Jedro

Tožena stranka je utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je delo reorganizirala, tako da sedaj tožnikovo delo opravljajo drugi delavci na drugih delovnih mestih poleg svojega dela. Zaradi obstoja opisanega organizacijskega razloga za odpoved toženi stranki ni bilo treba dokazovati obstoja ekonomskega razloga.

Tožena stranka ni ravnala nezakonito, ker tožniku ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto diagnostik, saj tožnik za delo na tem delovnem mestu ni bil usposobljen, predvsem ni imel zahtevanega znanja tujih jezikov. Tudi morebitna prekvalifikacija tožnika bi bila preobsežna in je tožena stranka ni bila dolžna omogočiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se kot nezakoniti razveljavita odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 7/2007-2056 z dne 5. 2. 2007 in ugotovitvena odločba z dne 16. 4. 2007 ter da se ugotovi, da mu delovno razmerje na podlagi odpovedi z dne 5. 2. 2007 ne more prenehati in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela in delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Ponovno poudarja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana zaradi ocene tožene stranke, da je tožnik za delo nesposoben, čeprav ga tožena stranka na izobraževanja ni pošiljala. Meni, da so v ozadju odločitve tožene stranke osebni razlogi, zaradi katerih je bil tožnik več let šikaniran, in da je tožena stranka z namenom, da bi lahko kasneje odpustila tožnika, leta 2004 sodelavcu J.K. omogočila izobraževanje in ga zaposlila. Sklicuje se na izpovedi prič, da je bil J.K. sprejet kot nadomestilo za B.K. in tožnika. Navaja, da je tožena stranka z novo sistemizacijo delovnih mest dejansko zgolj preimenovala nazive delovnih mest, vsebina del in nalog pa je ostala nespremenjena, kar bi potrdil predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca, ki ga je sodišče zavrnilo. Z novostmi na področju avto elektrike so se delavci seznanjali z usposabljanji ob vsakokratnem prihodu novega vozila na tržišče, tožnik pa je bil na tako usposabljanje poslan le enkrat v 20 letih dela in je zato moral sam poskrbeti za seznanitev z novostmi, da je delo lahko opravljal. Opozarja, da ga je tožena stranka poskušala odpustiti že od leta 2000 dalje, da je diagnosticiranje ena od vsebin dela vsakega mehanika ali avto električarja in da je v času, ko ni bilo nikogar drugega, tožnik opravljal vsa dela v avto električarski delavnici. Sodelavca J.K., ki je ostal na delu pri toženi stranki, pa je bilo treba pred zaposlitvijo še ustrezno izobraziti. Navaja, da je o napotitvi na izobraževanje odločal A.M. in ne B.K., kot je napačno ugotovilo sodišče. Pri tem se sklicuje na izpoved B.K. Poudarja, da ima v konkretni zadevi možnost izobraževanja bistven vpliv na odpoved iz poslovnega razloga zato, ker je delo ohranil na novo zaposleni J.K. in ker tožena stranka in zaslišane priče tožniku očitajo nestrokovnost. Sklicuje se na stališče sodne prakse, da ni dopustno odpustiti delavca, kateremu ni bilo omogočeno izpopolnjevanje v enakem obsegu kot ostalim zaposlenim. Nihče od zaslišanih ni želel prevzeti odgovornosti za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar naj bi dokazovalo, da je bil razlog osebne narave. Dokaz o šikaniranju, ki je po tožnikovem mnenju odločilno dejstvo v konkretnem primeru, so odreditve del, ki so pri sodelavcih povzročale zasmehovanje, nezakonita disciplinska odpoved, zbiranje pisnih pripomb strank servisa, poskusi premestitev tožnika in neomogočenje izobraževanja. Tožnik je brez pripomb izpolnil vsako odrejeno nalogo. Navaja, da bi tožena stranka morala uporabiti kriterije pri določitvi delavcev, ki jim je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, pri čemer za zatrjevane kriterije strokovnosti in delovne uspešnosti ni predložila nobenih konkretnih dokazov. S tem v zvezi meni, da je vprašljivo, ali je bila tožniku odpoved dana iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča in ji ugovarja tudi v zvezi z objavo prostega delovnega mesta tožene stranke v elektro delavnici z dne 23. 2. 2007. Navaja, da o sanaciji in ekonomskih razlogih tožena stranka ni podala niti navedb niti dokazov, kljub temu pa je sodišče upoštevalo izpoved direktorja o tem. Sodišču poleg neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca očita tudi neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič in sicer R.Ž., P.G. ter zlasti B.B., delavke v kadrovski službi, ki bi lahko izpovedala o izobraževanju in o odreditvi del tožniku, pa tudi zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga, da naj tožena stranka predloži delovne naloge za elektro delavnico. Nepravilno uporabo materialnega prava pa sodišču očita v zvezi z neupoštevanjem kriterijev za določitev nepotrebnih delavcev, rokom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uporabo določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in preverbo možnosti tožnikove nadaljnje zaposlitve, pri čemer meni, da je tožena stranka tožniku z onemogočenjem izobraževanja onemogočila zaposlitev na drugem delovnem mestu. Za obstoj poslovnih razlogov za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi naj bi bil pomemben obseg dela v elektro delavnici, kjer je tožnik delal, zato po mnenju pritožbe sodišče obstoja poslovnega razloga ni ugotovilo. Navaja, da tožena stranka popravila določenih tovornih vozil opravlja na drugih servisih. Tožnik je dne 5. 6. 2008 pritožbo dopolnil s predložitvijo delovne dokumentacije ZPIZ-a (priloga A21), iz katere naj bi bilo razvidno, da ima tožena stranka sistemizirano delovno mesto avto električarja.

Pritožba ni utemeljena.

Dopolnitve tožnikove pritožbe z dne 5. 6. 2008 pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ni bila podana v pritožbenem roku.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem tožnik ni zmagal v sporu, kar pomeni celotno 1. točko izreka (zavrnitev tožbenega zahtevka), izrek o stroških postopka (2. točka izreka) pa le v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj odločitev, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka predstavlja tožnikov uspeh v postopku. Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Tožena stranka je tožniku dne 5. 2. 2007 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov. Dne 3. 1. 2007 je namreč tožena stranka zaradi potreb po reorganizaciji podjetja sprejela nov Akt o organizaciji in Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, ki sta stopila v veljavo 11. 1. 2007. Pred reorganizacijo je bilo pri toženi stranki zaposlenih 217 delavcev, tožena stranka pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi 19 delavcem. Tožnik navedbam direktorja v zvezi s tem ni nasprotoval, niti ni predlagal dokazov, ki bi izkazovali drugačno dejansko stanje, zato ugotovitvam sodišča neutemeljeno očita pomanjkljivost. Z novo sistemizacijo delovnih mest je bilo med drugim ukinjeno tudi delovno mesto VK I avtoelektričar, ki ga je zasedal tožnik.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon v drugem odstavku 88. člena ZDR tudi določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma če ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. ZDR v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno in iz utemeljenih razlogov, saj ukinitev tožnikovega delovnega mesta pomeni prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Pritožba zmotno meni, da je za obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomemben obseg dela in obstoj ekonomskega razloga, saj je poslovni razlog lahko tudi organizacijski, kar lahko pomeni razporeditev dela z enega delovnega mesta med ostale delavce in s tem ukinitev delovnega mesta. To se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, saj je tožena stranka delo reorganizirala tako, da sedaj delo tožnika opravljajo drugi delavci na drugih delovnih mestih poleg svojega ostalega dela. Zaradi obstoja organizacijskega razloga toženi stranki niti ni bilo potrebno dokazovati ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ukinitev delovnega mesta je stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ni pristojno posegati. Glede na povedano tudi postavitev izvedenca organizacijske stroke ni bila potrebna.

Ker ni šlo za odpoved pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev (96. člen ZDR), tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določb ZDR, ki določajo postopek pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in s tem tudi ne kriterijev za določitev presežnih delavcev (100. člen ZDR). Ob podaji izpodbijane odpovedi dne 5. 2. 2007 pa tudi ob nastanku samega poslovnega razloga (ukinitev delovnega mesta) niso več veljale določbe starih kolektivnih pogodb o uporabi kriterijev za presežne delavce, ampak je bila že v veljavi nova avtonomna ureditev, usklajena z novim ZDR. Z razlogi prvostopnega sodišča s tem v zvezi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta tožnik in delavec J.K. opravljala delo na različnih in s tem med seboj neprimerljivih delovnih mestih, za katera se zahtevajo različna znanja in strokovna usposobljenost (znanje tujih jezikov, razlika tudi v tarifnem razredu, prilogi B3 in B11), posledično pa tudi drugačno izobraževanje in usposabljanje. Glede na povedano tožnik neutemeljeno očita toženi stranki diskriminacijo v zvezi z izobraževanjem, niti ni to bistveno za odločitev v tem sporu, saj gre za odpoved manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga, pri kateri uporaba kriterijev niti ni bila potrebna. Poleg tega je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana vsem trem delavcem v elektro delavnici tudi J.K. Slednji je že pred tem delal na zahtevnejšem delovnem mestu avtoelektričar-elektronik-diagnostik, zato mu je bila utemeljeno ponujena nova pogodba o zaposlitvi na novem delovnem mestu diagnostik. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da zatrjevano šikaniranje in diskriminacija tožnika v zvezi z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni podano.

Glede prekluzivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistven datum izdaje odpovedi in ne datum njene vročitve delavcu (20. 2. 2007), ki ga pritožba neutemeljeno uveljavlja. Pritožba tudi brez predložitve dokazov navaja, da je bil akt o sistemizaciji sprejet pred 3. 1. 2007, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati. Pritožbena navedba, da tožena stranka popravila določenih tovornih vozil sedaj opravlja na drugih servisih, je nedovoljena novota (337. člen ZPP), saj tožnik niti ne zatrjuje razlogov za navajanje po prvem naroku oziroma po koncu glavne obravnave. To dejstvo pa za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, saj je reorganizacija poslovanja, kot že rečeno, poslovna odločitev tožene stranke in zato na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva. Zakonska opredelitev odpovednega razloga namreč ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima lahko za posledico tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je prej opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pravilnost takšnega stališča potrjuje sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008. V zvezi z možnostjo tožnikove prezaposlitve na dne 23. 2. 2007 objavljenem delovnem mestu diagnostik pritožbeno sodišče, kot že povedano, soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre za dve različni delovni mesti, za kateri se zahtevajo različna znanja in strokovna usposobljenost. Tožnik za delovno mesto diagnostika ni bil usposobljen, za to delo je potrebno znanje tujih jezikov, delo pa sodi tudi v višji tarifni razred od tožnikovega delovnega mesta, zato od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi čakala na potrebno prekvalifikacijo tožnika, saj bi bila ta preobsežna. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ob izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali ga prekvalificirati za drugo delo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča za zavrnitev dokazov z zaslišanjem prič R.Ž. in P.G. Dejansko stanje v zvezi s samo zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dovolj razčiščeno, zato v zvezi s šikaniranjem tožnika ni bilo potrebno in tudi ne smotrno zaslišanje še teh dveh prič. Ker obseg dela pri toženi stranki po opravljeni reorganizaciji, kot že rečeno, ne vpliva na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi ukinitve delovnega mesta iz organizacijskih razlogov, je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z vpogledom v delovne naloge tožene stranke za elektro delavnico. Dokaznega predloga za zaslišanje B.B. ni podal tožnik, temveč tožena stranka in sicer prepozno, zato ga je sodišče utemeljeno zavrnilo.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb (kdo je odločal o izobraževanju delavcev, predhodni postopki zoper tožnika pri toženi stranki,...), ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.