Jedro

Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v času obravnavanih nakazil edina lastnica in direktorica tretje toženke in je za tretjo toženko (ki je bila torej v celoti v njeni vplivni sferi) sprejemala odločitve. Zato bi posledice nelojalnega ravnanja, četudi bi bilo storjeno v funkciji organa gospodarske družbe kot enega od družbenikov, morala prevzeti sama. Drugačno stališče bi bilo v ugotovljenih okoliščinah v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Glede na pojasnjeno materialnopravno podlago, ki bi jo sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti, se tako kot pravno bistvene izkažejo tožničine navedbe, da so bila ta sredstva porabljena v skladu z dogovorom projektnih partnerjev, da bodo za potrebe skupnega projekta pokrivali tudi tekoče stroške poslovanja tretje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače (kot so trdili toženci), da takšen dogovor ni obstajal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje v tem delu ni izčrpalo tožničinih pritožbenih navedb glede nepravilne dokazne ocene.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da so ji toženci dolžni nerazdelno plačati 24.354,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V postopku je trdila, da so s toženci sklenili ustni dogovor o realizaciji projekta izgradnje doma za starejše občane v Ljubnem ob Savinji, da sta prvi toženec in druga toženka v ta namen našla ustrezno zemljišče, tožnica pa je za njegov nakup pri svoji poslovni banki najela kredit v znesku 100.000,00 EUR. Kot nosilko projekta so določili tretjo toženo gospodarsko družbo, ki je bila takrat v lasti tožnice. Tožnica ji je za nakup zemljišča s svojega osebnega računa nakazala 72.000,00 EUR, nakar je tretja toženka dne 13. 12. 2007 kot kupec sklenila prodajno pogodbo za zemljišče. Tožnica je navedla, da projekta niso dokončali in so od njega odstopili. Tožnica je nato v aprilu 2009 brezplačno prenesla svoj 100 % poslovni delež v tretji toženki na drugo toženko, ta pa se ji je v sporazumu o poplačilu deleža in poplačilu obveznosti z dne 30. 4. 2009 zavezala poravnati dolg v višini 72 % vseh finančnih obveznosti iz kredita, ki ga je najela tožnica. To obveznost se je zavezal plačati tudi prvi toženec. Tožnica trdi, da ji vsi trije toženci iz tega naslova nerazdelno dolgujejo terjani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka kredita dalje do plačila. Toženci so se zahtevku upirali in navajali, da so dolg v celoti poplačali oziroma celo preplačali s plačili tožnici v gotovini in na njen transakcijski račun ter na transakcijski račun tretje toženke, ko je bila njena direktorica in lastnica še tožnica.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. S pomočjo izvedenca ekonomije je ugotovilo, da 72 % delež obveznosti iz najetega kredita, za povrnitev katerih so toženci solidarno zavezani tožnici, znaša 97.129,43 EUR. Nadalje je ugotovilo, da sta za poplačilo kredita prvi toženec in druga toženka tožnici v gotovini izročila štirikrat po 1.686,00 EUR ter ji na transakcijski račun nakazala skupno še 64.251,80 EUR. Prav tako je štelo, da so bila tudi nakazila na transakcijski račun tretje toženke v skupni višini 26.600,00 EUR namenjena odplačevanju kredita, saj je bila takrat tožnica lastnica tretje toženke in je poslovala preko nje, pri čemer ni bilo dogovorjeno, da bi prvi toženec in druga toženka krila tekoče stroške poslovanja tretje toženke. Na podlagi navedenega je zaključilo, da so toženci že v celoti izpolnili svojo obveznost do tožnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencem naložilo, da morajo tožnici nerazdelno plačati znesek 17.610,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da so toženci dolžni tožnici nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške. Potrdilo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta prvi toženec in druga toženka tožnici izročila v gotovini štirikrat po 1.686,00 EUR. Glede nakazil prvega in drugega toženca na transakcijski račun tretje toženke pa je presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča. Poudarilo je, da je tretja toženka samostojna pravna oseba, sredstva pa bi morala biti povrnjena tožnici – fizični osebi, ki je kredit najela, zato nakazila tretji toženki ne morejo pomeniti poplačila kredita po 271. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nadalje je pojasnilo, da toženci že trditvenega bremena glede zakonskega dejanskega stanu iz 280. člena OZ niso zmogli, saj niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, če so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe. Ocenilo je, da ne zadoščajo trditve, da sta prvi toženec in druga toženka razumela tretjo toženko in tožnico kot eno, da bi morala tretja toženka nakazane zneske plačati tožnici oziroma bi to morala urediti tožnica, ter da na transakcijskem računu tretje toženke ob brezplačnem prenosu poslovnega deleža ni bilo sredstev. Zato se ni opredelilo do pritožbenih očitkov o tem, kakšen je bil namen teh nakazil in kako so bila porabljena. Prisojeni znesek je izračunalo tako, da je od terjane vsote odštelo skupni znesek gotovinskih plačil. 4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 93/2021 z dne 5. 5. 2021 na predlog tožencev dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je izpolnitev prvih dveh tožencev na TRR tretje toženke mogoče šteti kot pravilno izpolnitev dolga do tožnice.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženci zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavljajo, da je bila tožnica lastnica tretje toženke, kateri je bil nakazan tudi kredit, s katerim je kupila zemljišče in ki je bila obenem nosilka projekta. Zavzemajo se za uporabo 280. člena OZ in poudarjajo, da tožnica obravnavanim nakazilom ni nasprotovala in je ta sredstva porabila, tretjo toženko pa potem neodplačno prepustila prvemu tožencu in drugi toženki skupaj z dolgovi. Menijo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so bila nakazila tretji toženki namenjena poravnavi kredita, ter da ni bilo dogovorjeno, da se bodo z njimi pokrivali tekoči stroški poslovanja tretje toženke. Sodišču druge stopnje očitajo tudi, da je brez pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je na podlagi neposredno izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlagajo, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da očitki v zvezi z neizvedeno pritožbeno obravnavo niso utemeljeni, saj sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Poudarja, da toženci sploh ne pojasnijo, kaj naj bi pomenila njihova pravilna izpolnitev, komu oziroma v korist koga naj bi bila namenjena in v kakšni višini. Navaja, da je bila druga toženka tista, ki bi lahko odobrila izpolnitev ali jo izkoristila, saj se je ves čas vedelo, da bo prav ona postala lastnica tretje toženke. Tožnica je najela kredit in bi sredstva morala biti vrnjena njej, ne pa nakazana tretji toženki, ki je samostojen pravni subjekt in ki v razmerju do tožnice nastopa kot solidarni dolžnik. Opozarja, da nakazila prvih dveh tožencev niso bila namenjena poplačilu kredita, temveč pokrivanju drugih obveznosti tretje toženke – stroškov izdelave projektne dokumentacije in njenih tekočih obveznosti plačevanja DDV, v zvezi s čimer se sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencem naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Revizija je utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), izhaja: - tožnica, njen tedanji partner A. A., prvi toženec in druga toženka so v letu 2007 sklenili ustni dogovor za izvedbo projekta izgradnje doma za starejše občane v Ljubnem ob Savinji; dogovorjeno je bilo, da bo tožnica pri Raiffeisen Bank Pliberk, Avstrija, pridobila kredit v višini 72.000,00 EUR za nakup zemljišča za gradnjo doma, ki sta ga našla prvi toženec in druga toženka, ter da bosta tožnica in A. A. prispevala polovico sredstev za plačilo vsakega posameznega obroka kredita, drugo polovico pa prvi toženec in druga toženka; dogovorili so se še, da bo nosilec projekta tretja toženka, katere lastnica in direktorica je bila takrat tožnica, ter da bo tretja toženka nato najela kredit v znesku 5.000.000,00 EUR za izvedbo gradbenih del; - tožnica je pri Raiffeisen Bank Pliberk, Avstrija, dne 20. 11. 2007 najela kredit v višini 100.000,00 EUR (s trimesečnimi obroki) in od tega 72.000,00 EUR dne 10. 12. 2007 nakazala s svojega osebnega računa na transakcijski račun tretje toženke; dne 13. 12. 2007 je bila za zemljišče sklenjena kupoprodajna pogodba med prodajalko B. B. in tretjo toženko kot kupcem; - zaradi finančnih sprememb v državi in sprememb na področju kreditiranja ni prišlo do najema kredita v znesku 5.000.000,00 EUR s strani tretje toženke, tožnica in njen tedanji partner pa sta od projekta odstopila, tako da ta ni bil dokončan; tožnica je 30. 4. 2009 na drugo toženko prenesla svoj 100 % poslovni delež v tretji toženki, ki je bila lastnica zemljišča, pri čemer so se prvi toženec ter druga in tretja toženka tožnici nerazdelno zavezali, da bodo prispevali 72 % sredstev za pokritje vseh finančnih obveznosti iz kredita; toženca do tedaj nista vedela, da je tožnica najela kredit v višini 100.000,00 EUR in ne 72.000,00 EUR; kredit je bil pri Raiffeisen Bank Pliberk, Avstrija, v celoti odplačan; - 72 % delež vseh finančnih obveznosti iz najetega kredita znaša 97.129,43 EUR, in sicer od tega glavnica 72.000,00 EUR, obresti 24.812,39 EUR in stroški 317,04 EUR; - tožnica je v letu 2008 od prvega toženca in druge toženke za poplačilo najetega kredita prejela gotovinsko štirikrat po 1.686,00 EUR, skupno torej 6.744,00 EUR; - prvi toženec in druga toženka sta na račun tretje toženke v obdobju od 21. 11. 2008 do 3. 3. 2009 skupno nakazala 28.600,0o EUR; nakazana sredstva niso bila porabljena za poplačilo tožničinega kredita; - v obdobju od 3. 4. 2009 do 30. 6. 2016 je tožnica na svoj osebni račun od prvega toženca in druge toženke za poplačilo obveznosti v zvezi z najetim kreditom prejela skupno še 64.251,80 EUR.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

10. Toženci se v reviziji utemeljeno sklicujejo na 280. člena OZ. Ta v prvem odstavku določa, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da njihove pravočasne trditve o dejstvih in okoliščinah, ki jih izpostavljajo tudi v reviziji, ne omogočajo zaključka, da sporna nakazila pomenijo izpolnitev obveznosti v skladu z vsebino obravnavanega pogodbenega razmerja. Vrhovno sodišče opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji utemeljenosti tožničinega zahtevka izhajali iz napačne materialnopravne opredelitve tega razmerja. Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, namreč ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe (990. do 1002. člen OZ).

11. Najpomembnejša značilnost družbene pogodbe je skupni namen. Družbeniki so dolžni urejati delovanje družbe tako, da se zagotavlja doseganje skupnega namena. Slednje terja lojalnost družbenikov med seboj in nasproti družbi. Družbeniki tako nimajo pravice svoji koristi dajati prednosti pred skupnimi koristmi. Pogodbena obligacijska zaveza družbenika v družbo izročiti prispevek, ki predstavlja temelj za neposredno pridobivanje premoženja v družbi, pa predstavlja bistveno sestavino družbene pogodbe.1

12. Nakazila na račun tretje toženke sta prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe, pri čemer je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tretja toženka nosilka projekta oziroma poslovodja (peti odstavek 992. člena OZ). Ta nakazila bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Odstop pogodbenih strank od skupnega projekta pa predstavlja začetek likvidacijske faze (1002. člen v zvezi s 1000. členom OZ), katere namen je, da družbeniki opravijo vsa dejanja za dokončanje medsebojnih razmerij in razmerij s tretjimi osebami. Vse do konca te faze ostajajo družbeniki med seboj povezani ter zavezani k medsebojni zvestobi in zvestobi družbi. Oblikuje se likvidacijsko premoženje, v katero sodi premoženje, ki je nastalo v družbi, vključno s terjatvami nasproti družbenikom in tretjim osebam. Družbeniki sprejmejo likvidacijsko bilanco in odločijo o vseh vprašanjih v zvezi z oblikovanjem in razdelitvijo likvidacijskega premoženja.2

13. Po pojasnjenem tako ni nobenih ovir, da bi se obravnavana nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. V takšnem primeru bi bila poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene v nasprotju z družbeno pogodbo in toženci ne bi bili dolžni tožnici nadomestiti tako porabljenega zneska. Tožnica je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje v času obravnavanih nakazil edina lastnica in direktorica tretje toženke in je za tretjo toženko (ki je bila torej v celoti v njeni vplivni sferi) sprejemala odločitve. Zato bi posledice nelojalnega ravnanja, četudi bi bilo storjeno v funkciji organa gospodarske družbe kot enega od družbenikov, morala prevzeti sama. Drugačno stališče bi bilo v ugotovljenih okoliščinah v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), in sicer zlasti tistim njegovim vidikom, ki ga ponazarja izrek „nemo potest venire contra factum proprium“.

14. Glede na pojasnjeno materialnopravno podlago, ki bi jo sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti, se tako kot pravno bistvene izkažejo tožničine navedbe, da so bila sredstva, ki sta jih prvi toženec in druga toženka nakazala na transakcijski račun tretje toženke, porabljena v skladu z dogovorom projektnih partnerjev, da bodo za potrebe skupnega projekta pokrivali tudi tekoče stroške poslovanja tretje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače (kot so trdili toženci), da takšen dogovor ni obstajal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje v tem delu ni izčrpalo tožničinih pritožbenih navedb glede nepravilne dokazne ocene. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v I. in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Npr. B. Zabel, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 4. knjiga, str. 941 do 946 ter sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 108/2015 z dne 27. 8. 2015. 2 B. Zabel, nav. delo, str. 992 do 994.