Jedro

Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil vpisan kot družbenik zasebne družbe in poslovodna oseba od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012. V obdobju od 1. 10. 2006 dalje ni bil obvezno zavarovan na drugi podlagi. Zato so izpolnjeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno zavarovanje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2012. V odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2012 je v prvem odstavku izreka odpravilo besedilo „od 14. 9. 2006 dalje“ in ga nadomestilo z besedilom „od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012“. V preostalem je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnik nima lastnosti zavarovanca od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012, zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki nepremoženjsko škodo v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Glede stroškov pa je odločilo, da stroški zastopanja tožnika zaradi lastnosti zavarovanca znašajo 417,85 EUR in bremenijo proračun, medtem ko tožnik sam nosi stroške zastopanja zaradi plačila odškodnine (IV. in V. točka izreka).

Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, nato pa v zvezi s prvostopenjsko odločbo odločilo, da se odpravi del besedila in nadomesti z drugim besedilom. Izrek tako kot je formuliran, ni dovolj jasen, saj iz izreka sodbe ni razvidno, kaj je s preostalim besedilom oziroma izrekom prvostopenjske odločbe tožene stranke, torej ali ostaja nespremenjen in se obdrži v veljavi. Tožnik izpostavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - kršitev načela kontradiktornosti in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da bi naj bil tožnik obvezno zavarovan kot brezposelna oseba in prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1 v obdobju od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006. Iz obrazložitve ni razvidno, na podlagi katerih dokazov (morebiti listin) bi naj sodišče ugotovilo to dejstvo, pri čemer pa, v kolikor je sodišče to dejstvo ugotovilo na podlagi morebitnih listin, slednje tožniku niso bile posredovane in se o njih ni mogel izjasniti. Tožniku tako ni bilo omogočeno, da se izjavi o relevantnih dejstvih, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Zgolj zaradi opisanih kršitev je potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik nadalje opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Drži, da zakon izrecno ne določa pogoja, da bi moral zavarovanec iz naslova opravljanja funkcije poslovodenja pridobivati tudi dohodek (kakor tudi ne določa, da bi moral zavarovanec pridobivati dohodek iz naslova družbeništva (npr. dobiček), prav tako tudi ne določa pogoja, da neobstoj prihodkov avtomatično pomeni neobstoj lastnosti zavarovanca. Sodišče mora pri odločanju ne samo uporabljati pravne predpise, temveč jih zlasti razlagati, izhajajoč pri tem predvsem iz teleološke razlage, ki je pri razlagi zakonskih norm pogosto zanemarjena. Strogo gramatikalno tolmačenje je restriktivno. Ker prvostopenjsko sodišče elementov teleološke razlage ni upoštevalo, je tako tudi razlaga drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 napačna, s tem pa je bilo tudi zakonsko določilo napačno uporabljeno. Analiza in razlaga prej omenjene določbe pokaže, da velja obveznost zavarovanja za družbenike zasebnih družb, ki so hkrati poslovodne osebe, pri čemer niso zavarovane na drugi podlagi, vendar pa takšna obveznost ne obstaja in ne more predstavljati zavarovanja za vsako ceno, temveč je zagotovo v povezavi s prihodki družbenika - poslovodje ter prihodki družbe. Da je takšna razlaga po namenu pravilna pokaže tudi analiza prejšnje zakonske določbe, veljavne pred novelo ZPIZ-1C, torej zgodovinska razlaga. Zakonska ureditev, na podlagi katere bi imel nekdo status zavarovanca ne glede na to, ali prejema kakršnekoli prihodke iz naslova poslovodstva oziroma družbeništva, bi bila nesorazmerno omejena ustavna (človekova) pravica do osebnega dostojanstva. V predmetni zadevi sta tako bistveni vsaj še dve dejstvi, ki jih sodišče ni ugotavljalo, to je da niti družba, katere družbenik in poslovodja je bil tožnik, ni imela prav nobenih prihodkov in da tudi tožnik ne samo, da ni prejemal plače ampak ni prejemal prav nobenih drugih prihodkov od družbe. Ker se sodišče ni opredeljevalo do (ne)prihodkov družbe, sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter v posledici tudi zmotno uporabljena določba drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tožnik tako primarno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma podredno spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

Zoper I. točko izreka je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tudi tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče v sodbi navedlo, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik v poslovni register vpisan kot družbenik zasebne družbe in oseba, pooblaščena za zastopanje z 14. 9. 2006, ter da je bil izbrisan iz poslovnega registra z 23. 4. 2012. V nadaljevanju pa je sodišče navedlo tudi, da v navedenem obdobju tožnik ni bil zavarovan po drugi podlagi od 1. 10. 2006 dalje in da je bil od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006 obvezno zavarovan kot brezposelna oseba in prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je tožena stranka napačno ugotovila, da ima tožnik lastnost zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 že od 14. 9. 2006, saj naj bi bil od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006 že zavarovan na drugi podlagi. S takšno odločitvijo je sodišče poseglo v že pravnomočno določen status, kar pa ni dopustno. Taka odločitev tudi nima podlage v listinah, zapisnikih in navedbah ter izjavah strank. Iz matične evidence zavarovancev ter listin v dosjeju in pa iz navedb tožene stranke izhaja, da je bil tožnik nazadnje vključen v obvezno zavarovanje od 1. 10. 1995 do 30. 9. 1996. V spornem obdobju, tj. v času od 14. 9. 2006 dalje pa v obvezno zavarovanje ni bil vključen. Sodišče je torej odločilno dejstvo ugotovilo v nasprotju z listinami, zapisniki in navedbami strank, kar pomeni, da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici tega je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da za besedilom „od 14. 9. 2006 dalje“ doda besedilo „do 23. 4. 2012“. V preostalem pa primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnik nima lastnosti zavarovanca od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012, zavrne.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za obdobje od 1. 10. 2006 do 23. 4. 2012, razčistilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Utemeljeni pa sta pritožbi v delu, ki se nanašata na obdobje od 14. 9. 2006 do 1. 10. 2006. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 2. 2012. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.n.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba, na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 14. 9. 2006 dalje za polni delovni čas.

V zadevi je sporno, ali ima tožnik lastnost zavarovanca po drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l . RS, št. 106/99 s spremembami). Iz navedene določbe izhaja, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi niso sporne izhaja, da je bil tožnik vpisan kot družbenik zasebne družbe in poslovodna oseba od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik v obdobju od 1. 10. 2006 dalje do 14. 9. 2006 ni bil obvezno zavarovan na drugi podlagi.

V tem primeru se tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno zavarovanje po že citiranem drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da bi bilo pri vprašanju vključitve v zavarovanje potrebno upoštevati, da tožnik kljub temu, da je bil družbenik in poslovodna oseba, ni prejel nobenih dohodkov ter da tudi družba ni ustvarila nobenih prihodkov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje omenjeno vprašanje namreč ni odločilno za vključitev zavarovanca v zavarovanje na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, temveč je odlično zgolj dejstvo, da je bil družbenik zasebne družbe in da je bil v tej družbi tudi poslovodna oseba, ter da ni bil zavarovan na drugi podlagi. ZPIZ-1 je sicer res v drugem odstavku 15. člena, ki je veljal do sprejema novele ZPIZ-1C (Ur. l. RS, št. 109/2011) kot pogoj določal, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi. Z že citirano novelo pa je bil navedeni drugi odstavek 15. člena spremenjen tako, da je sedaj določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi kar pomeni, da ni več odločilno doseganje dohodka oziroma dobička. V zvezi s tem je stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 162/2014 z dne 15. 12. 2014. Vrhovno sodišče RS v tem primeru pojasnjuje, da se opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 tako kot je zapisana lahko nanaša le na osebe iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tudi pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno (18. člen ZPIZ-1, t. i. izvzem iz zavarovanja) se ne nanašajo na družbenike zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe, ampak samo na samozaposlene iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Pokojninsko zavarovanje družbenikov zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe (in niso zavarovani na drugi podlagi) je po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 obvezno in nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za tako zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi dodatno pojasnjuje, da obveznost plačila prispevkov oziroma višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička družbe). Ker je višina zavarovalne osnove glede na višino davčne osnove določena v 209. členu ZPIZ-1, pri čemer za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne more biti manjša od najnižje pokojninske osnove (četrti odstavek 208. člena ZPIZ-1) in glede na to, da v 18. členu ZPIZ-1 (ki določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno) ti zavarovanci niso zajeti, ima lastnost zavarovanca tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče z ustreznimi razlagalnimi metodami določbo drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 tolmačiti tako, da v primeru, ko družba ni imela nobenih prihodkov iz naslova poslovanja, kaj šele dobiček in da tudi tožnik ne samo, da ni prejemal plače, ampak ni prejemal prav nobenih drugih prihodkov od družbe, da v takem primeru zanj zavarovanje ni obvezno. Sporna določba je povsem jasna, s tem da za vključitev v zavarovanje kot pogoj ni določen niti dohodek družbe oziroma dobiček, niti prihodek tožnika, ki je bil družbenik in poslovodna oseba te družbe.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo drugi odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Utemeljeni pa sta pritožbi tožnika in pa tožene stranke v delu, ki se nanašata na odločitev sodišča prve stopnje, ki je poseglo v prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 17. 2. 2012 ter odpravilo besedilo „od 14. 9. 2006 dalje“ in ga nadomestilo z besedilom „od 1. 10. 2006“. Sodišče namreč za navedeno obdobje v točki 9 obrazložitve navaja, da je bil tožnik v obdobju od 14. 9. 2006 do 1. 10. 2006 obvezno zavarovan in sicer kot brezposelna oseba in prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 22. členu ZPIZ-1. Sodišče pa s tem v zvezi ne navaja listinske dokumentacije iz katere bi izhajalo, da je bil tožnik v navedenem obdobju že vključen v obvezno zavarovanje. Tudi tožnik sam tega ni zatrjeval, celo več, sedaj v pritožbi navaja, da sodišče ni navedlo iz katerih dokazov (morebiti listin) bi lahko ugotovilo to dejstvo in da se zaradi vsega tega tožnik do teh ugotovitev niti ni mogel opredeliti. Ker tudi pritožbeno sodišče v tem delu sodbe ni moglo preizkusiti, saj ni razvidno, na podlagi katerega dokaza je sodišče sprejelo omenjeno odločitev, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh strank ter prvi odstavek I. točke izreka razveljavilo, in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo v novem sojenju razčistilo, ali je bil tožnik v času od 14. 9. 2006 do 30. 9. 2006 vključen v obvezno zavarovanje in če je bil, bo s tem v zvezi tudi svojo ugotovitev utemeljilo s sklicevanjem na dokaze, ki naj bi tako zavarovanje dokazovali, tako, da bo odločitev mogoče preizkusiti.

Glede stroškov pritožbe, pa je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.