Jedro

Prejemniki ponudbe so v odgovoru na ponudbo (akceptu) poleg izjave, da ponudbo sprejmejo, postavili dodatne predloge: da se pred sklenitvijo pogodbe vzpostavi stanje vrat pred poškodovanjem vrat, da se pogodba namesto z naslovnikom sklene z drugo osebo, da je predmet pogodbe druga garaža. Ti akcepti vsebujejo nasprotni predlog, zato kljub izjavi o prejemu ponudbe pomenijo drugo ponudbo in niso nastopile pravne posledice, ki jih za primer akcepta predvideva ZOR.

Izrek

I. a) Pritožbi E.D. (16. tožeče stranke) zoper XIV. točko izreka se ugodi in se ta točka izreka tako spremeni, da se glasi: „Ugotovi se, da med toženo stranko kot prodajalcem in 16. tožečo stranko kot kupcem obstoji pravno razmerje po prodajni pogodbi, po kateri je prodajalec dolžan izročiti kupcu v last in posest garažo št. 9, stoječo na zemljišču, parc. št. 1953/18, vpisana v z.k. vl. št. 3982 k.o. B., vpisana v z.k. Okrajnega sodišča v Ljubljani, kupec pa prodajalcu plačati kupnino v višini 4.864,58 € (prej 1.165.747,80 SIT).

Tožena stranka je dolžna v roku 15. dni 16. tožeči stranki izstaviti z.k. listino, sposobno za vknjižbo njene lastninske pravice, v idealnem solastniškem deležu do ½, na nepremičnini parc. št. 1953/18, vpisani v vl št. 3982, k.o. B., vpisano v z.k. Okrajnega sodišča v Ljubljani.“ Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna E.D. plačati 801,14 € pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztekla paricijskega roka dalje do plačila.“ b) Pritožba dediča pok. N.Z. (15. tožeče stranke), N.P. (22. tožeče stranke) in B.S. (24. tožeče stranke) zoper XIII., XIX., in XXI. točko izreka se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

c) Pritožbi 9., 13., 15., 16, 21. 22, 24., 25., 26., 27., 28. in 29. tožeče stranke zoper XXVI. točko izreka se ugodi in se ta točka izreka spremeni tako, da so 9., 13, 15., 21. 22., 24. in 29. tožeča stranka dolžni toženi stranki plačati vsak po 214,72 € pravdnih stroškov, 25., 26., 27. in 28. tožeča stranka pa skupaj nerazdelno 214,72 € pravdnih stroškov, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna plačati 290,00 € stroškov pritožbenega postopka, in sicer: E.D. (16. tožeči strank) 180,00 €, dediču pok. N.Z. (15. tožeči stranki), N.P. (22. tožeči stranki), B.S. (24. tožeči stranki), dedičema po pok. S.R. (9. tožeči stranki), J.H. (13. tožeči stranki), A.R. (21. tožeči stranki), J.F. (25. tožeči stranki), A.F. (26. tožeči stranki), M.Š. (27. tožeči stranki), D.Š. (28. tožeči stranki) in P.Z. (29. tožeči stranki) pa po 10,00 €, vsem v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevkom nekaterih od tožnikov, ki zahtevajo ugotovitev obstoja pravnega razmerja po prodajni pogodbi za garažo in izstavitev zemljiškoknjižne listine (odločitev je vsebovana v I., II., III., IV., V., VI. VII., IX., X., XII., XV., XVI., XVII., XX., XXIV. točki sodbe). Istovrstne zahtevke drugih tožnikov je zavrnilo (odločitev je vsebovana v VIII., XI., XIII., XIV., XVIII., XIX, XXI., XXII., XXIII. točki sodbe). Tožnikom, ki z zahtevkom niso uspeli, je naložilo obveznost plačila po 429,43 € pravdnih stroškov tožene stranke (XXVI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost, da tožnikom, ki so z zahtevki uspeli, plača 11.536,98 € pravdnih stroškov (XXV. točka izreka).

Zoper sodbo ste se pritožili obe pravdni stranki.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III., IV., V., VI. VII., IX., X., XII., XV., XVI., XVII., XX., XXIV. in XXV. točko sodbe – to je zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper tisti del stroškovne odločitve, s katerim ji je naloženo plačilo stroškov tožeče stranke. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevke zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicuje se na 31. čl. ZZK-1 in opozarja na nesklepčnost sodbe v I., V. in XV. točke izreka. Trdi, da sodbe v tem delu ne more izpolniti, ker osebe, katerih imena, priimke, naslove in EMŠO naj bi navedla, v sodbi niso navedene. V zvezi s V. točko izreka navaja, da je dedinja po pok. Z.K. vrnila garažo, kar pomeni, da sploh nima interesa za garažo, ali da s pravdo sploh ni seznanjena. Iz tega izvaja sklep, da sodišče ni ugotavljalo, kdo so dediči pokojnih, ali vstopajo v pravdo oziroma ali imajo zanjo pravni interes. Glede pisne ponudbe, ki jo je poslala tožnikom pa meni, da bi morala vsebovati zemljiškoknjižne podatke o nepremičnini. Ker teh podatkov in podatkov kot so parcelna številka zemljišča, velikost garaže in drugih podatkov o garažah ponudba ni vsebovala, predmet pogodbe ni jasno določen in tako v ponudbi kot pogodbi manjka predmet pogodbe; ponudba zato ne ustvarja pravnih posledic. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Pojasnjuje, da so tožniki na dopise odgovarjali v januarju in februarju 2000, tožbo pa vložili šele dne 27.5.2005, po izteku petletnega zastaralnega roka. Nobeno od svojih dejanj ne označuje za tako, da bi ga bilo mogoče označiti kot pripoznavo zahtevka in bi pretrgalo tek zastaralnega roka. Meni, da bi bi moralo sodišče za vsakega od tožnikov posebej ugotavljati tek zastaralnega roka, ker se je z vsakim od njih posebej dogovarjala. Opozarja, da je kupnina določena na osnovi pavšalne ocene cenilca izpred devetih let, okoliščine v času sojenja pa so drugačne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da sodba ni neizvršljiva, ker je vpis na podlagi sodbe mogoče izvršiti s predložitvijo sklepov o dedovanju, ki bodo identificirali pok. tožnika, s čemer bodo pogoji iz 31. čl. ZZK-1 izpolnjeni. Opozarja, da postopka zaradi smrti tožnikov ni bilo treba prekiniti. Dejstvo vrnitve enega od stanovanj označuje za pravno nepomembno. Vztraja pri trditvi, da je bila zahtevana obličnost spoštovana. Predpisana pisnost pomeni le to, da morata biti izjavi obeh pogodbenih strank izraženi v pisni obliki. Opozarja, da na pravno veljavnost zavezovalnega posla ne vpliva njegovo izpolnjevanje pogojev, ki jih predpisujejo zemljiškoknjižni predpisi. Trdi, da je bil z zapisom „garažo, ki jo imate v najemu“ predmet pogodbe ustrezno individualiziran. Zavrača utemeljenost ugovora zastaranja, ker vzpostavljeno pravno razmerje nikoli ne zastara, zastaralni rok za obligacijski zahtevek zaradi izstavitev listine pa se pred vložitvijo tožbe ni iztekel zaradi pretrganja, povzročenega s pripoznavo zahtevka in ker je začel teči šele po tem, ko so tožniki dobili pravico zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine. To pa je bilo šele leta 2002, po vknjižbi tožene stranke v zemljiško knjigo. Opozarja na izpovedbe tožnikov o komunikaciji tožnikov s predstavniki tožene stranke in organiziranosti tožnikov, ki so se o stališčih tožene stranke medsebojno obveščali. Komunikacija je obstajala in tožena stranka je zahtevke pripoznavala v letih od 2000 do 2005. V zvezi z višino kupnine opozarja na načelo denarnega nominalizma in dejstvo, da tožena stranka tega ugovora v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Možno je, da v danem ji roku tožena stranka ne more zbrati podatkov o osebah, ki morajo biti navedene in katerih osebni podatki morajo biti navedeni v zemljiškoknjižnih listinah, katerih izdaja se od nje zahteva. Ker v primeru neizdaje zemljiškoknjižne listine to listino nadomesti sodba (5. točka 1. odstavka 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi – v nadaljevanju ZZK-1), tožniki nimajo interesa za vztrajanje pri izpolnitvi dajatvenega dela sodbe, tožena stranka pa ne za pritožbo s pritožbenim razlogom, ki ga je podala. Tista od strank, ki bo imela pravni interes, bo v zemljiškoknjižnem postopku s sodbo in drugo javno listino izkazovala obstoj pogojev za vpis v korist določene osebe, pri čemer je za pravice, interese in koristi tožene stranke ni bistveno, kdo je ta oseba.

Ker so v teku postopka umrli tožniki imeli pooblaščenca, pogojev za prekinitev postopka ni bilo (1. odstavek 205. čl. ZPP). Pravilno bi bilo, da bi takoj, ko bi bilo to možno, v postopek vstopili njihovi dediči; ker v nekaterih primerih dediči še niso znani, je sprejemljivo, da se sodba glasi na poimensko še nedoločene dediče. V tistih primerih, v katerih je tožnik v teku postopka umrl, je pravno razmerje nastalo med toženo stranko in pravnim prednikom dedičev, ki so stranke postopka. Ker pa so s trenutkom smrti vse pravice in obveznosti prešle na dediče, je sprejemljiva ugotovitev o obstoju pravnega razmerja med dediči in toženo stranko. Z ugotovitvenim delom izreka je rešeno prejudicialno vprašanje. Z dajatvenim delom izreka je določeno, komu je tožena stranka dolžna izdati zemljiškoknjižno listino.

Dejstvo, da je tožena stranka, kot zatrjuje v pritožbi, pridobila posest ene od spornih garaž, je pravno nepomembno, saj na dejstvo posesti sodišče prve stopnje ni vezalo pravnih posledic. Interes za dajatveno sodbo se predpostavlja in ga ni treba dokazovati, sodišču pa ne ugotavljati.

Pritožbenemu razlogu, da bi že v ponudbi moral biti predmet pogodbe opredeljen tako natančno in s tistimi podatki kot v razpolagalnem poslu (zemljiškoknjižnem dovolilu) – parcelna številka zemljišča, velikost garaže in drugi podatki o garažah, ni sprejemljivo. Razpolagalni posel nadomešča sodba oz. zahtevana zemljiškoknjižna listina. Za zavezovalni posel - ponudbo in sprejem ponudbe - pa je potrebno, da je predmet pravnega posla determiniran tako, da je določen ali določljiv (46. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša z argumenti sodišča prve stopnje na 14. strani sodbe, da je z besedno zvezo „garažo, ki jo imate v najemu“ predmet pogodbe ustrezno določen in individualiziran.

Višina kupnine, ki so jo tožniki dolžni plačati, je bila določena oz. sprejeta s strani pogodbenikov obravnavanih pogodbenih razmerij; ni je določilo sodišče. Pritožbena trditev, da kupnina po višini ni ustrezna, iz navedenega razloga in tudi zato, ker je pritožbena novota, ne more biti upoštevna (1. odstavek 337. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zastaranja (15. in 16. stran sodbe) in se na te razloge sklicuje. Kljub temu da so tožniki s toženo stranko sklepali vsak svoj pravni posel, so dejanske in pravne okoliščine sklepanja teh poslov podobne. Tožena stranka se je na vse obrnila z enako ponudbo in istočasno (v januarju 2000), vsem je dostavo pisne pogodbe odlagala z istim argumentom, zato je logično in razumljivo, kakor so izpovedovali tožniki, da so ustno ali pisno obljubo, dano kateremukoli od njih šteli za pripoznavo dolga in se o tem tudi obveščali. Razen tega rok, v katerem je bila tožena stranka zaradi sklenjenega zavezovalnega posla (pogodbe) dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo, ni bil določen. V takem primeru velja pravilo, da kljub dospelosti terjatve njeno zastaranje začne teči po preteku primernega roka. Ker je pogoj za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila urejeno zemljiškoknjižno stanje, tožena stranka pa v času sklenitve pogodbe še ni bila vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, je primeren daljši izpolnitveni rok. Razen tega je bil v času sklenitve pogodbe v veljavi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno dovolilo je ponovno uvedel Stvarnopravni zakonik (SPZ), v celoti pa je to zahtevo potrdil novi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). To pa pomeni, da tožniki od sklenitve pogodbe do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003) zemljiškoknjižnega dovolila niso potrebovali in ga zato tudi ne bi mogli zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. čl. ZOR), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Glede na to, da je bil zavezovalni posel sklenjen v letu 2000, pet letni zastaralni rok pa je zaradi zadržanja začel teči šele v letu 2003, se na dan vložitve tožbe (27.5.2005) še ni iztekel. O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE Dedič pok. N.Z. (15. tožeča stranka), E.D. (16. tožeča stranka), N.P. (22. tožeča stranka), B.S. (22. tožeča stranka) izpodbijajo odločitev vsak glede svojega zahtevka, vsi pa še stroškovni del odločitve iz XXVI. točke izreka. E.D. opozarja, da je sodišče dolžno raziskovati zgolj med strankama sporna dejstva. Ker tožena stranka ni ugovarjala trditvi, da M.D. zaradi bolezni ni mogel podpisati akcepta ponudbe, le-te ni bilo treba posebej dokazovati. Zatrjuje, da bi to dejstvo lahko dokazala, če bi bilo sporno, sicer pa tudi, da izvedeni dokazi potrjujejo obstoj tega dejstva. Ker sta bila M.D. in E.D. zakonca, je bila E.D. na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih legitimirana, da akcept podpiše. Njeno ravnanje pa kot legitimno opredelijo tudi določila o poslovodstvu brez naročila. Po smrti M.D. je E.D. kot njegova dedinja odobrila svoje prejšnje dejanje – podpis akcepta ponudbe. Razen tega je tožena stranka po prejemu akcepta le-tega štela za pristnega in ga sprejela. Dedič po pok. N.Z., N.P. in B.S. trdijo, da je bil akcept, na katerega se vsak od njih sklicuje, brezpogojen. Brezpogojnemu akceptu dodani zapisi izražajo bodisi interes za prenos pogodbe na družinske člane (akcept N.Z. in N.P.) bodisi povpraševanje o morebitni zamenjavi garaže (akcept B.S.). Tožena stranka je akcept N.Z. sprejela, saj je z dopisom obvestila, da bo poslala v podpis pogodbo. V vseh primerih je bilo doseženo soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe; v primeru B.S. je šlo za golo poizvedovanje o informacijah.

Odločitev o stroških iz XXVI. točke izreka pa poleg dediča po pok. N.Z. (15. tožeče stranke), E.D. (16. tožeče stranke), N.P. (22. tožeče stranke) in B.S. (24. tožeče stranke) izpodbijata tudi dediča po pok. S.R. (9. tožeča stranka), J.H. (13. tožeča stranka), A.R. (21. tožeča stranka), J.F. (25. tožeča stranka), A.F. (26. tožeča stranka), M.Š. (27. tožeča stranka), D.Š. (28. tožeča stranka) in P.Z. (29. tožeča stranka). Soglašajo z ugotovitvijo, da je toženi stranki nastalo 5.153,19 € pravdnih stroškov, nasprotujejo pa odločitvi, da so toženi stranki dolžni povrniti vse stroške. Sodišče je pri povrnitvi stroškov tožeče stranke upoštevalo 60 % uspeh tožeče stranke, zato bi pri povrnitvi stroškov tožene stranke moralo upoštevati njen 40 % uspeh v postopku in tožnikom naložiti obveznost plačila zgolj 2.061,28 € pravdnih stroškov tožene stranke. J.F., A.F., M.Š. in D.Š. opozarjajo, da so nastopali kot enotni sosporniki z zahtevkom za eno garažo, zato njihov zahtevek vrednostno predstavlja 1/24 celotnega zahtevka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

a) Pritožba 16. tožnice E.D. (XIV. tč. izreka) Zavrnitev zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da prejemnik ponudbe le-te ni sprejel. To stališče utemeljuje z dejstvom, da tožnica, ki je sprejem ponudbe (akcept) podpisala, ni izkazala moževega pooblastila za sprejem ponudbe. Med strankama ni sporno, da je listino o sprejemu ponudbe (A70, B5 in B6) za prejemnika ponudbe podpisala tožnica. Nesporno je tudi, da tožnica pisnega pooblastila za podpis listine o sprejemu ponudbe ni imela, ne zatrjuje pa se, da bi ravnala v nasprotju z voljo prejemnika ponudbe. Postavlja se vprašanje, ali je pisno pooblastilo pogoj za njegovo veljavnost. ZOR niti za sprejem ponudbe niti za pooblastilo ne predpisuje posebne oblike, razen v primeru, ko je za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel z zakonom predpisana oblika (38. čl. in 90. čl.); takrat mora biti tudi pooblastilo dano v predpisani obliki. Ker je za veljavno pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini predviden vpis v zemljiško knjigo, ki je možen le na podlagi primerne listine, mora biti nepremičninski posel sklenjen v pisni obliki in torej tudi pooblastilo za njegovo sklenitev mora biti pisno. Takega pooblastila tožnica ni imela, je pa bil njen akcept s strani tožene stranke sprejet kot pravno veljaven (dopis tožene stranke z dne 14.4.2000 - A71). Šele v teku postopka je tožena stranka začela ugovarjati pravni veljavnosti akcepta in s tem sklenitvi pogodbe. Na osnovi tega ugovora je tožnica kot dedinja po pok. M.D. v odgovoru na ugovor z dne 29.11.2005 (list. št. 124) odobrila svoje prejšnje dejanje. Zaradi tega dejanja pogodba, ki je bila sklenjena s sprejemom akcepta, zavezuje obe pogodbeni stranki (1. odstavek 88. čl. ZOR).

Tožnica E.D., na katero so s smrtjo moža M.D. prešle pravice in obveznosti (132. čl. Zakona o dedovanju), zato utemeljeno terja ugotovitev pravnoposlovnega razmerja v zvezi z garažo št. 9 in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere se bo pri vl. št. 1953/18, k.o. B. vknjižila kot solastnica do ½. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava treba spremeniti (358. čl. ZPP).

Ker je E.D. (16. tožeča stranka) z zahtevkom uspela, je tudi ona upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov (2. odstavek 165. čl. ZPP). Stroški tožnikov po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča znašajo 19.227,33 €. Ker so tožniki imeli skupnega pooblaščenca, ki je posamezna pravdna dejanja opravljal za več ali vse tožnike hkrati, ni mogoče specificirati stroškov, nastalih z obravnavanjem posameznega od 24. zahtevkov. Upoštevajoč, da so zahtevki enakovredni, je sprejemljiva odločitev, da je z obravnavanjem vsakega od 24. zahtevkov nastalo 1/24 stroškov, ki jih je priglasil pooblaščenec tožeče stranke, to je 801,14 €. Ker je tožnica E.D. z zahtevkom uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti 801,14 € pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. čl. ZPP).

b) Pritožba 15. tožnika dediča pok. N.Z. zoper XIII. točko izreka, pritožba 22. tožnice N.P. zoper XIX. točko izreka in pritožba 24. tožnika B.S. zoper XXI. točko izreka Zavrnitev zahtevkov zgoraj navedenih pritožnikov je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, ker prejemniki ponudb le-teh niso sprejeli. Oprlo se je na 41. čl. ZOR, ki za primer, ko naslovnik ponudbe izjavi, da ponudbo sprejema ter hkrati predlaga, naj se v nečem spremeni, določa, da se šteje, da je naslovnik ponudbe ponudbo zavrnil in dal drugo ponudbo. Na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pozitivni predpis za urejanje obligacijskih razmerij, je pri presoji pravnega razmerja strank treba uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je bil v veljavi v času podajanja ponudb in odgovorov nanje. V nasprotju z 29. čl. OZ, ki kot uspešen akcept, šteje tudi akcept, ki ni istoveten s ponudbo, vendar je bistveno ne spreminja, je ZOR glede ujemanja akcepta s ponudbo zelo strog – uveljavlja pravilo o popolni istovetnosti med sprejemom ponudbe in ponudbo. 41. čl. ZOR akceptu, ki vsebuje kakršnokoli postavko, ki se tiče bodoče pogodbe in ni v celoti skladna s ponudbo, odreka učinek akcepta. Tak odgovor šteje za novo ponudbo. Akcepti, s katerimi pritožniki utemeljujejo nastanek pogodbenega razmerja, se ne pokrivajo v celoti s ponudbo. Pokojna N.Z. je kot svojo zahtevo pred sklenitvijo pogodbe postavila vzpostavitev stanja pred poškodovanjem vrat, obenem pa navajala možnost sklenitve pogodbe z njenim sinom namesto z njo (B 18). N.P. je izjavi, da ponudbo sprejema, dodala predlog, da se pogodba namesto z njo sklene z njeno hčerko M.P. (A94, B25). B.S. je v izjavi o sprejemu ponudbe poizvedoval, ali je pred odkupom možna zamenjava garaž in torej posledično odkup druge garaže od ponudene (B27). Tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi navedeni akcepti vsebujejo nasprotni predlog, zato kljub izjavi o prejemu ponudbe pomenijo drugo ponudbo in na osnovi ponudb iz januarja 2000 do sklenitve pogodb ni prišlo. Ne gre zgolj za iskanje dodatnih informacij, kot trdi pritožba; naslovniki ponudbe so poizvedovali o možnosti sklenitve drugačne pogodbe, kot jim je bila ponujena. Ker je bilo to storjeno v odgovoru na ponudbo, odgovor na ponudbo ne ustvarja pravnih posledic, ki jih za primer akcepta predvideva ZOR. Ker ponudbe niso bile sprejete in do sklenitve pogodb ni prišlo, ne pride v poštev niti 145. čl. ZOR, ki predvideva možnost, da ena od pogodbenih strank s soglasjem druge pogodbene stranke odstopi pogodbo nekomu tretjemu. Dejstvo, da je tožena stranka B.S. in N.Z. (A105, A 66) najavila, da bo poslala v podpis pogodbo, na odločitev ne vpliva. Glede na to, da se tožena stranka zahtevku upira, je odločilno ujemanje akcepta s ponudbo in ne stališče tožene stranke po odzivu naslovnikov na ponudbo. Razen tega iz izjave tožene stranke, da bo poslala v podpis pogodbo, ni razvidno, kakšna pogodba bo poslana, ali je mogoče tožena stranka sledila nasprotnim predlogom. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožba v tem delu zavrnjena (353. čl. ZPP).

c) Pritožba dedičev pok. S.R. (9. tožeče stranke), J.H. (13. tožeče stranke), dediča pok. N.Z. (15. tožeče stranke), E.D. (16. tožeče stranke), A.R. (21. tožeče stranke), N.P. (22. tožeče stranke), B.S. (24. tožeče stranke), J.F., A.F., M.Š., D.Š. (25. - 28. tožeče stranke) in P.Z. (29. tožeče stranke) zoper stroškovni del odločitve iz XXVI. točke izreka Izrek o stroških je treba spremeniti zaradi uspeha E.D. (16. tožnice) s pritožbo. Poleg tega se zoper stroškovni del odločitve utemeljeno pritožujejo 25. tožnica J.F., 26. tožnica A.F., 27. tožnica M.Š. in 28. tožnik D.Š.; kot dediči S.Š. so skupaj uveljavljali obstoj pravnega razmerja in izstavitev zemljiškoknjižne listine za eno garažo, predmet obravnavanja tega spora pa je bilo 24 garaž.

Utemeljene so tudi pritožbe drugih pritožnikov. Sodišče je v eni pravdni zadevi obravnavalo 24 zahtevkov. Zaradi iste pravne podlage vseh zahtevkov sta bila s skupnim obravnavanjem dosežena večja ekonomičnost in pospešeno obravnavanje, sicer pa gre za povsem samostojne zahtevke, ki imajo vsak svojo dejansko podlago in med seboj niso povezani. Upoštevajoč načelo uspeha v pravdi, je pravilno, da tisti od tožnikov, ki z zahtevkom niso uspeli, toženi stranki povrnejo vse stroške, nastale v zvezi z obravnavanjem njihovih zahtevkov, tožena stranka pa povrne vse stroške tistim tožnikom, ki so z zahtevkom uspeli. Ker so tožniki imeli skupnega pooblaščenca, tožena stranka pa je v vlogah obravnavala pravna vprašanja, ki se tičejo vseh tožnikov in posamezna pravdna dejanja opravljala hkrati proti več ali vsem tožnikom (vloge, sodelovanje na glavni obravnavi), ni mogoče specificirati stroškov, ki so nastali zaradi obravnavanja posameznega od zahtevkov. Sprejemljiva je zato odločitev, da na vsakega od 24. zahtevkov odpade 1/24 stroškov tožene stranke.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožniki ne nasprotujejo, je tožena stranka imela 5.153,19 € pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku zaradi obravnavanja 24. enakovrednih zahtevkov; zaradi obravnavanja vsakega od zahtevkov je torej tožena stranka imela 214,72 € pravdnih stroškov. Upoštevajoč, da so skupni stroški tožene stranke znašali 5.153,19 € in da ni mogoče specificirati, kateri so nastali pri obravnavanju katerega od zahtevkov, na vsakega od zahtevkov odpade 1/24 stroškov tožene stranke oz. 214,72 €. Tožena stranka se je uspela ubraniti 8. zahtevkom, 16 zahtevkov pa je bilo uspešnih. Z zahtevki niso uspeli dediča pok. S.R. (9. tožeča stranka), J.H. (13. tožeča stranka), dedič pok. N.Z. (15. tožeča stranka), A.R. (21. tožeča stranka), N.P. (22. tožeča stranka), B.S. ( 24. tožeča stranka), P.Z. (29. tožeča stranka); poleg njih pa še J.F., A.F., M.Š. in D.Š. (25. - 28. tožeča stranka), ki skupaj uveljavljajo izdajo zemljiškoknjižne listine za eno garažo. Ti tožniki z zahtevki niso uspeli, zato so dolžni toženi stranki poravnati stroške, ki so nastali v zvezi z obravnavanjem njihovih zahtevkov, vsak 214,72 € oz. J.F., A.F., M.Š. in D.Š. skupaj 214,72 €. Pritožba zoper stroškovni del odločitve iz XXVI. točke izreka je torej utemeljena in odločitev o povrnitvi stroškov tožene stranke spremenjena (358. čl ZPP).

O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški tožeče stranke z odgovorom na pritožbo niso pripomogli k razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. čl. ZPP).

S pritožbo je v glavni stvari uspela tožnica E.D. (16. tožeča stranka), ne pa tudi dediči po pok. N.Z. (15. tožeča stranka), N.P. (22. tožeča stranka) in B.S. (24. tožeča stranka). Pritožniki - dediča po pok. S.R. (9. tožeča stranka), J.H. (13. tožeča stranka), dedič po pok. N.Z. (15. tožeča stranka), A.R. (21. tožeča stranka), N.P. (22. tožeča stranka), B.S.( 24. tožeča stranka), J.F., A.F., M. Š. in D.Š. (25. - 28. tožeča stranka) in P. Z. (29. tožeča stranka) – so uspeli s pritožbo zoper stroškovni del odločitve. S sestavo pritožbe so tožnikom nastali sledeči stroški: sestava pritožbe 750 točk po Odvetniški tarifi, DDV 68,80 €, sodna taksa za pritožbo 389,17 €, skupaj 802,22 € pravdnih stroškov. Upoštevajoč zgoraj navedeni uspeh pritožbe, je tožena stranka dolžna povrniti: E.D. (16. tožeči stranki) 180,00 €, dediču pok. N.Z. (15. tožeči stranki), N.P. (22. tožeči stranki) in B.S. (24. tožeča stranka), dedičema po pok. S.R. (9. tožeči stranki), J.H. (13. tožeči stranki), A.R. (21. tožeči stranki), J.F. (25. tožeči stranki), A.F. (26. tožeči stranki), M.Š. (27. tožeči stranki), D.Š. (28. tožeči stranki) in P.Z. (29. tožeči stranki) pa po 10,00 € stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP).