Jedro

Rok za podajo odpovedi je začel teči z nastankom razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to je takrat, ko je tožena stranka sprejela odločitev o ukinitvi tožničinega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2009 nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 18. 6. 2009, ampak z dnem 13. 10. 2009, tožena stranka ji je dolžna vpisati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji za ta čas obračunati in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 in odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR v višini 8.598,40 EUR. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za utemeljen razlog izvedela šele 20. 3. 2009, ko je bila sprejeta odločitev o ukinitvi delovnega mesta. Tožena stranka je ukrepe finančnega prestrukturiranja in izboljšanja likvidnosti prek znižanja stroškov poslovanja in tudi stroškov dela sprejela najkasneje 20. 10. 2008, pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana 4. 5. 2009, torej prepozno in je zato nezakonita. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ukinila delovno mesto referenta v marketingu, ukinjeno bi lahko bilo le delovno mesto, ki ga je pred razporeditvijo zasedal M.B.. Tožnica je bila najprej degradirana na delovno mesto referenta v marketingu, kljub temu pa je še naprej opravljala isto delo (delovno mesto vodje marketinga). Nato je bil kot njen vodja zaposlen M.B.. Delovni mesti se razlikujeta le v tem, da vodja marketinga opravlja tudi vodstvene in organizacijske funkcije v oddelku. Sedaj je v oddelku zaposlen le en delavec, z istim nazivom, kot ga je pred pričetkom postopka zamenjave zasedala tožnica. Glede na dejstvo, da je na delovnem mestu referent v marketingu zaposlena le ena oseba, je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpadla potreba po ugotavljanju kateremu delavcu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v postopku uporabila kriterij strokovne izobrazbe. Meni, da je ustrezna zaposlitev le zaposlitev, ki ustreza vrsti in stopnji izobrazbe delavca. Tožena stranka se pri primerjavi delavcev poslužila kriterijev, za katere v času odpovedi ni imela nobene podlage (poskus spremembe sistemizacije). V kolikor je tožena stranka dejansko želela izbrati delavca, ki je za delo na konkretnem delovnem mestu bolj primeren, bi morala izbrati tožnico. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obseg dela v marketingu zmanjšan, iz dokazov, ki jih je predložila tožnica izhaja ravno nasprotno. Celo iz podatkov tožene stranke izhaja, da se je število delavcev od 1. 2. 2009 do 30. 4. 2009 povečalo. Tožena stranka tudi ni preverila ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko tožnici ni ponudila zaposlitve pri hčerinski družbi R.. Omenjena družba ni drug delodajalec v smislu odločb sodišč, ki jih navaja sodišče. Zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je večina služb tožene stranke in družbe R. skupnih. Tožena stranka je v času najhujše krize odpovedala le dve pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto vodje informatike in delovno mesto referent v marketingu. Tožena stranka torej ni bila vedno tako striktna pri izbiri kriterija izobrazbe, saj je za vodjo informatike potrebna višja izobrazba, pa je bilo vodji delovno razmerje vseeno odpovedano. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) resni in utemeljeni. Tožena stranka je sprejela ukrepe zaradi izboljšanja likvidnosti preko zniževanja stroškov poslovanja ter tudi s zniževanjem stroškov dela z zniževanjem števila zaposlenih. Tako je ukinila delovna mesta vodja informatike, splošni referent v kadrovski službi, izmenovodja v PC1 in delovno mesto referent v marketingu, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnica. Tožena stranka je v skladu z zahtevo iz 3. odstavka 88. člena ZDR tudi preverila ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče prekvalificirati za drugo delo, vendar teh možnosti ni imela. Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta, s tem, da se dela referent v marketingu priključijo k delovnemu mestu vodja marketinga, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V skladu s 1. odstavkom 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. V skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je nastopil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele takrat, ko je delodajalec sprejel odločitev o ukinitvi delovnega mesta (t.j. 20. 3. 2009). V oktobru 2008 še ni bilo dokončno znano, katera delovna mesta se bodo ukinila, zato tudi še ni mogel začeti teči rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ukinila delovno mesto referent v marketingu ter da bi bilo lahko ukinjeno le delovno mesto, ki ga je pred razporeditvijo zasedal M.B.. Tožnici je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu referent v marketingu, M.B. pa je po aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 5. 2008 opravljal poleg del in nalog strokovnega delavca za tehnično podporo tudi delo vodje marketinga. Tožena stranka ima pravico do take organizacije dela, ki bo optimalna glede na njene potrebe. Sodišče se ne more spuščati v smotrnost in finančne odločitve in ne more delodajalcu nalagati, kako naj organizira delovni proces tako, da se z ukinitvijo določenega delovnega mesta, delo tega delovnega mesta prenese na druge izvajalce. Tožnica v času odpovedi ni imela pogodbe za delovno mesto vodje marketinga, temveč za delovno mesto referent v marketingu, zato v postopku odpovedi ni možna primerjava z delovnim mestom po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je bila tožnica glede na kriterij strokovne izobrazbe določena, da ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niti ni bilo potrebe po ugotavljanju, kateremu delavcu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je bila tožnica edina, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za ukinjeno delovno mesto. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko ji ni ponudila zaposlitve pri hčerinski družbi R.. V skladu z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu poda ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi le za ustrezno delo in za nedoločen čas. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnici ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo. Posledično je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevke, ki se nanašajo na čas po prenehanju delovnega razmerja ter plačilo odškodnine po 118. členu ZDR.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama.