Jedro

Delodajalec ima z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta pravica ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1, v primeru odpovedi večjemu številu delavcev pa še širše (glej 98. - 103. člen ZDR-1). Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 7. 2016 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto „samostojni referent“, zato ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in ga od 4. 10. 2016 dalje do ponovnega nastopa dela prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 4. 10. 2016 do vrnitve na delo obračuna vsakomesečno nadomestilo plače v višini povprečne bruto plače v znesku 1.791,56 EUR bruto na mesec, zmanjšano za prejeta nadomestila za primer brezposelnosti, obračunati ter odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo tudi obračun in izplačilo vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnik prejel v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas od 4. 10. 2016 do vrnitve na delo, z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Toženka navaja, da ZDR-1 v 1. odstavku 89. člena primeroma navaja najbolj tipične vidike poslovnih razlogov, zaradi katerih preneha potreba po delavčevem delu pod dogovorjenimi pogoji. Vsak del navedenih vidikov lahko pomeni utemeljen poslovni razlog, če zaradi njega nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče. ZDR-1 zahteva, da delodajalec opiše dejanski razlog odpovedi, navajanje zakonskih pojmov pa ni potrebno. Zakonitost odpovedi se presoja glede na okoliščine, ki obstajajo v času podaje odpovedi. Toženka je 15. 7. 2016 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po opravljanju njegovega dela. Toženka je ugotovila, da se je glavnina dela na zahodnem delu slovenskega železniškega omrežja, kjer se je izvajal projekt A., zaključila, zaradi česar ni bilo več potrebe po delu tožnika na tem projektu. Ugotovila je tudi, da se ne bo začel izvajati noben nov projekt, ki bi zahteval angažiranje, znanje in sposobnosti, ki jih ima tožnik. Naloge, ki so še preostale na projektu A. do zaključka del, pa so se v okviru cilja optimizacije prenesle na preostale sodelavce v službi izvedbe projekta. Tožnik je odpoved pogodbe izpodbijal z navedbami, da se delo na projektu A. res zaključuje in s tem tudi njegove delovne obveznosti na tem projektu, vendar da dela tudi na projektu B., s to družbo pa je bila sklenjena nova pogodba za izgradnjo telekomunikacijskega omrežja. Tožniku je bila 15. 7. 2016 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nato pa 6. 9. 2016 še izredna odpoved. Skladno s sodbo prvostopnega sodišča opr. št. Pd 189/2016 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 477/17 je bilo pravnomočno odločeno, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 9. 9. 2016, ampak je trajalo do izteka odpovednega roka 3. 10. 2016, razen v določenem obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu. Toženka je sodbo pritožbenega sodišča prejela po vročitvi sodbe, ki je predmet te pritožbe. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe opr. št. Pd 189/2016 ni pritožil. Zato je ta sodba pravnomočna o trajanju oziroma o zaključku delovnega razmerja tožnika pri toženki. Zaradi navedenega je tožnik izgubil pravni interes na vodenje postopka, saj je bila izredna odpoved tista, na podlagi katere mu je prenehalo delovno razmerje. Ker je prvostopno sodišče štelo, da ima tožnik pravni interes za vodenje tega postopka, je kršilo 181. člen ZPP, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je zakonita tudi iz razloga, ker obstaja dejanski razlog, ki je utemeljen in v celoti dokazan. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da se je projekt A. zaključeval, da so se naloge, ki so še ostale na tem projektu, prenesle na preostale sodelavce, da je tožnik za družbo B. opravljal zgolj administrativna dela, ki so obsegala le 4 % delovnega časa tožnika, da v času podaje odpovedi tožniku 15. 7. 2016 z družbo B. še ni bila podpisana pogodba oziroma je to bila šele 7. 9. 2016 in da je bilo ugotovljeno, da ne bo začet noben nov projekt, na katerem bi bilo potrebno tožnikovo delo.

Do predloga toženke po prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 je sodišče prve stopnje zavzelo svoje stališče brez izvedbe dokaznega postopka in je zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, obrazložitev pa je v nasprotju z listinami v spisu ter sodbo opr. št. Pd 189/2016. Posledično je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je med strankama porušeno zaupanje in navedla tudi razloge, zato ne držijo ugotovitve, da je toženka to zatrjevala le pavšalno. Da ravnanja tožnika predstavljajo kršitev delovnopravnih obveznosti, izhaja tudi iz navedene sodbe, le težo kršitev je sodišče ocenilo kot tako, da bi toženka lahko izdala le pisno opozorilo, ne pa izredne odpovedi. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno presojalo vse dokaze in na koncu odločilo v skladu z zakonom. Zato je pritožba neutemeljena in naj jo sodišče druge stopnje zavrne v celoti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 181. člena ZPP. V nasprotju s tem določilom naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo pravni interes tožnika za vodenje tega postopka, čeprav je bilo o trajanju oziroma zaključku delovnega razmerja tožnika pri toženki že pravnomočno odločeno. Res je sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 189/2016, ko je obravnavalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ta je bila tožniku podana v času trajanja odpovednega roka na podlagi redne odpovedi, ki se obravnava v tem sporu), razsodilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 9. 9. 2016, ampak je trajalo do izteka odpovednega roka 3. 10. 2016. Obenem je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 4. 10. 2016 dalje do vrnitve na delo k toženki in na reintegracijo. Navedena odločitev je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 477/2017. Vendar je pri tem potrebno upoštevati časovne meje pravnomočnosti, ki opredeljujejo trenutek, ki ga sodišče ob ugotavljanju dejanskega stanja še upošteva pri izdaji sodbe (o tem npr. odločbi VSRS, opr. št. VIII Ips 4/2014, opr. št. VIII Ips 195/2017, pa tudi VDSS, opr. št. Pdp 873/2017). Pravnomočnost se ne nanaša na tisto in ne zajema tistega, kar se je zgodilo kasneje. Sodišče je ob obravnavanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je razveljavilo) vedelo, da je v teku tudi spor o zakonitosti redne odpovedi, na podlagi katere bi tožniku delovno razmerje lahko prenehalo najprej z iztekom odpovednega roka, torej s 3. 10. 2016. Zato je o obstoju delovnega razmerja lahko odločilo le do tega dne, ne pa tudi za nadaljnje obdobje, ker je bilo to odvisno od ugotovitve (ne)zakonitosti redne odpovedi. Posledično je moralo v tistem sporu tudi zavrniti zahtevek za obstoj delovnega razmerja od 4. 10. 2016 dalje in za reintegracijo. Vprašanje mej pravnomočnosti je torej pravno vprašanje. Časovne meje pravnomočnosti se tako nanašajo le na dejansko, ne pa tudi na pravno podlago. Zato v obravnavani zadevi, katere predmet je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče reči, da o vprašanju trajanja delovnega razmerja in reintegraciji tožnik ni imel pravnega interesa, ki se v individualnem delovnem sporu za ugotovitev nezakonitosti odpovedi predpostavlja, ker je sodno varstvo predvideno s posebnim predpisom - po določbi 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Toženka glede vprašanja zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem vprašanjem pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča. Pravilno je upoštevalo in izhajalo iz določil 1. alineje 1. odstavka 89. člena ter 2. odstavka 89. člena ZDR-1, po katerih je razlog za redno odpoved podan, če iz primeroma navedenih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni (poslovni) razlog pa mora biti utemeljen in takšen, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Toženka je v podani odpovedi (A1) kot razlog za redno odpoved navedla dve odločilni dejstvi: - da tožnik opravlja delo na projektu A., ki je v zaključni fazi in intenzivnost nalog na tem projektu, ki jih opravlja tožnik, pada; naloge, ki še ostajajo na tem projektu do zaključka projekta se porazdelijo (premestijo) na preostale sodelavce v službi izvedbe projekta; - da se ne bo začel noben nov projekt, ki bi zahteval angažiranje, znanje in sposobnosti, ki jih ima tožnik.

Posledično je prenehala potreba po opravljanju del in nalog tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi gornjih navedb toženke je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo: - kaj je tožnik na projektu A. delal; - ali je v času podaje odpovedi obstajala potreba po njegovem delu na projektu A. in ali je ta potreba obstajala še nadalje, vse do zaključka projekta (gradnje repetitorjev); - ali bi tožnik po zaključku projekta A. lahko nadaljeval z delom na drugem projektu in je toženka to vedela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izvedlo obsežen in temeljit dokazni postopek ter da je sladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, nato pa pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, s katerim se pritožbeno sodišče v celoti strinja in ga na tem mestu ne ponavlja. Tako so bistveni zlasti zaključki, kot sledi v nadaljevanju.

8. Tožnik je na projektu A. opravljal dela in naloge „site managerja“, poleg njega pa so ta dela opravljali tudi C.C., D.D.in E.E., vsi trije na podlagi svetovalnih pogodb kot samostojni podjetniki. Vodja projekta je bil F.F., ki je delo prav tako opravljal na podlagi svetovalne pogodbe kot s.p. Dela na projektu so se sicer res zaključevala, na pa zaključila, tako da je v času podaje sporne odpovedi julija 2016 še vedno obstajala potreba po tožnikovem delu. Toženka je v odpovedi navedla, da je tožnikove naloge prenesla na ostale sodelavce. Ob tem pa je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno navedlo, da takšen prenos sam po sebi ni nezakonit. Zakonit bi bil le, če bi npr. toženka tožnikovo delovno mesto ukinila, nekatere opravila iz tega delovnega mesta pa prenesla na druga delovna mesta. V konkretnem primeru pa, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, gre za to, da je prišlo kvečjemu do zmanjšanja obsega dela na delih in nalogah „site managerja“, torej do zmanjšanja števila izvajalcev za ta dela in naloge. Ob tem se je toženka odločila, da bo tožnikove naloge prerazporedila na druge izvajalce, tožnika pa odpustila. Ob tem pa sodišče prve stopnje ni bilo dovolj pozorno, da so se tožnikove naloge prerazporedile med izvajalce, ki so delo za toženko opravljali kot samostojni podjetniki, ne pa kot redno zaposleni delavci. Toženka je torej delo, ki ga je opravljal tožnik, nadaljevala s pomočjo zunanjih izvajalcev. Navedeno ravnanje delodajalca pa je nezakonito. Takšen zaključek je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VII Ips 82/2017 in poudarilo, da v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta zakonska zahteva je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če za to ni resnega razloga, pa tudi Priporočilom št. 166 k tej konvenciji, ki med drugim določa, da morajo vse stranke (med njimi v prvi vrsti delodajalci) kolikor je mogoče preprečevati (se izogniti) ali minimizirati odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med ukrepi za preprečitev odpovedi pogodb o zaposlitvi Priporočilo v 21. točki III. poglavja našteva tudi omejitev najemanja drugih izvajalcev, naravno zmanjševanje zaposlenih in prostovoljno upokojevanje, notranje premestitve, omejitev nadurnega dela itd. Upoštevaje sodno prakso in tudi navedene usmeritve je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga.

Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1, v primeru odpovedi večjemu številu delavcev pa še širše (glej 98. - 103. člen ZDR-1). Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ni torej nepomembno, ali je tožena stranka zaposlovala agencijske delavce, za katera dela ter v kakšnem obsegu. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

Na podlagi navedenega stališča Vrhovnega sodišča RS je potrebno zaključiti, da je v konkretnem primeru izpodbijana redna odpoved podana v nasprotju z 2. odstavkom 89. člena ZDR-1, saj je toženka dela in naloge „site managerja“ nadaljevala z zunanjimi izvajalci, tožniku pa za enaka dela pogodbo o zaposlitvi odpovedala.

9. V nasprotju z navedbami toženke v izpodbijani odpovedi je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je v času podaje izpodbijane odpovedi toženka vedela, da je tožnikovo delo potrebno tudi v novem projektu B.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da se je na nov projekt že aktivno pripravljala in tudi opravljala razgovore s podizvajalci, pri čemer je sodeloval tudi tožnik. Res je bila pogodba s B. formalno sklenjena šele septembra 2016 (B3), vendar je bistveno, da je toženka takrat na avkciji že bila izbrana za izgradnjo lokacij in nadgradenj za B. in je zaradi tega tudi izvajala pripravljalna dela. Zato je pravilen zaključek, da ni obstajal utemeljen odpovedni razloga za podajo izpodbijane odpovedi.

10. Pritožba neutemeljeno graja presojo prvostopnega sodišča v zvezi s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1, češ da je sodišče zavzelo svoje stališče brez izvedbe dokaznega postopka. Toženka je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podala v odgovoru na tožbo, predlog pa utemeljevala z navedbo, da je med strankama zaupanje v celoti porušeno zaradi ravnanj tožnika, ki so predmet obravnavanja izredne odpovedi. Predlagala je zaslišanje priče G.G.. Drugih dokaznih predlogov toženka (razen vabila na zagovor) v zvezi s tem ni podala. Sodišče prve stopnje je to pričo zaslišalo, vpogledalo pa v listinsko dokumentacijo obeh strank, ki se je nanašala na to vprašanje. Sodišče je torej izvedlo vse predlagane dokaze in skladno z 8. členom ZPP sprejelo svoje zaključke. Bistveno za obravnavano presojo je, da je toženka trdila, da ravnanja tožnika predstavljajo hujše kršitve delovnih in pogodbenih obveznosti, zaradi česar je razmerje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče (niti do izteka odpovednega roka) in je bil zaradi tega zoper tožnika uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku so se očitala ravnanja zvezi z uporabo elektronske pošte z dne 10. 7. 2016 in dne 26. 7. 2016, kot je bilo opisano v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi z dne 26. 8. 2016 (B1). Priča G.G. je na zaslišanju res izpovedal, da je bilo zaradi ravnanj tožnika porušeno zaupanje med strankama. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje na podlagi ostalih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik s sporno elektronsko pošto le uresničeval svojo pravico do sodnega varstva zaradi pridobitve dokaznih listin v tem postopku. Po ugotovitvah sodišča zato očitana ravnanja ne predstavljajo kršitev delovnopravnih ali drugih zakonskih predpisov. Posledično pa tudi ni mogoče pritrditi trditvam toženke o izgubi medsebojnega zaupanja do te mere, da nadaljevanje dela ne bi bilo več mogoče. Da zaključki sodišča prve stopnje niso bili daleč od resnice izhaja tudi iz pravnomočno zaključenega postopka o izredni odpovedi s sodbama opr. št. Pd 189/2016 in Pdp 477/2017 (B15, B18), v katerih je bilo ugotovljeno, da tožniku očitana ravnanja nimajo znakov hujših kršitev delovne obveznosti, prav tako pa ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da zaradi okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

11. ZDR-1 v 1. odstavku 118. člena določa, da sodišče sklenjeno pogodbo o zaposlitvi lahko razveže, če je ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Toženka je predlog za sodno razvezo utemeljevala na podlagi svojega prepričanja, da je tožnik huje kršil svoje delovne obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, po drugi strani pa zaradi dejstva, da je bil zoper tožnika sprožen postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Uvedba tega postopka ni okoliščina, ki bi sama po sebi pomenila, da je nadaljevanje delovnega razmerja onemogočeno. Na medsebojne odnose pa bi lahko vplivala ravnanja, ki so se očitala tožniku in zaradi katerih mu je bila podana izredna odpoved. Glede teh ravnanj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 uporabil v zasebne namene, in sicer zato, da jo je predložil kot dokazilo za svoja zatrjevana dejstva v tem postopku. Takšno nepravilno ravnanje tožnika pa ne more vplivati na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, še zlasti, ker bi tožnik lahko to listino uporabil v postopku tudi tako, da bi predlagal, da jo predloži v spis toženka. Tožniku se je tudi očitalo, da je v delovnem času za osebne potrebe komuniciral s poslovnim partnerjem toženke in mu najmanj 26. 7. 2016 omenjal, da ga toženka želi odpustiti, zaradi česar ga je prosil za priporočilno pismo. Zagotovo tožnik z navedeno komunikacijo ni imel nobenega namena, da bi svojega delodajalca materialno ali moralno oškodoval. Predvsem pa je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da toženka takšnih svojih trditev ni z ničemer dokazala in tudi ne ponudila nobenih dokazov. Zato je prvostopno sodišče povsem utemeljeno zaključilo, da ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Ob tem pa tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene okoliščine ne kažejo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, saj zatrjevana izguba zaupanja v tožnikovo delo oziroma v tožnika kot takega tudi objektivno ni utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoj stroške postopka. Stroške tožnika pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP, 1. odstavek 165. člena ZPP).