Jedro

V sodni praksi so se oblikovale različne metode izračuna nadomestila (koristi) po drugem odstavku 72. člena ZDen: s pomočjo hipotetične najemnine, najemnine, ki jo je zavezanec prejemal na podlagi obstoječih pogodb v relevantnem obdobju, višine katastrskega dohodka pri kmetijskih zemljiščih, dobička iz gospodarjenja z zemljišči. Enoznačnega odgovora za način izračuna koristi torej ni. Izbira konkretne metode je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.

Vprašanja vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala ali zmanjšala, so se lahko obravnavala v okviru postopkov denacionalizacije (25. in 26. člen ZDen), ne pa v okviru zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen. Izhajajoč iz koristi, ki bi jo dosegel upravičenec, in stanja nepremičnin ob uveljavitvi ZDen, pa je treba pri uporabi in gospodarjenju z nepremičninami, pri katerih je v javnem interesu omejeno izvrševanje lastninske pravice - kar velja prav za gozdove, saj je vsakokratni lastnik gozda dolžan pri gospodarjenju upoštevati ne le predpise, pač pa tudi načrte za gospodarjenje in upravne akte - in oceni koristi od tega upoštevati tudi vse v relevantnem obdobju veljavne omejitve.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita glede koristi za gozdove v višini 38.144,93 EUR in v odločitvi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 146.754,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2013 do plačila, v presežku (za glavnico 54.425,47 EUR in zakonske obresti za čas od 21. 6. 2010 dalje) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti in te naložilo toženi stranki v plačilo od 21. 6. 2010 dalje, sicer pa je njeno pritožbo, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izvedenec gozdarske stroke izhajal iz sedanjega stanja gozda, to je iz gozdnega fonda (lesna zaloga in možne sečnje), kot je določen v gozdnogospodarskih načrtih za desetletje 2011-2020. Takšna presoja je napačna. Izhajati bi moral iz gozdnogospodarskih načrtov, ki so veljali v spornem obdobju, torej bi moral upoštevati podatke o gozdnem fondu, kot so navedeni v gozdnogospodarskih načrtih v obdobjih 1991 do 2001 in 2001 do 2011. Ne glede na to da gre za hipotetično ugotavljanje koristi, je treba upoštevati okoliščine, ki so veljale v spornem obdobju. Izvedenec bi torej moral izhajati iz tedanjega fonda gozda in tedaj veljavnih gozdnogospodarskih načrtov, koristi pa bi izračunal po cenah na dan izdelave mnenja. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z gozdom upravljala skladno z vsakokrat veljavnim gozdnogospodarskim načrtom in da od 7. 12. 1991 do 16. 12. 2006 v gozdu ni bilo predvidenih niti izvedenih nobenih sečenj. Tudi tožnik bi lahko v spornem obdobju z gozdom upravljal le na podlagi tedaj veljavnih gozdnogospodarskih načrtov in v gozdu ne bi mogel posekati količine lesa, kot je predvidena sedaj. Enako kot tožena stranka ne bi posekal ničesar, saj v gozdnogospodarskih načrtih sečnja ni bila načrtovana in ne dovoljena. Po 1. alineji prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija in mora zato lastnik gozda gospodariti z gozdovi v skladu s predpisi, z načrti za gospodarjenje in upravnimi akti, izdanimi po tem zakonu, iz česar izhaja, da vsakokrat veljavni gozdnogospodarski načrt velja za vse lastnike. Ker tudi tožnik v spornem obdobju na podlagi takrat veljavnih gozdnogospodarskih načrtov ne bi smel nič sekati, od gozda ne bi imel nobene koristi. Ker sodišče ni uporabilo določbe 5. člena ZG, da se morajo vsi lastniki gozda ravnati po gozdno-gospodarskih načrtih, je napačno presodilo, da bi tožnik lahko sekal les, ga prodal in imel korist. Glede kmetijskih zemljišč pa je sodišče napačno uporabilo metodo, po kateri se odškodnina izračuna kot dobiček, ki bi ga tožnik pridobil, če bi v spornem obdobju prideloval ječmen, koruzo in mrvo in jih prodajal. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da je treba izračun odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) narediti po metodi upoštevanja tržnih zakupnin. Po tej metodi bi odškodnina za kmetijska zemljišča znašala 36.005,92 EUR. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku. Tožnik je v odgovoru na revizijo navedel, da tožena stranka uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja; da je obstoječe slabo stanje gozda izključno posledica slabega gospodarjenja z gozdom v času po njegovem podržavljenju s strani tožene stranke in ne more biti osnova za ugotavljanje koristi, ki bi jo dosegel tožnik, če bi sam gospodaril z njim; da je sklicevanje na 5. člen ZG v reviziji prepozno; da je izračun odškodnine za kmetijska zemljišča pravilen. Predlagal je, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Temelju tožnikove terjatve revident ne ugovarja. Tožnik je dedič po denacionalizacijski upravičenki, kateri so bile z dvema odločbama vrnjene nepremičnine v Rimskih toplicah. Gre za kmetijska in gozdna zemljišča. Glede na uveljavljeno stališče o naravi zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen je tožnik upravičen do nadomestila koristi, ki bi jo dosegel, če bi lahko te nepremičnine od uveljavitve ZDen sam uporabljal in z njimi upravljal, pa jih zaradi sprejete zakonske rešitve (vrnitve premoženja po pravnomočno končanih postopkih) še ni mogel. Gre za vzpostavitev hipotetične situacije za nazaj, kako bi denacionalizacijski upravičenec uporabljal nepremičnine in kako bi z njimi gospodaril, če bi mu bilo to omogočeno že ob uveljavitvi zakona. Zaradi vzpostavitve take hipotetične situacije tudi nadomestilo (korist) po drugem odstavku 72. člena ZDen lahko pomeni zgolj hipotetično oceno, izračun. V sodni praksi so se oblikovale različne metode izračuna te koristi: s pomočjo hipotetične najemnine,(1) najemnine, ki jo je zavezanec prejemal na podlagi obstoječih pogodb v relevantnem obdobju,(2) višine katastrskega dohodka pri kmetijskih zemljiščih,(3) dobička iz gospodarjenja z zemljišči.(4) Enoznačnega odgovora za način izračuna koristi(5) torej ni. Izbira konkretne metode je, kot je zapisano v teh in še v številnih drugih odločbah Vrhovnega sodišča, odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Bistveno je namreč, da se izhaja iz položaja upravičenca (ne zavezanca) in presoja, kakšno korist bi od vrnjenega premoženja dosegel on. To obenem pomeni, da je ugotovitev konkretnih okoliščin primera v sferi dejanskega stanja, izbira ustrezne (pravilne) metode ugotovitve koristi pa v sferi logičnega sklepanja in določitve vsebine pravnega pojma „zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin“ po drugem odstavku 72. člena ZDen. Povedano drugače, presoja pravilne izbire metode glede na ugotovljene dejanske okoliščine je pravna presoja, katere pravilnost je mogoče v okviru pravilne uporabe materialnega prava presojati tudi v revizijskem postopku, kar je Vrhovno sodišče v številnih primerih že tudi storilo. Drugačno stališče tožeče stranke v odgovoru na revizijo zato ni utemeljeno.

7. Vrhovno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje oziroma okoliščine na strani upravičenca v času uveljavitve ZDen pritrjuje sodiščema druge in prve stopnje glede izbire najustreznejše metode izračuna koristi (nadomestila). Ugotovitve, da je bil tožnik ob uveljavitvi zakona star 56 let, delovno in pridobitno sposoben, po poklicu inženir gozdarstva, ki je deloval v gozdarski stroki, naknadno pa je pridobil status kmeta in imel podjetje za trgovanje z lesom, namreč upravičujejo uporabo metode po izračunu koristi (dobička), ki bi jo (ga) dosegel tožnik sam, če bi s kmetijskimi zemljišči in gozdom lahko gospodaril že od uveljavitve ZDen dalje. Ugovor tožene stranke glede napačne izbire metode torej glede na ugotovljene dejanske okoliščine ni utemeljen, revizija pa ne v delu, v katerem izpodbija priznano korist za kmetijska zemljišča. V tem delu jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Iz uvodoma opredeljene koristi, ki se priznava po drugem odstavku 72. člena ZDen izhaja, da gre za korist, ki bi jo upravičenec dosegel v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest. Ob hipotezi takojšnje vrnitve nepremičnin v trenutku uveljavitve zakona je, kot pravilno opozarja tožena stranka, za izračun koristi relevantno (tudi) stanje nepremičnin v tem času, tj. ob uveljavitvi ZDen. Iz zaključkov oziroma sklepanja sodišč prve in druge stopnje, da bi se „s pravočasno realizacijo načrtovanih sečenj v preteklosti ter izvedbo gojitvenih in varstvenih del stanje gozda izboljšalo ter omogočilo dolgoročno bolj učinkovito koriščenje proizvodnih potencialov gozdnih rastišč na obravnavanih parcelah,“ ki sicer sledijo izvedenčevemu sklepanju, izhaja, da je bilo očitno upoštevano tudi (slabo) gospodarjenje z gozdovi v času po podržavljenju, torej do uveljavitve ZDen. Za to upravičencu ne pripadajo nadomestila, saj to obdobje drugi odstavek 72. člena ZDen izrecno izključuje iz obdobja priznavanja nadomestil. Vprašanja vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala ali zmanjšala, so se lahko obravnavala v okviru postopkov denacionalizacije (25. in 26. člen ZDen), ne pa v okviru zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen. Izhajajoč iz že omenjene koristi, ki bi jo dosegel upravičenec, in stanja nepremičnin ob uveljavitvi ZDen, pa je treba pri uporabi in gospodarjenju z nepremičninami, pri katerih je v javnem interesu omejeno izvrševanje lastninske pravice - kar velja prav za gozdove, saj je vsakokratni lastnik gozda dolžan pri gospodarjenju upoštevati ne le predpise, pač pa tudi načrte za gospodarjenje in upravne akte - in oceni koristi od tega upoštevati tudi vse v relevantnem obdobju veljavne omejitve. Nanje se je tožena stranka sklicevala že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, ko je zahtevala presojo koristi, upoštevajoč gozdnogospodarske načrte, veljavne v obdobju od uveljavitve ZDen do vrnitve gozdov v last in posest. Res je, kot opozarja tožnik v odgovoru na revizijo, tožena stranka v reviziji prvič opozorila na 5. člen ZG, vendar pa s tem ni navedla novih dejstev, pač pa je svoje navedbe o nujnosti upoštevanja v relevantnem obdobju veljavnih gozdnogospodarskih načrtov in s tem povezane omejitve lastninske pravice le materialnopravno utemeljila s sklicevanjem na to zakonsko določbo. Takšne navedbe niso prepozne, saj je na pravilno uporabo materialnega prava sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), navedbe o tem, da je treba uporabiti v relevantnem obdobju zavezujoče gozdnogospodarske načrte, pa je tožena stranka podala že v okviru pripomb na podano izvedensko mnenje izvedenca gozdarske stroke.

9. Revizija tožene stranke je torej utemeljena v delu, v katerem izpodbija priznano korist glede gozdov v višini 38.144,93 EUR. Nesporna ugotovitev med pravdnim postopkom, da se v obdobju od uveljavitve ZDen do izročitve gozdov tožniku v gozdovih ni sekalo in se vanje ni vlagalo, bi sicer na prvi pogled kazala na utemeljenost trditev toženke, da od gozda v tem obdobju koristi ni bilo, in torej neutemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu. Ker pa to pomeni ugotovitev, ki sodi v sfero dejanskih zaključkov, se mora tak zaključek nedvomno potrditi v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP glede zneska 38.144,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti v smeri ugotovitve, ali in kakšno korist bi dosegel tožnik, upoštevajoč gozdnogospodarske načrte, ki so veljali v obdobju od uveljavitve ZDen do izročitve gozdov v last in posest. 10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Najemnina, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari prejel z oddajanjem nepremičnine v najem, zmanjšano za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in stroške vzdrževanja, ki jih je kril zavezanec.

(2) II Ips 172/2011, II Ips 354/2011, II Ips 313/2009. (3) II Ips 74/2012. (4) II Ips 74/2012. (5) Revizija meni, da je to zgolj metoda izračuna tržnih zakupnin.