejstvo nepravilnega prečkanja meje in s tem nepravilnega vstopa v državo članico ugotovi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe Eurodac. 7 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 8 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 9 Recepcijska direktiva 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 C-411/10 (88. točka). 12 Prav tam, 94. točka. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (10 točka obrazložitve). 14 Skladno z določbami 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. 15 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 16 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.