Jedro

Samo zato, ker je bila tožba v tem sporu vložena prej, kot v sporu o zakonitosti izredne odpovedi, sodišču ne daje pooblastila za ponovno odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožnik je res z vložitvijo tožbe zavaroval svoj interes, da se o zahtevku odloči v tem sporu, kar pa ne pomeni, da je sodišče lahko zakonito odločalo o istem zahtevku v drugem, kasneje začetem sporu, oziroma da se lahko pravnomočna odločitev samo zato, ker je sprejeta v kasneje začetem sporu, lahko povsem spregleda.

Kljub temu tožniku ni mogoče odreči pravice do odločitve o zahtevku, ki se nanaša na čas po 4. 10. 2016. V predhodnem sporu, ker je bil odprt še spor o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga, je sodišče lahko odločilo o trajanju delovnega razmerja le do 3. 10. 2016, ko se je iztekel odpovedni rok. Čeprav je bil tožbeni zahtevek v obeh sporih enak - vrnitev na delo in priznanje pravic tudi od 4. 10. 2016 dalje - dejanska podlaga ni bila ista oziroma enaka. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, če bi takšno postopanje sodišč prve in druge stopnje tožniku šteli v škodo, zato mu pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi v tem delovnem sporu ni mogoče odreči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 7. 2016 in jo razveljavilo. Odločilo je tudi, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo, ampak še traja in posledično ugodilo zahtevku za reparacijo in reintegracijo. Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reparacijo in reintegracijo nima pravnega interesa. V drugem delovnem sporu je bilo pravnomočno odločeno, da mu je delovno razmerje trajalo le do 3. 10. 2016. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen in zoper to odločitev se tožnik ni pritožil. Toženka nasprotuje tudi presoji, da ni obstajal poslovni razlog. Sodišče je upoštevalo okoliščine, ki so nastopile po podaji odpovedi. Prav tako nasprotuje reintegraciji in se zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Toženka je 25. 7. 2018 dopolnila revizijo oziroma vložila odgovor na revizijski odgovor tožnika. Te vloge Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po poteku roka za vložitev revizije.

8. Toženka je tožniku dne 15. 7. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V času odpovednega roka, ki bi se iztekel 3. 10. 2016, mu je dne 6. 9. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je zoper obe odpovedi uveljavljal sodno varstvo. Čeprav je bila tožba za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložena prej, je sodišče najprej odločalo o zakonitosti izredne odpovedi in ugotovilo njeno nezakonitost (sodba Pd 189/2016 z dne 29. 3. 2017). Tožniku je priznalo delovno razmerje do izteka odpovednega roka, to je do 3. 10. 2016, vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi do tega datuma, razen za čas druge zaposlitve od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016, in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (ki je zajemal reintegracijo in prejemke iz delovnega razmerja od 4. 10. 2016 dalje). Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 477/2017 z dne 24. 8. 2017 delno ugodilo pritožbi tožnika (ki se zoper zavrnitev zahtevka za reintegracijo in obstoj delovnega razmerja po 3. 10. 2016 ni pritožil) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu je prisodilo razliko med plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženki, višji zahtevek za priznanje pravic za čas od 4. 10. 2016 dalje pa je zavrnilo. Odločitev glede nezakonitosti izredne odpovedi je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018, sodbo sodišča druge stopnje pa je delno razveljavilo glede obveznosti toženke, da tožniku za čas zaposlitve pri novem delodajalcu od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 obračuna razliko v plači. V tem delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga pa je sodišče ponovno odločalo o pravicah za čas od 4. 10. 2016 dalje in jih po ugotovitvi, da je nezakonita tudi redna odpoved, v celoti priznalo, vključno z reintegracijo.

9. Po prepričanju toženke tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je sodišče v delovnem sporu, ki je tekel zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 4. 10. 2016 dalje, za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po tem datumu, že pravnomočno zavrnilo. Ugovor pravnomočno razsojene stvari je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in nato tudi v pritožbi. Obe sodišči sta ugovor zavrnili: sodišče prve stopnje sklicujoč se na razliko med formalno in materialno pravnomočnostjo, sodišče druge stopnje pa na časovne meje pravnomočnosti.

10. Stališči sodišč prve in druge stopnje v situaciji, ki sta jo povzročili s sodbama Pd 189/2016 in Pdp 477/2017, ni niti pravilno niti uporabno, delno pa celo nerazumljivo (obrazložitev sodišča prve stopnje v 7. točki izreka). Samo zato, ker je bila tožba v tem sporu vložena prej, kot v sporu o zakonitosti izredne odpovedi, sodišču ne daje pooblastila za ponovno odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožnik je res z vložitvijo tožbe zavaroval svoj interes1, da se o zahtevku odloči v tem sporu, kar pa ne pomeni, da je sodišče lahko zakonito odločalo o istem zahtevku v drugem, kasneje začetem sporu, oziroma da se lahko pravnomočna odločitev samo zato, ker je sprejeta v kasneje začetem sporu, lahko povsem spregleda. Opredeljevanje pravnomočnosti na formalno in materialno s tem zgrešenim stališčem tudi sicer nima nobene zveze.

11. Enako nepravilno je sklicevanje sodišča druge stopnje na časovne meje pravnomočnosti. Pravnomočnost zajema stanje, ki je znano ob zaključku glavne obravnave. Stališče sodišča druge stopnje, da se pravnomočnost ne nanaša na tisto, kar se je zgodilo kasneje, ni pravilno, saj v tem sporu takšne situacije ni. V zvezi z zahtevkom za reintegracijo in priznanje pravic po 4. 10. 2016 se ni nič „zgodilo kasneje“. Zato ni bilo pogojev za meritorno odločanje o tem delu zahtevka. Sodišče bi pravilno ravnalo, če bi tožbo v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem delu zavrglo zaradi litispendence.

12. Kljub temu tožniku ni mogoče odreči pravice do odločitve o zahtevku, ki se nanaša na čas po 4. 10. 2016. V predhodnem sporu, ker je bil odprt še spor o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga, je sodišče lahko odločilo o trajanju delovnega razmerja le do 3. 10. 2016, ko se je iztekel odpovedni rok. Glede nadaljnjih pravic je bil tožbeni zahtevek v obeh sporih enak – vrnitev na delo in priznanje pravic od 4. 10. 2016 dalje – kljub temu, da dejanska podlaga sporov ni bila ista oziroma enaka. V prej končanem sporu je sodišče zahtevek za priznanje pravic po 4. 10. 2016 zavrnilo, hkrati pa obrazložilo, da je obstoj pravic po tem datumu odvisen od rešitve spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem bo odločeno o tem delu zahtevka (in je potem tudi dejansko bilo odločeno). Čeprav je sodišče v izreku zahtevek zavrnilo, o njem dejansko ni meritorno odločilo. Zavrnitev je obrazložilo z razlogi, ki v resnici utemeljujejo zavrženje. Tožnik je odločitev tako tudi razumel in se zato zoper zavrnilni del sodbe Pd 189/2016 ni pritožil. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, če bi takšno postopanje sodišč prve in druge stopnje tožniku šteli v škodo, zato mu pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi v tem delovnem sporu ni mogoče odreči.2

13. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

14. Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pri toženki delal kot "site menager", zadolžen za koordinacijo izgradnje 84 baznih postaj in 58 repetitorskih postaj. Dne 15. 7. 2016 mu je toženka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je projekt Uvedba digitalnega radijskega sistema na slovenskem železniškem omrežju (GSM-R), na katerem je delal tožnik, v zaključni fazi in intenzivnost nalog na tem projektu pada, medtem ko se naloge, ki še ostajajo na tem projektu, do zaključka porazdelijo (premestijo) na ostale sodelavce v službi izvedbe projekta. Hkrati je bilo navedeno, da se ne bo začel noben nov projekt, ki bi zahteval angažiranje, znanje in sposobnosti, ki jih ima tožnik.

15. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Toženka se je odpovedi sklicevala na ekonomski razlog, zaradi katerega naj bi tožnikovo delo v fazi zaključevanja projekta GSM-R prerazporedila na zunanje izvajalce, ki so delo za toženko opravljali kot samostojni podjetniki. Vendar toženka teh zunanjih izvajalcev, na katere naj bi prerazporedila naloge tožnika, ni angažirala v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ampak je z njimi sodelovala že prej. Zato v okoliščinah konkretnega primera prenos nalog delovnega mesta v zaključni fazi projekta GSM-R na zunanje izvajalce ne pomeni nezakonitega postopanja toženke.

16. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora po določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 prenehati potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zmanjšanje obsega dela in nalog zaradi dokončanja projekta je lahko utemeljen poslovni razlog, vendar le, če zaradi tega preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če kljub temu potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne preneha, poslovni razlog ni utemeljen.3

17. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi obsegalo dela, ki so bila vezana na projekte. Že iz same narave projektnega dela izhaja, da se projekti na neki točki zaključijo. Sočasno lahko poteka več projektov in po zaključku enega se lahko začne delo na drugem itd. Zaključek projekta sam po sebi zato za delavca, ki „dela na projektih“, ne predstavlja že kar utemeljenega poslovnega razloga. Tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila vezana le na en projekt, konkretno projekt GSM-R. Tudi če so se dela na tem projektu res zaključevala (ugotovljeno je bilo, da še niso bila zaključena, ker je bil rok za zaključek del podaljšan do 24. 2. 2017 in da je bilo dela na njem manj, zato se je prerazporedilo na zunanje izvajalce), to ob izostanku drugih okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj poslovnega razloga, za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča. Sploh ne ob ugotovitvi, da se je toženka aktivno pripravljala za nov projekt z družbo S., ki je bil v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi v fazi vodenja razgovorov s podizvajalci, kasneje pa je bila septembra 2016 sklenjena tudi pogodba za projekt. Zato ugotovljena dejstva utemeljujejo presojo sodišč nižjih stopenj, da toženka ni dokazala, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala zaradi obstoja poslovnega razloga.

18. Stališče toženke, da bi moralo sodišče pri presoji obstoja poslovnega razloga upoštevati samo okoliščine, ki so obstajale v času podaje odpovedi, ni utemeljeno. Načeloma so odločilnega pomena za utemeljenost odpovednega razloga okoliščine, ki obstojijo ob odpovedi, vendar pa običajno prav okoliščine, ki nastopijo po odpovedi, lahko pokažejo, da je bil odpovedni razlog navidezen4. Toženka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z obrazložitvijo, da se ne bo začel noben nov projekt, ki bi zahteval angažiranje, znanje in sposobnosti, ki jih ima tožnik. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi se nov projekt res ni začel, bil pa je v pripravi. Rezultat teh priprav je bila pogodba, ki je bila sklenjena po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če že same priprave na projekt S. ne bi zadoščale za presojo, da odpovedni razlog ni podan, je prav razvoj dogodkov po odpovedi pokazal, da zatrjevanega odpovednega razloga v resnici ni bilo.

19. Revizijske navedbe v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 niso utemeljene. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca.

20. Toženka je sodno razvezo utemeljevala z okoliščinami, zaradi katerih je tožniku izredno odpovedala odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Do izgube zaupanja naj bi prišlo, ker je tožnik službeno elektronsko pošto, ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec, predložil kot dokaz v tem delovnem sporu. Razlog za izgubo zaupanja naj bi bilo tudi obveščanje poslovnih partnerjev (po telefonu in preko elektronske pošte) o prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče je pretehtalo okoliščine na strani obeh strank in presodilo, da okoliščine, ki jih je zatrjevala toženka, objektivno niso mogle povzročiti izgube zaupanja. Vsa tožnikova ravnanja so bila usmerjena v zaščito lastnih pravic in v postopku uveljavljanja sodnega varstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne z namenom škodovanja toženki. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi, ki jih je obširno navedlo sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve in je z njimi soglašalo tudi sodišče druge stopnje (11. točka obrazložitve).

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

1 Kar pomeni, da se o istem zahtevku nova pravda ne more začeti (litispendenca). 2 Primerjaj sklep II Ips 247/2016 z dne 21. 9. 2017. 3 Primerjaj sodbo in sklep VIII Ips 273/2016 z dne 23. 5. 2017. 4 Delodajalec npr. ukine določeno delovno mesto in s tem utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi; nato pa po odpovedi na enakih delih zaposli drugega delavca.