Jedro

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, št. 1022080 z dne 5. 12. 2012, v odločbi tožene stranke, št. 1022080 z dne 17. 2. 2012 je v prvem odstavku izreka odpravilo besedilo „od 14. 9. 2006 dalje“ in ga nadomestilo z besedilom „od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012“, v preostalem je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnik nima lastnosti zavarovanca od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012, zavrnilo (I. točka izreka) (1). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje (II. točka izreka) in zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožniku nepremoženjsko škodo v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predlagal svoje zaslišanje. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo brez ustrezne obrazložitve in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče kršitve načela kontradiktornosti ni presojalo, čeprav naj bi bilo dolžno na to kršitev paziti po uradni dolžnosti. V posledici neizvedbe predlaganega dokaza je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določbe o statusu zavarovanca. Sodišči nižje stopnje sta zmotno uporabili določbo drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ker pri presoji lastnosti zavarovanca nista upoštevali dejstva, da tožnik in družba, v kateri je bil poslovodna oseba, nista pridobivala prihodkov. Uporabiti bi morali teleološko razlago, po kateri obveznost zavarovanja družbenikov zasebnih družb, ki so hkrati poslovodne osebe, ne obstaja sama po sebi, ampak je povezana s prihodki družbenika - poslovodje in prihodki družbe. Do takega zaključka bi lahko prišli tudi na podlagi zgodovinske razlage ob analizi ureditve, veljavne pred novelo ZPIZ-1C. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na odločitev sodišča druge stopnje (glej opombo); gre za odločitev o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, ki se dejansko nanaša na drugi odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (v celoti) in s tem razveljavitev odločitve glede celotnega prvostopenjskega sklepa toženke (3). Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve v drugem odstavku I. točke izreka (sicer očitno pomotoma zapisano v izreku), v zvezi z odločitvijo glede tretjega odstavka I. točke izreka sodbe sodišče prve stopnje (ki jo je sodišče druge stopnje dejansko potrdilo, izrek pa spet pomotoma zapisalo), ustvarja tudi nenavadno procesno situacijo, saj je bilo s tem že pravnomočno odločeno o delu zahtevka, ki je lahko še vedno odvisen od odločitve o razveljavitvi prvostopenjske odločbe toženke, in ki bo (zaradi razveljavitve) šele predmet kasnejšega odločanja. Ne glede na to pa tožnik v reviziji tega sploh ne omenja, še manj izpodbija. Tudi sam izhaja iz tega, da je sodišče druge stopnje zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločitev o zahtevku, da nima lastnosti zavarovanca od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012 in izpodbija le to odločitev. Zato glede na obseg izpodbijanja in revizijske razloge ter upoštevajoč določbo 371. člena ZPP revizijsko sodišče ni moglo in smelo presojati izpodbijane sodbe izven okvirov revizije.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 v poslovni register vpisan kot družbenik in oseba pooblaščena za zastopanje. Tožena stranka je dne 17. 2. 2012 po uradni dolžnosti pričela postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in izdala odločbo, da ima tožnik lastnost zavarovanca od 14. 9. 2006, torej od datuma vpisa v sodni register. Tožnik je bil 23. 4. 2012 kot družbenik in oseba pooblaščena za zastopanje izbrisan iz poslovnega registra, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel lastnost zavarovanca od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012 na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Hkrati je ugotovilo, da naj bi bil od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006 obvezno zavarovan kot brezposelna oseba in prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama strank v delu, v katerem sta izpodbijali presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006, razveljavilo sodbo v tem delu in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Na revizijski stopnji je sporno, ali ima tožnik lastnost zavarovanca od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012 na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tožnik v tem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi (ni bil v delovnem razmerju, ni opravljal druge dejavnosti, na podlagi katere bi bil lahko obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, in tudi ni bil na šolanju).

10. Tožnik v reviziji navaja, da je v postopku na prvi stopnji predlagal svoje zaslišanje za potrditev navedb, da zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije pri njem ni podan pogoj iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Kot invalid III. kategorije naj bi pridobil pravico do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in s tem tudi zavarovanje na drugi podlagi. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo. Na naroku 4. 6. 2014 je uveljavljal kršitev načela kontradiktornosti, ker naj mu ne bi bila dana možnost izjaviti se o odločilnih okoliščinah. Po prepričanju tožnika sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo, ker je le pavšalno navedlo, da se preostali dokazi zavrnejo kot nepotrebni. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče kršitve ni presojalo, čeprav naj bi bilo dolžno na to kršitev paziti po uradni dolžnosti. Revizijske navedbe niso utemeljene.

11. Pritožbeno sodišče na morebitno kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnik je v pritožbi sicer uveljavljal to kršitev, vendar le v zvezi s presojo sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da je bil v obdobju od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006 obvezno zavarovan po 22. členu ZPIZ-1 (4).

12. Ni pa tožnik v pritožbi izpostavil kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu in zavrnitve tega predloga ni ustrezno obrazložilo. To kršitev uveljavlja šele v reviziji, vendar z revizijskim ugovorom ne more uspeti, ker bi to pomenilo t.i. preskakovanje pravnih sredstev. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa (5).

13. Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba sodišča druge stopnje ne bi vsebovala razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga. Bistvena kršitev ni podana, ker se sodišče druge stopnje ni bilo dolžno opredeliti o tem, glede na to, da pritožba te kršitve ni uveljavljala, niti nanjo ne pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

14. Po prepričanju tožnika naj bi nižji sodišči s presojo, da je pogoj za obvezno zavarovanje status družbenika ne glede na prihodke družbe ali družbenika, strogo gramatikalno razlagali določbo drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. V obravnavanem primeru bi bila primernejša teleološka razlaga, ker bi lahko sodišči z razlago po namenu upoštevali, da tožnik niti družba, v kateri je bil poslovodna oseba, nista pridobivala prihodkov.

15. Pokojninsko zavarovanje družbenikov zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe (in niso zavarovani na drugi podlagi), je po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 obvezno in nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za tako zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Tudi po 45. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 80/2000 in naslednji, ki je veljal do 31. 12. 2013) nastane zavarovalno razmerje po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Po 47. členu ZMEPIZ poslovodni delavci zasebnih družb iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pridobijo lastnost zavarovanca z dnem vpisa v sodni register. ZPIZ-1 v prvem odstavku 209. člena določa, da je zavarovalna osnova odvisna od doseženega dobička zavarovanca, ne določa pa, niti ob smiselni razlagi, da je doseganje dobička pogoj za obvezno zavarovanje. Poleg tega za družbenike, ki so hkrati poslovodne osebe, opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 ne velja in tudi ne pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno (18. člen ZPIZ-1, t.i. izvzem iz zavarovanja). Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe. ZPIZ-1 ne govori o doseženem dobičku družbe, ampak o doseženem dobičku zavarovanca.

16. Tudi zgodovinska razlaga, na katero se sklicuje tožnik, ne more pripeljati do drugačne odločitve. ZPIZ-1 je pred novelo ZPIZ-C res določal, da se obvezno zavarujejo tudi poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, vendar pa je bil z novelo ta dodatni pogoj za obvezno zavarovanje izrecno opuščen. Ureditev, ki je veljala v obdobju, ki je relevantno v tem sporu, je kot pogoj za obvezno zavarovanje določala status družbenika, ne glede na obseg lastniškega deleža, in status poslovodne osebe, ne glede na njene prihodke. Tudi nadaljnji razvoj ne govori v prid tožnikovemu stališču, saj novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) pogojev, pod katerimi zavarovanje ne bi bilo obvezno, niti za osebe, ki so bile po prejšnji ureditvi samozaposlene iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ne predvideva več (6).

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Odločitev o zavrnitvi ugotovitve glede lastnosti zavarovanca od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012 je sicer pomanjkljiva, saj bi moral sodišče prvenstveno zavrniti tudi del tožbenega zahtevka za odpravo prvostopenjske odločbe v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za odločitev, da tožnik nima lastnosti zavarovanca.

Op. št. (2): Pri tej odločitvi gre za očitno pomoto v zapisu izreka, saj iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče druge stopnje dejansko razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka in ne v prvem odstavku I. točke izreka ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku I. točke izreka (ne v drugem odstavku I. točke izreka) in v II. točki izreka.

Op. št. (3): Saj tudi zavrnilni del zahtevka v zadnjem odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje odločitve o prvostopenjski odloči toženke.

Op. št. (4): Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika v tem delu (in tudi tožene stranke) ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Op. št. (5): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 70/2006 z dne 17. 4. 2008, II Ips 806/2009 z dne 26. 5. 2010, II Ips 34/2010 z dne 7. 4. 2011 in mnoge druge.

Op. št. (6): Primerjaj zadevo VIII Ips 162/2014 z dne 15. 12. 2014.