Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije napačno uporabilo 144. člen ZUP v povezavi z 9. členom ZUP in 157. členom ZDavP-2, ko je v upravnem sporu, v katerem je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, presojalo po pravilih, ki veljajo za posebni ugotovitveni postopek in ne po pravilih, ki veljajo za skrajšani ugotovitveni postopek?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije napačno uporabilo 144. člen ZUP v povezavi z 9. členom ZUP in 157. členom ZDavP-2, ko je v upravnem sporu, v katerem je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, presojalo po pravilih, ki veljajo za posebni ugotovitveni postopek in ne po pravilih, ki veljajo za skrajšani ugotovitveni postopek?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 4934-152450/2019-1 z dne 9. 10. 2019, s katerim je bilo odločeno, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem njegovih denarnih prejemkov. Zadevo je vrnilo FURS v ponoven postopek.

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka, saj toženka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o tem, da bo zoper njega uvedena davčna izvršba in ga ni zaslišala. Tožnik tako vse do prejema izpodbijanega sklepa ni vedel, da toženka ugotavlja njegov davčni dolg. Kljub temu, da je tožena stranka to ugotavljala na podlagi svojih uradnih podatkov, po presoji Upravnega sodišča niso bili izpolnjeni zakonski pogoji po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za to, da bi lahko odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj bi morala tožnika zaslišati. Le tako bi namreč ta lahko ustrezno zavaroval svoje pravice in pravne koristi.

3. Zoper to odločitev Upravnega sodišča je predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 vložila toženka (v nadaljevanju predlagateljica). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj dopusti revizijo glede dveh pravnih vprašanj, saj ocenjuje, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča in tudi siceršnjih stališč Upravnega sodišča. Odgovor na predlagani vprašanji pa po njenem mnenju tudi sicer presega pomen obravnavane zadeve in je pomemben za zagotovitev pravne varnosti ter razvoj prava preko sodne prakse.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tretji odstavek 367.c člena ZPP), zato je predlogu predlagateljice za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na dolžnost davčnega organa tožene stranke, da vedno, preden izda sklep o davčni izvršbi, davčnega dolžnika – čeprav je to ista oseba, kot je navedena na izvršilnih naslovih1 - seznani z dejstvom, da bo zoper njega uvedena izvršba, ga o okoliščinah, ki botrujejo takšni odločitvi, zasliši in mu tako zagotovi možnost, da v postopku izvršbe zavaruje svoje pravice oziroma pravne koristi.

6. V obravnavani zadevi se torej odpira pomembno pravno vprašanje, odgovor na katero se ob številčnosti tovrstnih postopkov nedvomno lahko nanaša na širok krog davčnih dolžnikov, ki so praviloma s tem, da zoper njih že teče davčna izvršba, seznanjeni šele, ko prejmejo tak sklep davčnega organa; njihova pritožba pa ne zadrži izvršitve sklepa (tretji odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku). Izpostavljena pravna situacija je posebej relevantna za postopek odločanja davčnega organa, ki torej v tej zvezi brez dvoma izkazuje pravni interes za revizijo.

7. Vrhovno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP revizijo dopustilo glede prvega predlaganega vprašanja. Glede drugega predlaganega vprašanja pa revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 Dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča se nanaša na situacijo, ko je davčni dolžnik druga oseba kot oseba, ki je navedena na izvršilnem naslovu (na primer v zadevah X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016 in X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016, ki jih navaja tudi predlagateljica).