Jedro

Nakazila tretji toženki, pa čeprav je bil njihov namen v poplačilu kredita, ne morejo pomeniti poplačila kredita, saj bi morala biti sredstva povrnjena tožnici, ki je kredit vzela (upnici, fizični osebi), in ne tretji osebi (tretji toženki). V tej smeri sta se tudi sicer zavzemali obe pravdni stranki, pri čemer pa toženci z ničemer niso pojasnili, kako naj bi bila tožnica z nakazili tretji toženki preprosto že kar poplačana, pa čeprav je bila v tistem času tretja toženka v 100% lasti tožnice. Goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča, manjkajo pa tudi navedbe tožencev v smeri zakonskega dejanskega stanu o izpolnitvi tretjemu, pri čemer nenazadnje niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, saj so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe iz naslova kredita, ki ga je tožnica vzela kot fizična oseba.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje: - v točki I./1. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna solidarno (nerazdelno) v roku 15 dni plačati tožeči stranki 17.610,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 623,30 EUR od 31.3.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.6.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.9.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 31.12.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 31.3.2017 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.6.2017 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.9.2017 dalje do plačila in od zneska 2.415,59 EUR od 31.12.2017 dalje do plačila, ter

- v točki I./2. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna solidarno (nerazdelno) tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.124,31 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem (zavrnilnem) delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna solidarno (nerazdelno) tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 732,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, (I./1.) da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) zahtevala od tožene stranke (tožencev) solidarno (nerazdelno) plačilo 24.354,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 81,62 EUR od 30.6.2015 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.9.2015 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 31.12.2015 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 31.3.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.6.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.9.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 31.12.2016 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 31.3.2017 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.6.2017 dalje do plačila, od zneska 2.428,56 EUR od 30.9.2017 dalje do plačila in od zneska 2.415,59 EUR od 31.12.2017 dalje do plačila; ter (I./2.), da je tožnica dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti 3.130,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila; in (II.) sklenilo, da se pravdni postopek v delu, s katerim se zahteva plačilo 950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2015 dalje do plačila, ustavi.

2. Zoper predmetno odločbo oziroma zoper sodbo2 je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in da se tožence solidarno (nerazdelno) zaveže k plačilu tožničinih pravdnih stroškov, oziroma podredno, naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v nobenem segmentu ni sledilo tožničinim trditvam, ampak je v celoti sledilo navedbam tožencev, ki niso niti dokazane niti niso konsistentne. Tožnica soglaša s prvima dvema mnenjema sodnega izvedenca, ne pa z zadnjim, ki je izdelano na podlagi nepravilnih in neresničnih podatkov. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam prvega toženca in druge toženke (op. tudi toženca), da sta tožnici v letu 2008 izročila 4 gotovinske zneske. O tem ni materialnega dokaza. Gre za poslovni svet, v katerem se zahteva skrbnost dobrega gospodarstvenika, in prvi toženec je magister ekonomije, druga toženka pa je univerzitetna diplomirana pravnica. Izjavi tožencev je potrdila priča M. K., ki pa je bivši partner tožnice in ima očitno interes, da v pravdi zmagata njegov brat in svakinja (prvi toženec in druga toženka). Toženca nista pojasnila konkretnih okoliščin glede izročitve denarja in predložila npr. dokazil, da sta s takšno gotovino razpolagala. Navajala sta, da naj bi tožnici v letu 2008 izročila 4 x 1.686,00 EUR, nato pa sta na glavni obravnavi spremenili izpoved in navajali ob zaslišanju, da sta ji izročili (cele anuitetne obroke) 4 x 3.372,00 EUR. Gre za bistveno spremenjeno izjavo, do katere bi se morala izpodbijana sodba kritično opredeliti. V tem delu je neresnična in prilagojena tudi izjava M. K. Tožnica je v okviru tožbe zmotno zapisala, da so se začele obveznosti do tožnice poravnavati z dnem 31.3.2008. Iz vseh ostalih trditev ter predložene specifikacije obveznosti in pregleda plačil izhaja, da gre za napačen zapis. Takšen pisni lapsus tožnici ne sme iti v škodo. Sodišče prve stopnje se pri dokazni oceni izpovedb tožencev nepravilno in protispisno sklicuje na slabo finančno stanje tožnice. Ne drži, da sta tožnica in M. K. morala najeti kredit, ker nista bila zmožna plačati svoje polovice za nakup zemljišča. Tega v pravočasni trditveni podlagi toženci niso zatrjevali. Očitek se je pojavil šele ob zaslišanju. Situacija je bila nasprotna. Tožnica je najela kredit v višini kar 100.000,00 EUR. Res si je od prvega toženca sposodila 5.000,00 EUR (in mu dolgovala še 3.000,00 EUR), a je to v skupni višini 8.144,48 EUR obračunala pri plačilih tožencev. Ne drži pa, da je prvi toženec kadarkoli zatrjeval, da si je ta znesek izposodila v letu 2008. Četudi bi slednje držalo, gre za posojilo na drugem pravnem temelju. Izpodbijana sodba spregleda, da je tožnica na tretjo toženko poleg 72.000,00 EUR nakazala še 1.440,00 EUR za davek na promet nepremičnin in v obdobju od 1.1.2007 do 15.6.2009 (neprerekano) še 13.700,00 EUR, kar kaže na to, da je razpolagala s finančnimi sredstvi. Netočen in protispisen je zato zaključek, da tožnici ni verjeti, da je v letu 2008 sama plačala zapadle kreditne obroke. Tožnica je izpovedala, da je kreditno pogodbo z anuitetnim načrtom kopirala in jo izročila tožencema. Trditev je logična, kako naj bi sicer toženca vedela za višino obroka. Toženca sta zatrjevala o izročitvah gotovine, po drugi strani pa, da nista bila seznanjena o kreditni pogodbi in višini obrokov. Gre za kontradiktorni, nekonsistentni in neresnični izpovedbi. Nekritično se jima verjame, da do prevzema podjetja nista vedela o kreditu v višini 100.000,00 EUR, kar pa niti ni ključno vprašanje. V tem delu je tudi M. K. govoril prilagojeno in za potrebe postopka. V tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj je razlaga posameznih izvedenih dokazov v nasprotju z izpovedbama tožencev, ki nekonsistentno zatrjujeta o izročitvah manjših zneskov gotovine, nato pa izpovedujeta o večjih zneskih. V izpodbijani sodbi je iz dejanskega in materialno pravnega vidika napačna tudi ugotovitev, da so bila nakazila tožencev tretji toženki namenjena poplačevanju kredita, ki ga je najela tožnica kot fizična oseba in ne pokrivanju projektnih obveznosti ter stroškov poslovanja tretje toženke. Vsa nakazila so šla na tretjo toženko, ki je samostojni gospodarski subjekt. Nemogoče je trditi, da so bila namenjena pokrivanju kredita tožnice, fizične osebe. Nobenega dokaza ni, da bi tožnica ta sredstva porabila za pokrivanje kreditnih obveznosti oziroma le zase. Glede nakazil tretji toženki imata toženca zahtevke le zoper tretjo toženko, ne moreta pa mimo zakonskih določil zatrjevati, da so bila ta sredstva namenjena plačevanju obveznosti do tožnice. Tožnica je tudi sicer prepričljivo specificirala, za kaj so bila ta sredstva namenjena. V nadaljevanju pritožbe tožnica ponavlja svoje dokaj obširne navedbe o tem, čemu so bila ta sredstva namenjena. Nelogično je, da naj bi toženca enkrat plačevala v gotovini, drugič pa na račun tretje toženke.

3. Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Navajajo, da je pavšalna navedba tožnice, da je izpodbijana sodba brez razlogov; da je pritožba vložena izključno iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; da se tožnica v pritožbi v celoti ponavlja in da ji je na vse pritožbene očitke odgovorilo že sodišče prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so vsi pritožbeni očitki v smeri obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tako imenovana protispisnost je podana le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre le za (formalno) napačen prenos vsebine dokaza v sodbo. Omenjena kršitev ni podana, če gre za dokazno oceno, pa čeprav je ta morebiti zmotna, in tudi ne, če se sodišče pri ugotavljanju dejstev na nek dokaz ne opre (npr, ga delno ali povsem spregleda). Vse kar presega zgoraj omenjeni okvir torej ne more pomeniti tako imenovane protispisnosti. Podobno velja za očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana v tem, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je razlaga posamičnih dokazov v popolnem nasprotju z izpovedbama tožencev, ki sta zatrjevala vračilo manjših zneskov gotovine, izpovedovala pa o večjih zneskih. Omenjena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tudi pri tej kršitvi gre za formalne pomanjkljivosti, in sicer takšne, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Nedoslednosti tožencev oziroma razlike med njihovimi navedbami in izpovedbami vsekakor niso takšna pomanjkljivost, ampak gre v svojem bistvu zopet le za očitek zmotne dokazne ocene, ki ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi tožnica uveljavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede ugotovitve, da sta toženca tožnici v letu 2008 v gotovini izročila 4 x 1.686,00 EUR, se pritožba neutemeljeno zavzema, da je podana zmotna dokazna ocena. Sodišče prve stopnje je predmetno ugotovilo (glej 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb tožencev in priče M.K. (glej razloge od 20. do 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaslišanje te priče je predlagala tudi sama tožnica, čeprav sedaj neutemeljeno meni, da je pričala v njeno škodo. Kakšen materialni dokaz bi moral obstajati za ugotovitev o izročitvi gotovine na roke, v pritožbi ni pojasnjeno. Praviloma pa o takšnih dogodkih ni materialnih dokazov. Pritožnica po eni strani na tem mestu v zvezi s pričanji izpostavlja družinsko povezanost vseh vpletenih, nato pa se dokaj nelogično zavzema, da bi morala pri gotovinskih plačilih toženca ravnati skladno s svojo izobrazbo in kot dobra gospodarstvenika poskrbeti za materialna dokazila. Z navedenim prepričljive, logične in življenjske dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbije. Trditveno in dokazno breme tožencev o gotovinskih plačilih je bilo sicer nekoliko skopo, a vsekakor zadostno, tožnica pa z ničemer ni nasprotovala v smeri, da naj podata še dodatne okoliščine o času in kraju izročitve gotovine in da naj izkažeta, da sta s toliko gotovine sploh razpolagala (npr. z izpiski iz TRR). Zato šele pritožbenemu zavzemanju v tej smeri ni mogoče slediti na način, da je sodišče prve stopnje izpovedbe zmotno dokazno ocenilo. Drži, da so toženci navajali o izročitvi gotovine v letu 2008 v višini 4 x 1.686,00 EUR, in takšen znesek je evidentno ob končni presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (glej 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so povzete bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s plačili tožencev). Pritožnica pa ob tem zmotno meni, da so toženci spremenili svoje izpovedbe oziroma mogoče celo navedbe na glavni obravnavi, ko so skupaj z M. K. izpovedovali o izročitvi višjih zneskov gotovine (4 x 3.372,00 EUR oziroma 3.373,00 EUR). Treba je namreč ločiti navedbe stranke od izpovedb, ki so le dokazno sredstvo za dokazovanje navedb. Sodišču prve stopnje se do navedenega ni bilo treba posebej opredeljevati, saj so toženci z dokazi (izpovedbami tožencev in omenjene priče) izkazali zatrjevano dejstvo (plačilo 4 x 1.686,00 EUR v gotovini v letu 2008) celo v presežni meri (vsi so skladno in prepričljivo izpovedovali o plačilu celo višjih zneskov). Tožničina lastna in osamljena dokazna ocena predmetne zatrjevane nedoslednosti zato po presoji pritožbenega sodišča ne more omajati te ugotovitve sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbeno izpostavljeno pomoto v tožbi, ko naj bi se tožnici le zapisalo, da so se obveznosti do nje začele poravnavati 31.3.2008, velja dodati, da drži, da je tožnica sicer s preostalimi trditvami in predloženo lastno specifikacijo nasprotovala, da ji je bilo karkoli plačano na roke in da ji je bilo plačano z nakazili tretji toženki, vendar so toženci v kar dveh vlogah izrecno navedli, da tožnica priznava začetek poravnavanja obveznosti z dnem 31.3.2008, pa se tožnica na navedeno ni odzvala vse do predmetne pritožbe. Vsekakor je bilo predmetno tudi sicer podvrženo dokazni oceni s strani sodišča prve stopnje, pri čemer tožnici takšen zatrjevani „pisni lapsus“ zagotovo v nobenem primeru ne more biti v korist na način, kot se zavzema pritožba, to je, da ni bilo omenjenih gotovinskih plačil. Glede slabega tožničinega finančnega stanja so toženci zatrjevali, da tožnica večkrat ni imela sredstev za poravnavanje obveznosti in da sta ji toženca priskočila na pomoč, prav tako pa še navedli, da že od leta 2005 prvemu tožencu dolguje 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje tako po presoji pritožbenega sodišča v tem delu ni prekoračilo trditvene podlage, prav tako pa je v predmetnem sporu evidentno, da so bili bistveni (predlagani) dokazi predvsem dokazi z zaslišanji. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe hkrati ne gre v celoti za ugotavljanje dejstev, ampak gre predvsem za dokazno oceno izvedenih zaslišanj. Sicer drži, da so izpovedbe v detajlih odstopale od omenjenih zatrjevanih dejstev, a ne v tolikšni meri, da bi šlo za še upoštevno prekoračitev trditvene podlage. Diametralno drugačna situacija vsekakor ne izhaja iz dejstva, da je tožnica vzela kredit v višini 100.000,00 EUR, pri čemer v pritožbi hkrati priznava, da si je kar dvakrat sposodila sredstva od prvega toženca. Kakšen je bil pravni temelj teh dveh posojil ni bistveno. Tudi iz tožničinih golih trditev, da je nakazovala na svoje podjetje določene zneske (za davek na promet nepremičnin in zneske v skupni višini 13.700,00 EUR), ne izhaja, da je omenjene obroke kredita v letu 2008 krila sama oziroma, da ji toženca nista izročila štirih gotovinskih zneskov v višini 1.686,00 EUR. Nesporno je bila obenem tretja toženka v času pretežne večine omenjenih nakazil v celoti v vplivni sferi tožnice (100% lastnice). Drži pritožbeno zavzemanje, da višina kredita ni ključno vprašanje v tej zadevi. Prav tako se pritožnica neutemeljeno zavzema, da toženca vse do prevzema podjetja nista vedela, da je tožnica vzela kredit v višini 100.000,00 EUR in ne 72.000,00 EUR ,kolikor je bilo potrebnih za nakup nepremičnine s strani tretje toženke, ter glede višine s tem povezanih obrokov kredita. Trditvam in izpovedbi tožnice sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ni sledilo, saj sta toženca in priča M. K. skladno izpovedali drugače. Lastni drugačni pritožbeni dokazni oceni ni mogoče slediti. Predmetnega tudi ne spremeni dejstvo, da sta toženca po prenosu lastništva tretje toženke, denar pričela nakazovati na tožničin TRR, v vmesnem času pa sta nekatere tudi sporne zneske nakazala še na račun tretje toženke (op. glede slednjih glej obrazložitev spodaj).

7. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da plačil, ki sta jih toženca izvedla na TRR tretje toženke, ni mogoče šteti v smeri odplačevanja kredita, ki ga je vzela za nakup nepremičnine s strani tretje toženke tožnica kot fizična oseba. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je zadovoljilo z golo ugotovitvijo, da so bila nakazila, ki sta jih toženca izvedla na račun tretje toženke, namenjena poplačilu kredita, ki ga je vzela tožnica kot fizična oseba, saj sta imela toženca interes za poplačilo kredita. Za kakšno izpolnitev po 271. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki govori o izpolnitvi dolžnika ali tretjega, naj bi v tem delu šlo, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, je pa iz ugotovitev razvidno, da za takšno izpolnitev ni moglo iti. Upoštevaje relevantne dejanske okoliščine primera tožnica vtožuje od solidarno (nerazdelno) zavezanih tožencev povrnitev stroškov v zvezi s kreditom, ki ga je vzela za nakup nepremičnine. Od tretje toženke zahteva vračilo posojila, od prvega toženca in druge toženke pa zahteva vračilo na podlagi pristopa k dolgu (op. solidarna zaveza vseh treh tožencev v predmetni pravdi ni bila sporna, bistveni del spora se je namreč odvijal le v smeri, ali je bila tožnica že poplačana ali ne). Tretji toženki je tožnica denar za nakup nepremičnine posodila in tretja toženka je nepremičnino kupila ter jo ima v lasti. Tretja toženka je bila v lasti tožnice, nato pa je bila v aprilu 2009 brezplačno prenesena v last druge toženke. Druga toženka se je tožnici tudi pisno zavezala, da ji bo poravnala dolg tretje toženke, ki izvira iz posojila tožnice tretji toženki. Pritožba se utemeljeno zavzema za zaključek, da je tretja toženka samostojna pravna oseba (gospodarska družba). Nakazila tretji toženki, pa čeprav je bil njihov namen v poplačilu kredita, ne morejo pomeniti poplačila kredita po 271. členu OZ, saj bi morala biti sredstva povrnjena tožnici, ki je kredit vzela (upnici, fizični osebi), in ne tretji osebi (tretji toženki). V tej smeri sta se tudi sicer zavzemali obe pravdni stranki, pri čemer pa toženci z ničemer niso pojasnili, kako naj bi bila tožnica z nakazili tretji toženki preprosto že kar poplačana, pa čeprav je bila v tistem času tretja toženka v 100% lasti tožnice. Goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča, manjkajo pa tudi navedbe tožencev v smeri zakonskega dejanskega stanu iz 280. člena OZ (izpolnitev tretjemu), pri čemer nenazadnje niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, saj so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe iz naslova kredita, ki ga je tožnica vzela kot fizična oseba. Kot bistveno velja na tem mestu izpostaviti, da toženci niso zmogli že trditvenega bremena, ki bi zadoščalo za drugačne materialno pravne zaključke od tega, da se z nakazili tožencev tretji toženki ni poplačeval kredit tožnice. Trditve, da sta toženca tožnico in tretjo toženko videla kot eno in so se nakazila eni ali drugi smatrala kot nakazila eni ali drugi; da bi morala tretja toženka, ki je postala lastnica nepremičnine, predmetne zneske plačati tožnici; da bi morala to morebiti urediti tožnica; in da je bilo stanje na TRR tretje toženke ob brezplačnem prenosu 0 EUR, ne zadoščajo za drugačne zaključke od tega, da toženca (toženci) z nakazili tretji toženki nista mogla poravnavati kredita tožnice, pa čeprav je bil namen teh nakazil morebiti drugačen. Pritožnica torej v tem delu utemeljeno izpostavlja, da bi moralo poplačilo kredita prejeti ona v svojstvu fizične osebe. Skladno z navedenim se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki v smeri, za kaj so bila predmetna nakazila porabljena in kakšen je bil njihov pravi namen, saj je pravno relevanten le zaključek, da upoštevaje ugotovljena dejstva in trditveno podlago tožencev niso bila porabljena za poplačilo tožničinega kredita.

8. Skladno z vsem navedenim je bilo treba tožničini pritožbi na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugoditi iz izpodbijano sodbo spremeniti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je treba nakazila tožencev tretji toženki upoštevati kot poplačilo kredita tožnici. Torej je glede nakazil tretji toženki, ne pa tudi glede plačil z gotovino tožnici na roke, utemeljeno zavzemanje tožnice, da sta lahko upoštevni le prvotna ekspertiza in njena pisna dopolnitev angažiranega sodnega izvedenca finančne stroke, ne pa tudi zadnja pisna dopolnitev ekspertize, v kateri so upoštevana gotovinska plačila in plačila na račun tretje toženke. Znesek obveznosti, ki bi ga morali toženci plačati tožnici in ki odpade na kredit v višini 72.000,00 EUR, znaša 97.129,43 EUR (glej predvsem 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženci so na tožničin osebni TRR nakazali 64.251,80 EUR (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženca sta v letu 2008 tožnici v gotovini na roke izročila še 4 x 1,686,00 EUR (glej obrazložitev zgoraj in tudi razloge iz 20. do 22. ter iz 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), kar skupaj znaša 6.744,00 EUR. Prav tako je tožnica v zadnji modifikaciji tožbe upoštevala še (pobot) s svojim dolgom do prvega toženca v skupni višini 8.144,48 EUR, pa tudi izračun izvedenca iz prve ekspertize, po katerem je dolg tožencev znašal še 24.354,25 EUR (glej vlogo tožnice na l. št. 90). Izvedenec in tožnica, ki mu je z modifikacijo tožbe v celoti sledila, sta upoštevala v korist tožencev izračun dolga na dan 31.12.2016 (in ne na dan 31.12.2017), zato je v korist tožencev upoštevano še odbitje dolga v višini 378,90 EUR iz naslova obresti in stroškov vodenja. Upoštevaje vse navedeno, trditveno podlago obeh pravdnih strank in strnjeno povedano so plačilu (še preostanka vtoževanega) dolga v višini 24.354,25 EUR toženci nasprotovali iz naslovov plačil v gotovini in plačil na TRR tretje toženke. Kot je obrazloženo zgoraj je utemeljen le njihov ugovor iz naslova plačil gotovine tožnici v letu 2008 v skupni višini 6.744,00 EUR, zato morajo tožnici plačati še 17.610,25 EUR. Upoštevaje tožničin tožbeni zahtevek, ki je prilagojen omenjeni ekspertizi in zapadlosti delov na tožence odpadlih obrokov kredita (op. glede tega s strani tožencev ni bil konkretno izpodbijan), ter pravila o vrstnem redu vračunavanja iz 287. člena OZ (op. kakšnih drugačnih trditev o vračunavanju pravdni stranki nista podali) je tako o tožbenem zahtevku mogoče odločiti že na podlagi preprostega izračuna. Z gotovino v skupni višini 6.744,00 EUR so bili s strani tožencev poplačani naslednji (najprej zapadli) zahtevani zneski dolga: 81,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2015 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2015 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2015 dalje do plačila in 1.805,26 EUR (op. gre za delno poplačilo obroka v višini 2.428,56 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2016 dalje do plačila. V tem delu je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen oziroma je v tem delu tožničina pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zato na podlagi 353. člena ZPP v tem obsegu zavrniti. Niso pa bili s strani tožencev (s plačili na račun tretje toženke) poplačani še naslednji zahtevani zneski dolga v skupni višini 17.610,25 EUR: (op. neplačan preostanek obroka v višini 2.428,56 EUR) 623,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2016 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2016 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2016 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2016 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2017 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2017 dalje do plačila, 2.428,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2017 dalje do plačila in 2.415,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2017 dalje do plačila. V tem delu je torej tožničin tožbeni zahtevek utemeljen in v tem delu je tudi tožničina pritožba kot je že obrazloženo zgoraj utemeljena. Skladno z vsem navedenim je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

9. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba zaradi spremenjenega uspeha in na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Po spremembi izpodbijane sodbe znaša tožničin uspeh na prvi stopnji sojenja približno 72% (ob vtoževani skupni glavnici v višini 24.354,25 EUR je uspela z glavnico v višini 17.610,25 EUR), uspeh tožencev pa posledično 28%. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo prvostopenjske pravdne stroške tožencev v skupni višini 3.130,46 EUR, a jim gre upoštevaje uspeh le 876,53 EUR stroškov. Tožnici se prizna priglašenih 500 točk za sestavo tožbe, 513,00 EUR takse za tožbo (brez DDV), 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 9.6.2017, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 18.10.2017, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 27.2.2018, 600 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 26.11.2018, 300 točk in 150 točk urnine za drugi narok za glavno obravnavo, 50 točk za dokazni predlog z dne 3.12.2018, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 19.2.2019, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 5.9.2019, 300 točk za tretji narok za glavno obravnavo, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 9.7.2020, 397,44 EUR (brez DDV) za plačilo stroškov izvedenca (op. gre za strošek izvedenca, ki je bil plačan iz predujma tožnice; tožnica ni upravičena zahtevati povrnitve celotnega vplačanega predujma od tožencev; sodišče prve stopnje je tisto, ki mora po uradni dolžnosti strankam vrniti morebitne presežke vplačanih predujmov) in 22% DDV, kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 4.167,84 EUR oziroma upoštevaje uspeh 3.000,84 EUR. Po medsebojnem pobotu so toženci dolžni tožnici solidarno (nerazdelno) povrniti 2.124,31 EUR prvostopenjskih stroškov s pripadki.

10. Ker ob zgoraj izpostavljenih deloma utemeljenih in deloma neutemeljenih pritožbenih očitkih tožnica drugih trditev zoper izpodbijani del sodbe ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanega dela sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo.

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožničin uspeh s pritožbo in uspeh tožencev z odgovorom na pritožbo sta enaka uspehu pravdnih strank na prvi stopnji sojenja. Tožnici se prizna 750 točk za sestavo pritožbe, 15 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade), 22 % DDV in plačilo takse za pritožbo v višini 675,00 EUR (brez DDV), kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 1.234,98 EUR oziroma upoštevaje uspeh 889,19 EUR. Tožencem se za odgovor na pritožbo prizna 750 točk za odgovor na pritožbo, 15 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade) in 22 % DDV, kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 559,98 EUR oziroma upoštevaje uspeh 156,79 EUR. Po medsebojnem pobotu so toženci dolžni tožnici solidarno (nerazdelno) povrniti 732,40 EUR pritožbenih stroškov s pripadki.

1 Sklepa o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožnica ne izpodbija.