Jedro

Za odpravo (nehotene) napake oziroma opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku (310. člen ZPP), je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe, ki je urejen v določbah 325. do 327. člena ZPP. Dopolnilne sodbe pa sodišče ne izda po uradni dolžnosti, ampak le na pravočasen predlog stranke, izda pa jo lahko le tisto sodišče, ki je izdalo sodbo, v tem primeru bi bilo to sodišče prve stopnje.

Pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen je odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzete nepremičnine vrnjene takoj po uveljavitvi ZDen, pri čemer vprašanje obogatitve oziroma dosežene koristi na strani zavezanca za plačilo odmene ni pomembno.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od 146.754,53 EUR za čas od 21. 6. 2010 do 13. 4. 2013, v ostalem se pritožba zavrne in se v po tožeči stranki še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 2.058,38 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

4. Tožena stranka mora svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo tožeči stranki plačati 146.754,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2013 dalje do plačila, v presežku, za še zahtevanih 54.452,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2013 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 146.754,53 EUR za čas od 21. 6. 2010 do 13. 4. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka sodbenega izreka). Toženi stranki je glede na pravdni uspeh naložilo tožeči stranki povrniti tudi 4.974,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki po pooblaščencih.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Povzema odločitev sodišča prve stopnje v izreku sodbe in navaja, da je odločitev glede zavrnilnega dela sodbe napačna zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično napačno uporabljenega materialnega prava, ker je sodišče odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi pa je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožba uvodoma izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj ni odločilo tudi o zahtevanih zamudnih obrestih od zavrnjenega zneska 54.425,47 EUR za čas od 21. 6. 2010 do 13. 4. 2013. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka 53.871,60 EUR napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na to, da bi tožnik iz obdelave kmetijskih površin (njiv in travnikov) na način pridelave ječmena, koruze in mrve dosegel letni dohodek v višini 7.240,64 EUR, pri tem s pridelavo mrve v višini 3.011,56 EUR, pri čemer za takšen zaključek ni imelo utemeljenih razlogov. Izvedenec kmetijske stroke je namreč ugotovil, da bi tožeča stranka za rejo telic na podlagi doma pridelane krme (mrve) letno ustvarila dohodek 6.603,00 EUR. Nesprejemljiv in napačen je zaključek, da tožnik te dejavnosti ne bi izvajal, kar bi z drugimi besedami pomenilo, da bi tožnik na posestvu tako pridelano mrvo prodajal in ne uporabil kot hrano pri reji telic, kar pa bi tožnik tudi počel, če ne bi v času po podržavljenju posestvo povsem propadlo (porušeni in dotrajani objekti, zaraščeni in neurejeni travniki in njive itd.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri ugotavljanju koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če denacionalizirano premoženje predhodno ne bi bilo podržavljeno in bi sam gospodaril s temi nepremičninami, ne gre za dokazovanje konkretnega dejanskega stanja, ampak predvidevanje oziroma prognozo z določene časovne točke v preteklosti, kakšen bodoči razvoj dogodkov bi bil najverjetnejši. Pri oceni teh predvidevanj oziroma pri ugotavljanju, kakšen razvoj dogodkov bi bil v obravnavanem primeru najverjetnejši, pa je potrebno izhajati iz ocene, kako bi s cca 32 hektarjev velikim kmečkim posestvom gospodaril vsak povprečen kmetovalec, pri čemer vsak povprečen kmetovalec gospodari tako, da pri tem doseže optimalne ekonomske učinke. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ne bi ukvarjal z rejo telic, ampak bi travniško krmo preprosto prodajal, povem napačen in tudi v nasprotju z izpovedjo tožnika, zaslišanega kot stranke, saj bi bilo to povsem nesmiselno in zelo negospodarno. Pri tem ni spregledati, da je tožnik gozdarski inženir, torej izobražen človek, ki bi pri gospodarjenju s posestvom zagotovo ravnal tako, da bi dosegel kar najboljše možne ekonomske učinke. Zaslišan kot stranka je tudi prepričljivo pojasnil, da se je na posestvu neposredno pred podržavljenjem tako tudi kmetovalo, saj je bil na posestvu takrat nov hlev za 25 glav živine in da je bil hlev takrat tudi poln. Žal pa je ta hlev in tudi drugi objekti na posestvu v času podržavljenja do denacionalizacije povsem propadel. Sodišče je izpoved tožnika sicer upravičeno ocenilo kot verodostojno in je zato povsem nerazumljivo, da je v enem delu, to je glede pridelovanja travniške krme oziroma glede reje telic (govedi) ni upoštevalo. Napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se zgolj navedbe tožnika glede vzreje govedi niso izkazale kot realne. Sodišče je očitno spregledalo odločilno dejstvo in sicer, da bi se reja govedi, če ne bi bilo podržavljenja, zagotovo nadaljevala in bi se izvajala tudi v obravnavanem časovne obdobju, da pa se ta proizvodnja ni začela takoj po denacionalizaciji, pa je vzrok izključno v tem, da so objekti na posestvu tako gospodarski kot stanovanjski popolnoma propadli. Zato mora tožnik kapacitete za rejo govedi ponovno vzpostaviti. To intenzivno počenja vse od zaključene denacionalizacije dalje, Če ne bi bilo podržavljenja posestva, bi tožnik zatrjevano dejavnost, rejo govedi, zagotovo tudi izvajal že sedaj oziroma takoj po vrnitvi nepremičnin, saj bi bilo povsem negospodarno, da bi bil bil hlev za več kot 25 glav govedi prazen. Da prinaša reja telic večje ekonomske učinke, kot prodaja doma pridelane travniške krme, pa izhaja tako iz predpravdnega izvedeniškega mnenja oziroma cenilnega zapisnika izvedenca R. J., kot tudi iz izvedenskega mnenja prof. dr. U. A., sodnega izvedenca kmetijske stroke. Iz mnenja izhaja, da znaša letni dohodek od pridelave mrve 3.011,56 EUR, letni dohodek iz dejavnosti reje telic pa 6.603,00 EUR. Glede na pojasnjeno v pritožbi, bi sodišče moralo upoštevati, da bi tožnik, če ne bi bilo predhodnega podržavljenja posestva njegove stare matere, z na posesti pridelano mrvo redil govedi in bi torej z obdelovanjem travnikov in z njo povezano rejo govedi (telic) ustvaril letno najmanj 6.603,00 EUR in ne zgolj 3.011,56 EUR, kot je to nepravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tožnik bi tako z obdelovanjem kmetijskih površin, upoštevajoč izvedensko mnenje prof. dr. A. U., letno ustvaril dohodek v višini 10.832,08 EUR in ne zgolj 7.240,64 EUR, kot je prenizko ugotovilo sodišče prve stopnje. Korist tožnika bi ob pravilni odločitvi sodišča glede obdelovanja kmetijskih površin znašala 162.481,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje iz naslova koristi, ki bi jo tožnik dosegel z obdelovanjem kmetijskih površin tožniku dosodilo za 53.871,60 EUR premajhno odmeno. Sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi nepravilno zavrnilo vtoževane zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice za čas od 21. 6. 2010 do 13. 4. 2013. Tožeča stranka je od vtoževane glavnice uveljavljala zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Čeprav bi jih sicer lahko uveljavila še za daljše časovne obdobje in sicer vse od vložitve zahtevka za plačilo odškodnine po 72. členu ZDen z dne 22. 4. 2009. Sicer ni sporno, da je terjatev, ki je predmet spora, nečista denarna terjatev, ki se odmerja po cenah na dan sojenja, vendar pa je pri tem sodišče napačno postopalo, ko je od dosojene glavnice dosodilo zakonske zamudne obresti zgolj za čas od izdelave zadnjega izvedenskega mnenja dalje (14. 4. 2013), saj je takšna njegova odločitev povsem v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, po katerem od nečistih denarnih terjatev tečejo zakonske zamudne obresti od zamude dalje. Tožena stranka je prišla v zamudo že najkasneje v 15. dneh po tem, ko je v letu 2009 prejela zahtevek tožeče stranke. Ob tem je nujno izpostaviti, da je tožena stranka del vtoževanega zahtevka tudi vseskozi priznavala, kot izhaja iz njenih vlog. Tožeča stranka pritožbeno predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, podredno pa v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka pritožbeno izpodbija prisodilni del sodbe in posledično odločitev o pravdnih stroških in uvodoma prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je sodišče prve stopnje v pritožbenem izpodbijanem delu odločilo nepravilno in nezakonito. Navaja, da je sodišče neutemeljeno dopustilo nove dokaze (priloga A 15 do A 27), ki jih je tožnik predložil šele z vlogo 26. 9. 2012, to je po prvem naroku. Od navedenih prilog sta izjema le listini z oznako A 13 oziroma A 14 (potrdilo o statusu kmeta in pogodba o zakupu) glede katerih je bila tožeča stranka posebej pozvana s strani sodišča. Za ostale dokazne listine je bil tožnik brez dvoma prekludiran, saj ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Obrazložitev sodišča, da bi bila sankcija neupoštevanja listin, s katerimi je tožnik dokazoval trditev, da bi dejansko gospodaril z vrnjenimi zemljišči tudi v času po uveljavitvi ZDen prestroga, je nasprotna z določili ZPP, ki opredeljujejo dokazno prekluzijo. Navedeno pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče pri svoji odločitvi uporabilo nedovoljene dokaze, zaradi česar je sodba nepravilna in jo je treba razveljaviti. Glede odškodnine za gozdna zemljišča pritožba navaja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da od 7. 12. 1991 do 16. 12. 2006 na predmetnih gozdnih parcelah ni bilo vlaganj v gozdove in da ZGS po pogodbi od 1992 do 2006 na teh parcelah ni načrtoval nobenih sečenj (dopis ZGS z dne 10. 6. 2009), kar pomeni, da je bilo takšno postopanje tudi strokovno utemeljeno. Tožena stranka je navedla in dokazala, da je imela v obravnavanem obdobju s temi gozdovi samo stroške in nobene koristi, priložila je tudi izračun z dne 29. 9. 2009, ki ga je izdelal vodja gozdarskega sektorja tožene stranke mag. Stojan Rovan, iz katerega izhaja, da znaša po izračunu tožene stranke odškodnina po drugem odstavku 72. člena ZDen 0,00 EUR. Tožena stranka je izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca za gozdarstvo, ki ga je izdelal prof. dr. J. K., strokovno argumentirano ugovarjala in zahtevala, da sodišče pridobi drugo izvedensko mnenje. Tožena stranka je izpostavila, da je pravno nevzdržno, da je ta izvedenec ocenjeval domnevno korist na sedanje stanje drevesnega sestoja, kar je povsem nepravilno izhodišče, saj bi moral upoštevati preteklo gospodarjenje z gozdovi in akumuliranje lesne zaloge. Pri tem izvedenec ni upošteval predpisanih in v obravnavanem obdobju veljavnih gozdno gospodarskih predpisov. Mnenje je napačno oprl na sedaj veljavne GGN, GGE. Ob grajanju tako izdelanega mnenja je tožena stranka opozorila, da je izhodišče povsem napačno, ker se od leta 1991 do 2011 možni posek zvišal v obravnavanem odseku za 516 % oziroma za 270 m3 na 1.393 m3. Izvedenec tudi ni upošteval, da je v času veljavnosti GGN GGE L. (2000 do 2009) tožnik posekal ves možni posek v letu 2008 in v letu 2009. Čeprav je sodišče kot nesporno ugotovilo, da v gozdu ni bila izvedena sečna, je kljub temu prisodilo odškodnino. Lesna masa je tako stala v gozdu. Tožnik ni dokazal melioracije in pogozdovanja in še to naj bi bilo po navedbah tožnika samo na delu zemljišča. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da bi morala tožena stranka gospodariti z zemljišči, za katere je vedela, da bodo vrnjeni upravičencu do te mere, da bo potem imel tožnik optimalno korist od zemljišč. Tudi če bi bil gozd ustrezno pomlajen, v 15 letih ne bi bila tolikšna korist, kot jo je izračunal izvedenec. Tožena stranka nasprotno, kot je zaključilo sodišče, meni, da so GGN tisti, na podlagi katerih bi tožena stranka pridobila dohodek in ko bi ga ustvarjala, bi lahko gozd pomladila. Kazen zaradi nerealizirane sečnje, ki tudi ne bi imela podlage v GGN, je previsoka in nesorazmerna. Tožnik je izpovedal, da vsa površina na vrnjenem posestvu, čeprav je od tedaj preteklo že več kot osem let, še ni posajena. Po njegovi izpovedbi je bil gozd degradiran, lesna sestava je bila neprimerna, zato bi ga bilo treba na novo pogozditi. Povedal je, da so v tem času obnovili 3 hektare gozda, čeprav je bilo vrnjenih 14,4 in je od prevzema gozda v posest preteklo že osem let. Tako je zmotno stališče sodišča, da bi gozd lahko nudil takšne prihodke, kot je izračunal izvedenec in to zato, ker je tožnik podkovan v gozdarski stroki in je takoj po prevzemu posesti pričel z obnavljanjem gozda. Gre za neutemeljeno, pavšalno in nestrokovno oceno. Absurdno je, da je toženi stranki naloženo plačilo odškodnine za gozdna zemljišča v višini 38.144,93 EUR, čeprav iz naslova gospodarjenja s temi gozdovi ni dosegla dohodka. Po mnenju tožene stranke gre za povsem nesprejemljivo odločitev sodišča prve stopnje, ki bo toženi stranki, če bo morala plačati odškodnino v navedenem znesku, povzročila veliko škodo, tožeča stranka pa se bo na ta način tudi neupravičeno obogatila na račun tožene stranke. Ob zavrnitvi dokaza s postavitvijo drugega izvedenca je prvostopno sodišče postavilo toženo stranko v manj ugoden in neenakopraven položaj ter s tem grobo kršilo procesne pravice tožene stranke. Sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko obravnavalo ugovorov tožene stranke proti navedenemu izvedenskemu mnenju in zato je sodba procesno pomanjkljiva in se ne da ustrezno preizkusiti. Ker sodišče ni imenovalo drugega izvedenca gozdarske stroke, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Kršilo je tudi določbe pravdnega postopka, pa tudi ustavno zagotovljene pravice, zlasti pravico do enakega varstva pravic. Glede odškodnine za kmetijska zemljišča pa tožena stranka v pritožbi navaja, da je v postopku ugovarjala, da pride v konkretnem sporu za kmetijska zemljišča v poštev le odškodnina, izračunana na podlagi cenika zakupnin tožene stranke oziroma podrejeno vrednost tržnih zakupnin, čemur sodišče neutemeljeno ni sledilo. Po mnenju tožene stranke bi glede na okoliščine primera in status tožene stranke takšnim trditvam tožene stranke in ugovorom sodišče moralo slediti. Tako pa se je nepravilno in nepravično postopek znašel v takšnem stanju, da izračun po sodnem izvedencu za del zahtevka, ki se nanaša na kmetijska zemljišča za trikrat višji od izračuna tožene stranke z dne 17. 7. 2012, kar je pravno nevzdržno. To potencialno pomeni oškodovanje tožene stranke, ker tako visokega dohodka dejansko niti pravno ni mogla ustvariti. Zato je tožena stranka iz previdnosti podala ugovor po temelju in višini oziroma ugovor zoper zahtevek višji od 36.005,92 EUR (po ceniku tožene stranke za leto 2014 pa zakupnina znaša 42.000,00 EUR). Tožena stranka izvedenskega mnenja izvedenca dr. U. ni sprejela. Tako kot izvedenec gozdarske stroke je tudi ta izvedenec kmetijske stroke izdelal mnenje izhajajoč iz napačnih izhodišč. Pripravil ga je na podlagi kataloga kalkulacij za načrtovanje na kmetijah KGZ iz leta 2011 in izvlečka iz kataloga iz leta 2013. S takšnim načinom izdelave mnenja se tožena stranka ni strinjala. Meni, da preračun izpada pričakovane koristi za 14 let ne more temeljiti na stanju iz leta 2013. Kmetijski proizvodi so bili namreč dohodkovno boljša in slabša obdobja, kar vse ima vpliv na izračun odškodnine, česar izvedenec ni upošteval. Tožnik je tudi slabo gospodaril z zemljišči, ki jih je dal v brezplačni zakup. Tožnik ima lesno podjetje in ni dokazal, da bi predeloval ječmen, koruzo in mrvo, zato je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba nepravilna in izvedensko mnenje napačno. Tako kot je tožena stranka pritožbeno zapisala glede odškodnine za gozdove, to velja smiselno tudi za odškodnino za kmetijska zemljišča. Sodišče bi moralo toženi stranki ugoditi in imenovati drugega izvedenca kmetijske stroke. Sicer pa tožnik ni dokazal, kako bi gospodaril s predmetnim zemljiščem, če bi ga dobil v last in posest že leta 1992. Listine, ki jih je v tej zadevi predložil, dokazno niso dovoljene, saj gre za prekluzijo dokazov, brez teh dokazov bi lahko tožniku prisodili samo odškodnino na temelju zakupnin za kmetijska zemljišča. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo, zagrešene pa so bile tudi kršitve določb pravdnega postopka, ker zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca kmetijske stroke glede na ugovore tožene stranke ni obrazložena, prav tako so bile toženi stranki kršene ustavne pravice. Glede odločitve o pravdnih stroških pa tožena stranka navaja, da se zoper stroškovno odločitev pritožuje zaradi pritožbe o glavni stvari, v kolikor bi s pritožbo uspela, saj je sodišče pri odmeri stroškov dolžno upoštevati dosežen uspeh v pravdi. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži povrniti toženi stranki tudi pravdne stroške pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka tudi priglasila.

5. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka obrazloženo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo tožeči stranki plačati 146.754,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2013 dalje do plačila, za še zahtevanih 54.425,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2013 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 146.754,53 EUR za čas od 21. 6. 2010 do 13. 4. 2013 pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, pri čemer glavnica predstavlja odmeno po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen pa do vrnitve nepremičnin na podlagi denacionalizacijskih odločb Upravne enote L. 9. Tožeča stranka v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke, saj v izreku ni odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih od sicer zavrnjenega dela zahtevka v višini 54.425,47 EUR za čas od 21. 6. 2010 do 13. 4. 2013. Za odpravo takšne (nehotene) napake oziroma opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku (310. člen ZPP), je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe, ki je urejen v določbah 325. do 327. člena ZPP. Dopolnilne sodbe pa sodišče ne izda po uradni dolžnosti, ampak le na pravočasen predlog stranke, izda pa jo lahko le tisto sodišče, ki je izdalo sodbo, v tem primeru bi bilo to sodišče prve stopnje. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe se sicer lahko poda poleg ali tudi namesto pritožbe (327. člen ZPP). Tožeča stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podala. Le pritožbene navedbe pa takšnega predloga ne predstavljajo, saj tožeča stranka sodbe ne izpodbija le iz tega razloga (primerjaj tretji odstavek 327. člena ZPP), da bi se pritožbo lahko štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Takšna napaka tudi ne predstavlja nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe in s tem tudi ne absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, niti ne gre za napako oziroma pomanjkljivost, ki bi jo ob zgoraj obrazloženem lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo v pritožbenem postopku. Zato teh pritožbenih navedb, tudi če so vsebinsko sicer utemeljene, pritožbeno sodišče ne more upoštevati (primerjaj na primer tudi odločbi VS RS II Ips 213/2012, II Ips 344/2010).

10. Sodišče prve stopnje je za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko navedlo pravilno materialno pravno podlago in pravilna materialnopravna izhodišča. Pravilno je poudarilo in pojasnilo, da je pravna narava zahtevka na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen specifična. Čeprav zakon to upravičenje posebne vrste imenuje kot odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja (ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin), ne gre za odškodninski zahtevek v smislu odškodninskega prava, saj manjkata elementa splošnega civilnega delikta kot podlage za povračilo škode (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), niti ne gre za obogatitveni zahtevek v smislu določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ), ki zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je neupravičeno dosegel. Pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen je namreč odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzete nepremičnine vrnjene takoj po uveljavitvi ZDen, pri čemer vprašanje obogatitve oziroma dosežene koristi na strani zavezanca za plačilo odmene ni pomembno, kar je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje in o čemer se je enako že večkrat izrekla glede tega vprašanja tudi usklajena sodna praksa (primerjaj odločbe VS RS II Ips 501/2006, II Ips 685/2003, II Ips 1/2004 in druge). Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da je v sodni praksi tudi že večkrat zavzeto stališče, da je izbira metode za ugotavljanje koristi upravičenca odvisna od okoliščin posameznega primera.

11. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožnika, podprtim z izpovedbo tožnika in z izpovedjo kot priče zaslišanega tožnikovega sina, ki ju je obe ocenilo kot verodostojni, da bi tožnik v primeru, če bi mu bile nepremičnine - kmetijska zemljišča (njive in travniki) ter gozd, vrnjene v last in posest že takoj ob uveljavitvi ZDen, z njimi začel gospodariti in tudi v spornem obdobju (od uveljavitve ZDen pa do vrnitve nepremičnin v denacionalizacijskem postopku po obeh denacionalizacijskih odločbah v letih 2006 in 2007 - prilogi A2 in A3 ) gospodaril tako, da bi izvajal kmetijsko dejavnost. Za takšno stališče je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in razumne razloge: da na to kaže dejstvo, da se je tožnik dejansko takoj po vrnitvi nepremičnin v last in posest po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb začel ukvarjati s kmetovanjem na vrnjenem posestvu, da je bil ob uveljavitvi ZDen star 56 let, torej še delovno in pridobitno aktiven, da je tožnik takrat deloval v gozdarski stroki, od leta 1997 ima tudi formalni status kmeta ter podjetje za trgovanje z lesom, da je že prej obdeloval lastna zemljišča, okoli 1,3 hektara, na katerih je gojil orehe, po vračilu spornih nepremičnin je tudi na teh posadil orehe, preostale travniške površine pa kosijo, na njivah pa pridelujejo mešane kulture (ječmen, pšenica, koruza in ostalo, vse na način kolobarjenja).

Glede višine nadomestila oziroma odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen pa je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju Biotehniške fakultete v L., pri čemer je mnenje s področja kmetijske stroke izdelal prof. dr. A. U., gozdarske stroke pa prof. dr. J. K. Upoštevalo je zaključke izvedenskega mnenja iz področja kmetijske stroke, da bi letni dohodek kmetovalca, upoštevajoč podatke o posameznih parcelah in površine, s pridelavo ječmena znašal 1.666.20 EUR letno, koruze 2.562,88 EUR, pri travnatih površinah pa v primeru, da ne gre za vzrejo govedi in je pridelana krma namenjena prodaji, pa, da letni dohodek pridelave krme znaša letno 3.011,56 EUR, skupni dohodek letno torej 7.240,44 EUR, za vtoževano obdobje 15. let pa 108.609,60 EUR, korist glede vrnjenih gozdov pa bi za vtoževano obdobje po ugotovitvah izvedenca gozdarske stroke, ki mu je sodišče prve stopnje tudi sledilo, znašala 38.144,93 EUR. Skupno torej odmeno po drugem odstavku 72. člena ZDen predstavlja znesek 146.754,53 EUR.

12. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožeče stranke, da bi tožnik v spornem obdobju ustvarjal dohodek z rejo telic oziroma govedi, ki je sicer v izvedenskem mnenju tudi izračunan na 6.603,00 EUR letno. Sodišče prve stopnje presodilo, da se te navedbe tožeče stranke niso izkazale za realne, zaključek o tem pa oprlo na izpoved tožnika in kot priče zaslišanega sina, da je z ostalimi nasadi in opravili na kmetiji preveč dela (obnova objektov, melioracija, pogozdovanje), vse te aktivnosti pa bi po zaključku sodišča tožnik gotovo izvajal tudi v primeru, da bi mu bile nepremičnine izročene takoj ob uveljavitvi ZDen.

13. Takšen zaključek sodišča je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiv in ima oporo tudi v izpovedbi tožnika. Tožnik ga v pritožbi, ko se zavzema, da bi moralo sodišče namesto letnega dohodka pridelave mrve 3.011,56 EUR pri ugotavljanju izgubljene koristi upoštevati letni dohodek, ki bi bil ustvarjen z rejo telic 6.603,00 EUR, kar bi skupaj z letnim dohodkom od pridelave koruze in pridelave ječmena znašalo 10.832,08 EUR in ne le 7.240,64 EUR, kot je ugotovilo in upoštevalo sodišče in zato pritožbeno navaja, da je sodišče tožnikov zahtevek za znesek 53.871,60 EUR zavrnilo neutemeljeno oziroma za ta znesek prisodilo prenizko odmeno, ne more uspešno izpodbiti.

14. Pritrditi je namreč izhodišču, ki ga kot pravilnega povzema tudi tožnik, da pri ugotavljanju, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec ali njegovi pravni nasledniki lahko doseglo, če premoženje ne bi bilo podržavljeno in bi sami gospodarili s temi nepremičninami v času po uveljaviti ZDen (pa do vrnitve nepremičnin v denacionalizacijskem postopku), ne gre za dokazovanje konkretnega dejanskega stanja, ampak predvidevanje oziroma prognozo določene točke v preteklosti, kakšen bodoči razvoj dogodkov bi bil najverjetnejši, če bi bilo denacionalizirano premoženje ob uveljavitvi ZDen v lasti in posesti denacionalizacijskega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika. Časovno pomemben trenutek v preteklosti pa je čas ob uveljavitvi ZDen. Tudi sam pritožnik v pritožbi navaja, da se zatrjevana proizvodnja ni začela takoj po denacionalizaciji, ker so bili objekti na posestvu propadli, travniki zaraščeni in neurejeni. Ravno to okoliščino, namreč potrebo po obnovi objektov, melioraciji, pogozdovanju, je sodišče prve stopnje upoštevalo in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo in razumno zaključilo, da bi te aktivnosti tožnik gotovo izvajal tudi ob izročitvi nepremičnin ob uveljavitvi ZDen. Ta okoliščina pa podpira tudi zaključek, da ne bi bilo realno, da bi v spornem obdobju tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke tudi ustvarjal dohodek z rejo telic. Glede na to, da je upoštevati čas ob uveljavitvi ZDen in ne časa podržavljenja nepremičnin v letu 1947, pritožnik tudi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče spregledalo, da bi se reja govedi, če ne bi bilo podržavljenja posestva, zagotovo nadaljevala, saj se je tako kmetovalo ob podržavljenju, ko je bil takrat na posestvu nov hlev za 25 glav živine in da bi vsak povprečen kmetovalec gospodaril tako, da bi dosegel optimalne učinke, to pa po navedbah pritožnikov gotovo ne bi bila prodaja krme, ampak vzreja telic, za katere bi se porabila doma pridelana krma, ne more uspešno izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, ko ni sledilo trditvam tožeče stranke o ustvarjanju dohodka z vzrejo telic v spornem obdobju. Pritožbeno zavzemanje tožeče stranke za prisojo še zneska 53.871,60 EUR glavnice je zato neutemeljeno.

15. Tožeča stranka pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo vtoževane zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice za čas od 21. 6. 2010 pa do 13. 4. 2013 in ob tem utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja, da se nečista denarna terjatev odmerja po cenah na dan sojenja in da je pri presoji zamude treba izhajati iz določb ZOR oziroma OZ in da je, ker gre za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, uporabiti enake argumente, kot so navedeni v načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki se sicer nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja in ki napotuje na to, da je začetek teka zamude treba obravnavati po določbi drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi pa pride tožena stranka v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, v zamudo takrat, ko upnik (tožeča stranka) ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Navedeno stališče je v sodni praksi zavzeto tudi glede zahtevkov, kot je obravnavani (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 21/2011, II Ips 58/2012, II Ips 354/2012 in II Ips 313/2009). Zato je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožeče stranke v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremeniti tako, da je bilo od že prisojenega zneska 146.754,53 EUR prisoditi še zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je 21. 6. 2010, do vključno 13. 4. 2013( 5. alineja 358. člena ZPP).

16. V ostalem pa se pritožba tožeče stranke ob že obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu sodbe v delu, ki ga pritožbeno izpodbija tožeča stranka, tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v ostalem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev iz 286. člena ZPP, ker da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku upoštevalo listine, ki so bile predložene prepozno (priloga A 15 do A 27), pri čemer se pritožba ne strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, da so bile listine predložene pravočasno, v okviru dodeljenega roka na prvem naroku. Ob tej pritožbeni navedbi je izpostaviti, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče dokazno oceno in dokazne zaključke izrecno naslonilo le na eno po prvem naroku predloženo listino, prilogo A 13, ki pa je bila predložena v okviru danega roka tožeči stranki za predložitev listin in česar tudi pritožba ne izpodbija, to je odločbo o statusu kmeta. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče nosilne razloge oprlo tudi na v pritožbi izpostavljene listine pod prilogami A 15 do A 27, ki jih je sicer v dokaznem postopku vpogledalo. Ker torej nosilni zaključki sodišča prve stopnje niso oprti na listine, ki se nahajajo v prilogah A 15 do A 27, so že iz tega razloga neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 286. člena ZPP, ki je relativnega značaja, saj dejstvo, da je sodišče te listine vpogledalo v dokaznem postopku, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tako se te pritožbene navedbe tožene stranke pokažejo za neutemeljene. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da predložitev tudi ostalih listin ni v nasprotju z vsebinskim pomenom poziva na prvem naroku.

18. Kot je že povzeto in izhaja iz obrazložitve sodbe, se je sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila oziroma odmene in s tem tudi pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, oprlo na izvedensko mnenje Biotehniške fakultete v L., ki sta ga izdelala prof. dr. A. U. za kmetijsko in dr. J. K. za gozdarsko stroko, ki je bilo na podlagi pripomb strank in po sklepu sodišča tudi pisno dopolnjeno. Pojasnilo je, da je mnenje dr. K. z dopolnili in pojasnili ponudilo vse potrebne in verodostojne podatke za predvideno oceno izgubljene koristi iz gozdarske dejavnosti, mnenje prof. dr. U. pa da kljub pripombam tožene stranke tudi ni vzbudilo dvoma v pravilnost izbrane metode in podane ocene, zato sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke za določitev drugih izvedencev.

19. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe do podanih pripomb na izdelani mnenji tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno opredelilo. Zato ni pritrditi pritožbi tožene stranke, da njeni ugovori niso bili vsebinsko obravnavani, posledično pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Sodba je jasno obrazložena in ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in omogoča pritožbeni preizkus tako strankam, kot tudi pritožbenemu sodišču. Zato tudi v kolikor tožena stranka v pritožbi s temi pritožbenimi očitki meri na absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ta ni bila storjena. ZPP ne narekuje sodišču dolžnosti, da mora v pravdi določiti drugega izvedenca, če je mnenje izvedenca razumno obrazloženo, popolno in brez notranjih nasprotij in se sodišču ne vzbuja dvom v njegovo pravilnost in korektnost. Pritožba ne pove in ne konkretizira, katero zakonsko določbo ZPP naj bi sodišče kršilo, ko ni določilo drugega izvedenca kmetijske in gozdarske stroke, zato pritožbenih očitkov v tej smeri pritožbeno sodišče niti ne more ustrezno preizkusiti, posledično pa je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke o postavitvi tožene stranke v neenakopraven položaj, ker sodišče ni sledilo njenemu predlogu po določitvi drugega izvedenca, še zlasti zato, ker je imela tudi tožena stranka, enako kot tožeča, možnost sodelovati pri izvajanju dokaza z izvedencem, na pisno izvedensko mnenje podati pripombe, sodišče pa se je do bistvenih pripomb v obrazložitvi tudi ustrezno opredelilo. Zato tudi z neimenovanjem drugih izvedencev toženi stranki ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.

20. Kar zadeva pritožbene navedbe tožene stranke, ko ta izpostavlja, da je tožena stranka navedla in dokazala, da je imela v spornem obdobju s predmetnimi gozdovi samo stroške in nobene koristi, pri čemer se sklicuje tudi na izračun, izdelan po vodji gozdarskega sektorja tožene stranke z dne 29. 9. 2009, kot tudi, da ni dosegla s temi gozdovi nobenega dohodka, je poudariti že navedeno pravilno materialnopravno izhodišče, ki ga je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da je za presojo utemeljenosti tovrstnih tožbenih zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen odločilna korist, ki bi jo dosegel upravičenec, če bi mu bilo odvzeto premoženje vrnjeno takoj ob uveljavitvi ZDen, ne pa korist, ki jo je ali bi jo lahko dosegel v spornem obdobju zavezanec. Zato tudi navedbe pritožbe o tem, kolikšno korist bi lahko s predmetnimi gozdovi in kmetijskimi zemljišči dosegel v spornem obdobju zavezanec, tožena stranka ne more izpodbiti sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje o višini odmene.

21. Prepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo in navedlo razloge, čemu je sledilo izvedenskemu mnenju s področja gozdarske stroke in pristopu izvedenca, ko je upošteval sedanje stanje gozdnih parcel, čemu niso upoštevni gozdno gospodarski načrti, ki se nanašajo na obdobje ob uveljavitvi ZDen (primerjaj prvi odstavek na 11. strani obrazložitve sodbe). Teh zaključkov, ki jih je sodišče oprlo tako na izpovedbo tožnika, kot tudi na pisno dopolnilno izvedensko mnenje, pritožba zgolj s ponavljanjem pripomb na izvedensko mnenje gozdarske stroke in sicer, da izvedenec ne bi smel upoštevati sedanjega stanja drevesnega sestoja, ampak bi moral upoštevati preteklo gospodarjenje z gozdovi in akumuliranje lesne zaloge in da v obravnavanem obdobju ni bilo izvedene sečnje, ne more izpodbiti, saj se je izvedenec opredelil do pripomb v pisnem dopolnilnem mnenju, ki mu je sodišče, upoštevaje tudi izpoved tožnika, sledilo. Z zgolj posplošenimi navedbami, da tudi če bi bil gozd ustrezno pomlajen, v 15 letih ne bi bila korist tolikšna, kot jo je izračunal izvedenec, pritožba ne more izpodbiti zaključkov sodišča o višini koristi v spornem obdobju, ki temelji na strokovnih ugotovitvah izvedenca. Sodišče je pojasnilo, da je sledilo izpovedi tožnika kot verodostojni o tem, da je tožnik, ki je podkovan v gozdarski stroki, takoj po prevzemu posesti pričel z obnavljanjem gozda in ob tem zato utemeljeno izhajalo iz predpostavke, da bi tožnik tudi v letu 1992 takoj pričel z obnovo gozda. Pritožba ne prereka, da je tožnik po stroki gozdarski inženir, zato ni pritrditi pritožbeni oceni, da gre za neutemeljeno, pavšalno in nestrokovno oceno sodišča, ki je upoštevalo tudi to dejstvo.

22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ko navaja, da je v postopku ugovarjala, da pride v konkretnem sporu za kmetijska zemljišča v upoštev le odškodnina, izračunana na podlagi cenika zakupnin tožene stranke oziroma podredno vrednost tržnih zakupnin, čemur sodišče po navedbi pritožbe neutemeljeno ni sledilo. Kot je bilo že poudarjeno, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo razumne in prepričljive razloge o tem, da bi tožnik v spornem obdobju upravljal s kmetijskimi zemljišči na način, da bi jih uporabljal. Ob že poudarjenem pravilnem materialnopravnem izhodišču, da za presojo utemeljenosti tovrstnih zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi ni odločilna korist, ki bi jo v spornem obdobju dosegel zavezanec, ampak le korist, ki bi jo lahko dosegel upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki, če bi jim bile nepremičnine vrnjene takoj ob uveljavitvi ZDen, se tako za neutemeljene pokažejo tudi vse tiste pritožbene navedbe o tem, kakšen dohodek bi tožena stranka v spornem obdobju lahko ustvarila z dajanjem nepremičnin v zakup po ceniku tožene stranke.

23. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na mnenje izvedenca dr. U. glede koriščenja kmetijskih zemljišč, utemeljeno pa je sledilo tudi tožniku, da bi tudi v spornem obdobju sam opravljal kmetijsko dejavnost. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožnik slabo gospodaril z zemljišči, ker ji je dajal v brezplačni zakup, do česar se je sicer sodišče prve stopnje v sodbi tudi ustrezno opredelilo, pa tudi ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje glede ocenjene koristi, ki bi jo tožnik v spornem obdobju lahko dosegel, če bi sam gospodaril s kmetijskimi zemljišči. Pritožba zgolj s ponavljanjem in navedbo, da ima tožnik lesno podjetje in ni dokazal, da bi prideloval ječmen, koruzo in mrvo, zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj imajo ti zaključki zadostno oporo tako v izpovedbi tožnika, ki jo je potrdil tudi kot priča zaslišan njegov sin, ki s kmetijsko dejavnostjo na v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičninah tudi nadaljuje, kot tudi v izvedenskem mnenju dr. U., ki ga je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sprejelo in mu sledilo.

24. Ob obrazloženem se tako pokaže, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu paziti uradoma, pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo. Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem je dodati, da stroškovne odločitve vsebinsko pritožba ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo, pri čemer pa tudi glede stroškovne odločitve pritožbeno sodišče kršitev, na katere mora paziti uradoma, ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo.

25. Stroške pritožbenega postopka sta priglasili obe pravdni stranki.

26. Tožeča stranka je uspela s pritožbo le glede dela obrestnega zahtevka, s čimer pa niso nastali posebni stroški, zato je šteti, da je s pritožbo uspela le minimalno glede na izpodbijani del, zato bo morala stroške svoje pritožbe nositi sama. Ker pa je argumentirano in obrazloženo odgovorila na pritožbene navedbe tožene stranke, ji je priznati stroške odgovora na pritožbo kot potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti stroški pa predstavljajo odvetniške stroške za nagrado za postopek v zvezi z odgovorom na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT (ZOdvT je uporabiti na podlagi 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife, Ur list RS št. 2/2015) 1667,20 EUR, nagrado za materialne izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj predstavlja znesek 2.058,38 EUR. Te stroške je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožena stranka, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku izpolnitvenega roka.

27. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato bo morala svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).