Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vtoževani znesek prejela na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Kranju o razdelitvi posebne razdelitvene mase St ... z dne 3. 9. 2020, s katerim je to zavrnilo ugovor tožeče stranke v delu, ki se nanaša na določitev upnika (tožeče stranke) kot ločitvenega upnika prvega vrstnega reda in odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 26. 8. 2020. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na prvi odstavek 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pravni temelj v konkretnem primeru vsekakor obstaja, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke, ki se opira na institut neupravičene obogatitve, neutemeljen. Določba 190. člena OZ je popolnoma jasna: če pravni temelj obstaja, ni podlage za neupravičeno obogatitev. Sodna odločba (tudi če je izdana v stečajnem postopku) je veljavni pravni temelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo 543.297,36 EUR s pripadki in (II.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da se je v izpodbijani sodbi v celoti oprlo zgolj na dejstvo, da je tožena stranka sporni znesek prejela na podlagi sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, pri tem pa je popolnoma spregledalo, da je odločilnega pomena za presojo neupravičene obogatitve obstoj osnovnega pravnega temelja med pravdnima strankama in ne sodna odločba, na podlagi katere je bilo zgolj izvršeno sporno izplačilo.

6. Tako kot je to storila že v postopku na prvi stopnji, pritožnica ponovno pojasnjuje, da tožena stranka ni mogla pridobiti terjatve, zavarovane s hipoteko prvega vrstnega reda, saj nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Pravna prednica tožeče stranke (A., d. o. o.) je namreč zaradi izdanega Soglasja o podreditvi vrstnega reda z dne 16. 8. 2015 imela in posledično lahko tudi razpolagala zgolj s terjatvijo, zavarovano s hipoteko drugega vrstnega reda, zato tožena stranka do izplačila s prvim vrstnim redom ni bila upravičena in je bila zato neupravičeno obogatena.

7. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 190. člen Obligacijskega zakonika – OZ na način, da že sam obstoj katerekoli sodne odločbe onemogoča sanacijo nepravnega stanja neupravičene obogatitve, ne glede na težo "neupravičenosti", ki je bila s takšno sodno odločbo potrjena. Meni, da je takšna uporaba zakona očitno napačna, saj bi prihajalo do nemogočih situacij, če bi to določbo razlagali tako ozko in v nasprotju z njenim temeljnim namenom (doseči povrnitev koristi, za katero je bila neka oseba neupravičeno obogatena na račun prikrajšanja druge). Sodna odločba sama po sebi ni in ne more biti zadostni pravni temelj v primeru, ko za prejem določene koristi pravni temelj že v osnovi ni obstajal, saj pravica ne more biti utemeljena zgolj formalistično – s tem, da je izvršena na podlagi sodne odločbe, temveč mora imeti nek veljavni pravni temelj, na katerega se ta sodna odločba opira. Če takšnega temelja ni, je stranka, ki ji je s sodno odločbo neupravičeno dana neka korist, neupravičeno obogatena in ima torej oseba, ki je bila s takšnim dejanjem prikrajšana, pravico tako pridobljeno korist zahtevati nazaj.

8. Opozarja, da s sklepom o razdelitvi posebne razdelitvene mase sodišče ne odloča na enak način, kot če bi o terjatvi tekel pravdni postopek, temveč s takšnim sklepom sodišče le potrdi načrt razdelitve, ki ga je pripravil stečajni upravitelj in se ne spušča v temeljito vsebinsko presojo z izvajanjem dokazov in zaslišanjem strank. Postopek na podlagi 190. člena OZ je splošna in pravična pravna korekcija nepoštenih ravnanj tožene stranke, ki jih stečajni postopek zaradi svoje formalne narave ni zmogel sanirati kljub pravočasnem uveljavljanju vseh pravnih sredstev v stečajnem postopku s strani tožeče stranke.

9. Višje sodišče se, ne glede na obširno utemeljevanje pritožnice, z njenimi izvajanji ne strinja in ugotavlja, da pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vtoževani znesek prejela na podlagi pravnomočnega Okrožnega sodišča v Kranju o razdelitvi posebne razdelitvene mase St ... z dne 3. 9. 2020, s katerim je to zavrnilo ugovor tožeče stranke v delu, ki se nanaša na določitev upnika (tožeče stranke) kot ločitvenega upnika prvega vrstnega reda in odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 26. 8. 2020. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na prvi odstavek 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pravni temelj v konkretnem primeru vsekakor obstaja, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke, ki se opira na institut neupravičene obogatitve, neutemeljen. Določba 190. člena OZ je popolnoma jasna: če pravni temelj obstaja, ni podlage za neupravičeno obogatitev. Sodna odločba (tudi če je izdana v stečajnem postopku) je veljavni pravni temelj (primerjaj: VSM I Cpg 124/2018).

10. Odločilna v zadevi je ugotovitev, da je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, s katerim je toženi stranki priznana hipoteka prvega vrstnega reda, postal pravnomočen. Ustanova pravnomočnosti zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in je nujna za pravno varnost. Idealno je sicer, če se pravnomočnost razteza na pravno odločitev, pri kateri sta tako dejanska kot pravna podlaga pravilni. Če te skladnosti ni, je načelo pravne varnosti močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti (Primerjaj Pavčnik M., Teorija prava, 2007, s. 458).

11. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe, ni dopusten nasprotni dokaz (primerjaj Wedam -Lukić D., Pravnomočnost in dvakratno plačilo dolga, Zbornik znanstvenih razprav – XLIV. Letnik, s. 133. Wedam-Lukić D., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, s. 167-168). Tožeča stranka tako svoje trditve, da ima ona sama hipoteko prvega vrstnega reda, ne more dokazati, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da ima takšno pravico tožena stranka.

12. Zaradi že obrazloženega se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeljevati do ugovora tožeče stranke, da naj bi bila tožena stranka s podreditvijo vrstnega reda seznanjena in glede izplačila slaboverna, zaradi česar se naj ne bi mogla uspešno sklicevati na podatke v zemljiški knjigi. Isto velja za očitek, da se je sodišče prve stopnje izognilo odločitvi glede tega, da je tožena stranka zgolj izkoristila izrazito formalno in nefleksibilno naravo zemljiškoknjižnega in stečajnega postopka, ki preprečuje upoštevanje pravno dejansko pravilnega stanja, pri čemer pa se je ves čas zavedala, da do vtoževanega zneska ni upravičena.

13. Pri tem višje sodišče dodaja, da se je Višje sodišče v Ljubljani vsebinsko že opredelilo do tožbenih navedb tožeče stranke glede njene pravice do prednostnega poplačila v stečaju pred poplačilom tožene stranke in s tem povezanega primarnega pravnega temelja (Pogodba) takrat, ko je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep o razdelitvi St ... . V navedeni zadevi je bilo seznanjeno tudi s pravnim mnenjem Podreditev vrstnega reda, pripravljenim s strani B. Navedbe tožeče stranke v tem pritožbene postopku so praktično enake kot v takratnem pritožbenem stečajnem postopku.

14. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).