Jedro

Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-152450/2019-1 z dne 9. 10. 2019 se odpravi ter se vrne zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti ki znaša na dan 9. 10. 2019, to je glavnice v znesku 23.158,32 EUR, zamudnih obresti v znesku 2.337,72 EUR in stroškov sklepa v znesku 10,00 EUR, vse v skupnem znesku 25.506,04 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnih naslovih navedenih v tabeli izreka prvostopnega sklepa. Delodajalcu oziroma izplačevalcu A., d. o. o., se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika. Zarubi se največ do višine dveh tretjin dolžnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Rubež ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalcu oziroma izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov dolžniku. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Pritožba dolžnika ter ugovor delodajalca oziroma izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve prvostopnega sklepa izhaja, da po knjigovodski evidenci davčnega organa dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo potrebno zoper njega začeti davčno izvršbo v skladu s 143. členom ZDavP-2. V skladu z drugim odstavkom 162. člena ZDavP-2 so iz rubeža izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu ZDavP-2, prav tako pri rubežu veljajo omejitve iz 160. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. Pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oziroma materialnih pravic ima dospela davčna obveznost v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDavP-2 absolutno prednost pred ostalimi obveznostmi zavezanca za davek, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljavca. Če dolžnik ne prejema več denarnih prejemkov pri delodajalcu oziroma izplačevalcu, mora delodajalec oziroma izplačevalec o tem na podlagi 169. člena ZDavP-2 o tem takoj obvestiti davčni organ.

3. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da se s prvostopnim sklepom tožnika terja za neporavnane obveznosti po stanju dolga na dan 9. 10. 2019, v zvezi s 145. in 151. členom ZDavP-2. Drugostopni organ pojasnjuje, da so navedbe pritožnika v zvezi s pobotom neplačanih davčnih obveznosti s preveč plačanim davkom za znesek 1.153,06 EUR po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015, neutemeljene. Dne 26. 5. 2016 je bil namreč izdan sklep o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe št. DT 42918-43045/201, s katerim se je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom DT42918-43045/2012-1 09-3401-15 delno ustavil za pobotani znesek.

4. Glede navedb, ki se nanašajo na izterjavo davka na nepremično premoženje večje vrednosti, drugostopni organ pojasnjuje, da iz evidence drugostopnega organa ni razvidno, da bi zoper odmerno odločbo pritožnik vložil pritožbo, niti sam tega ne zatrjuje. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa v skladu s 157. členom ZDavP-2 ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

5. Drugostopni organ se ne strinja, da država dolguje pritožniku v pritožbi zahtevane zneske, saj po davčnih knjigovodskih evidencah dolg na dan izdaje izpodbijanega sklepa znaša 25.506,04 EUR. Iz izpisa davčne knjigovodske eKartice je namreč razvidno, da pritožnik z izjemo na kontu 97-nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč svojih obveznosti ne poravnava tekoče, zato se k neplačanim zneskom glavnic obračunavajo tudi pripadajoče zamudne obresti. V zvezi z zastaranjem terjatev pojasnjuje, da se pritožnika terja za obveznosti za obdobje od novembra 2017 do vključno avgusta 2019, ki še niso zastarale.

6. V zvezi z dopustnostjo davčne izvršbe na premičnine (v konkretnem primeru pritožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi na njegove denarne prejemke) je bilo pritožniku že pojasnjeno, da se smejo zarubiti premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika, pri tem veljajo izjeme za premičnine izvzete iz izvršbe oziroma na katere je izvršba omejena skladno s 181. členom ZDavP-2 v zvezi s 177. in 178. členom ZDavP-2. Pri premičninah velja, da pripadajo tistemu, ki jih ima v posesti, zato izterjevalec lahko domneva, da rubi dolžnikove premičnine, ko rubi premičnine, ki se nahajajo pri dolžniku. Lastništvo premičnin se ugotavlja samo na opozorilo dolžnika ali resničnega lastnika v skladu z ZDavP-2. Iz rubežnega in cenilnega zapisnika je razvidno, da dolžniku ni bila zarubljena nobena premičnina. Glede kršitve načela litispendence v zvezi z izvršilnimi naslovi od zaporedne številke 137 do 402 drugostopni organ pojasnjuje, da gre za dolžnikove denarne prejemke, pri sklepu št. DT4934-202170/2019-1 z dne 23. 12. 2019 za sklep na dolžnikova denarna sredstva, pri sklepu št. DT 4934-103997/2019-16 09-720-36 z dne 13. 7. 2020 za sklep na dolžnikove premičnine. V konkretnem primeru tako ne gre za kršitev tega načela, saj izvršba ni bila predlagana zoper istega dolžnika za isto terjatev, na isto premoženje in z istim sredstvom izvršbe. Pri tem se sklicuje na sodbo III Ip 651/2014, kjer je sodišče zavzelo stališče, da je pravila o litispendenci v postopku izvršbe treba uporabiti le smiselno.

7. Glede navedb, da izvršba na dolžnikove denarne prejemke ni dopustna in zakonita, ker preživlja mladoletne otroke, drugostopni organ pojasnjuje, da rubež ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena ZDavP-2 izvzeti iz izvršbe. Skladno s 160. členom ZDavP-2 se zarubi največ do višine dveh tretjin dolžnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane znesek najmanj v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžniku, ki izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

8. Glede pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na kršitev litispendence in ponovnega sojenja o že razsojeni stvari v zvezi z izvršilnimi naslovi od zaporedne številke 2 do 11 in od 13 do 17, drugostopni organ pojasnjuje, da Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) dne 22. 7. 2019 izdala sklep o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 4934-103997/2019-1, po pritožbi pritožnika zoper navedeni sklep je FURS dne 9. 9. 2019 izdal sklep št. 4934-103997/2019-8 09-720-36 s katerim je prerekani sklep v delu obveznosti, ki so bile terjane v sklepih v letu 2016 ustavil, za ostale obveznosti pa je sklep ostal v veljavi.

9. Neutemeljeni so tudi pritožnikovi ugovori glede izvršilnih naslovov od zaporedne številke 18 do 430 in od 432 do 438, saj je iz skupne odmerne odločbe št. DT 4250-4/2019-27 z dne 18. 3. 2019, s katero so bili obračunani prispevki za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017. Kot izhaja iz obrazložitve navedene odločbe, je bil pritožnik od 1. 4. 2016 vključen v obvezno zavarovanje s statusom lastnika zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe. ZDavP-2 v 352. členu določa, da obvezne prispevke za socialno varnost izračunavajo zavezanci za prispevke v obračunu prispevkov za socialno varnost, če ni s tem zakonom drugače določeno. FURS je pri kontroli obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ugotovil, da zavezanec za to obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost. 10. Drugostopni organ pritožniku še pojasnjuje, da v skladu z določbo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki ureja suspenzivni učinek pritožbe v postopku davčne izvršbe, lahko prvostopni organ po prejemu pritožbe, če oceni možnost uspeha s pritožbo, davčno izvršbo s sklepom zadrži, v nasprotnem primeru pa mu ni treba izdati posebnega sklepa, da pritožba ne bo zadržana. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbah I U 1417/2015 z dne 15. 3. 2016 in I U 1507/2015 z dne 8. 6. 2016. 11. S pritožbo zoper izpodbijani sklep je mogoče ugovarjati le vsebini sklepa, ta pa se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. Če bo izvršilni naslov odpravljen, bo imel prvostopni organ v skladu z določbami 155. člena ZDavP-2 podlago za ustavitev davčne izvršbe in za odpravo že opravljenih dejanj v postopku izvršbe. Do takšne situacije v obravnavani zadevi v času izdaje izpodbijanega sklepa ni prišlo. Prav tako drugostopni organ ne ugotavlja zatrjevanih kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ZDavP-2 in Kazenskega zakonika (KZ-1).

12. Zoper zgoraj navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Slednjega tožnik v tožbi ne konkretizira, v tožbenih navedbah pa se sklicuje na kršitev načela litispendence in res iudicata, na pobot medsebojnih terjatev, zastaranje nekaterih terjatev ter neutemeljeno in napačno odmerjen davek. Navaja, da prereka obračun odprtih postavk, ki so podlaga za izdajo prerekanega sklepa o davčni izvršbi po temelju in višini. Meni, da nepravilen oziroma neutemeljen obračun odprtih postavk ne more biti dopustna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. Tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga načela litispendence, to je zaradi hkratnega vodenja več postopkov z istimi izvršilnimi sredstvi in istima strankama ter istim davčnim dolgom. Iz tega razloga meni, da davčna izvršba ni dopustna. Davčni organ ne krši samo načela litispendence, ampak tudi prepoved odločanja o že razsojeni stvari (res iudicata) ter prepoved odločanja o isti zadevi (ne bis in idem).

13. Tožnik uveljavlja tudi ugovor zastaranja, saj zakon za zastaranje določa 5 letni zastaralni rok za izterjavo davčnega dolga. Izpostavlja, da s sodbo opr. št. II U 435/2016-9 z dne 9. 1. 2019 razveljavljeni sklep davčnega organa št. DT 4934-39502/2016-1 z dne 17. 3. 2016 ne zadosti pogoju uradnega dejanja po 126. členu ZDavP-2, kar pomeni, da je od izdaje sklepa o izvršbi št. DT 42918-43045/2012-109-3401-15 z dne 13. 8. 2012 poteklo že več kot 5 let. Davčni organ je prvo uradno dejanje izvedel šele 10. 10. 2019 z vročitvijo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, torej po poteku 5 letnega zastaralnega roka. Tožnik nadalje navaja, da bi moral davčni organ upoštevati, da je tožnik na podlagi odmere dohodnine za leto 2015 upravičen do vračila 1.153,06 EUR, davčni organ bi zato moral navedeni dolg do dolžnika pobotati po uradni dolžnosti skladno s šestim odstavkom 97. člena ZDavP-2. 14. Razen tega je davčna izvršba nedopustna tudi razloga, ker tožnik vzdržuje družinske člane. Prav tako so mu bila v postopku kršena temeljna načela, zlasti načelo zaslišanja, saj mu prvostopni organ ni dal možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Z ugotovitvenim postopkom, ki ga je izvajal prvostopni organ, se je seznanil šele z izpodbijanimi odločbami. Predmetni sklep o davčni izvršbi je tako razen zneska po postavki pod zaporedno številko 431 v celoti neutemeljen in nezakonit. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno po odpravi odločbe zadevo vrne v nov postopek oziroma, da sodišče izpodbijani odločbi spremeni in samo dokončno odloči o izpodbijanih odločbah. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz prvostopnega sklepa oziroma odločbe organa druge stopnje in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ponovno poudarja, da v predmetni zadevi ni podana litispendenca oziroma odločanje o isti stvari. V predmetni zadevi izdaja sklepov o izvršbi, s katerimi je tožena stranka zoper tožnika začela oziroma ponovno začela postopek davčne izvršbe in ki jih v tožbi navaja tožnik (sklep št. DT 4934-39502/2016-1 z dne 17. 3. 2016, sklep št. DT4934-152391/2016-1 z dne 21. 10. 2016, sklep št. DT 4934-39502/2016-19 z dne 1. 3. 2019, sklep št. DT 4934-103997/2019-1 z dne 22. 7. 2019 in št. DT4934-2021702019-1 z dne 23. 12. 2019) ne predstavljajo ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, saj se v omenjenih zadevah izvršba ni opravila z uporabo istega predmeta izvršbe kot v predmetnem postopku. Glede sklepa o delni ustavitvi št. DT 4934-103997/2019-8 z dne 9. 9. 2019 pojasnjuje, da ni bil izdan v predmetnem postopku in da vpliva zgolj na postopek, v katerem je bil izdan. V zvezi z ugovorom zastaranja zavrača stališče tožnika, da sklep št. DT 4934-39502/2016-1 z dne 17. 3. 2016, ki je bil s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije odpravljen in vrnjen v ponoven postopek, ne predstavlja uradnega dejanja v skladu z določbo 126. člena ZDavP-2. V zvezi s pobotom pripominja, da je bil omenjeni pobot že izvršen 23. 5. 2016 in tako tudi upoštevan pri izdaji izpodbijanega sklepa. Glede nestrinjanja tožnika z izvršilnimi naslovi, s katerimi so tožniku v plačilo naložene obveznosti iz naslova davka na nepremično premoženje večje vrednosti in iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, pa pojasnjuje, da v skladu z določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Ker tožnik šele prvič v tožbi zatrjuje kršitev načela zaslišanja, mu tožena stranka pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da lahko organ v takšnem postopku odloči o zadevi takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke. Davčni organ je namreč v danem primeru svojo odločitev oprl na podatke, ki izhajajo iz evidenc, ki jih vodi davčni organ, zaslišanje stranke pa v skladu s 144. členom ZUP ni bilo potrebno, pa tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da moral davčni organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati.

16. Tožba je utemeljena.

17. Po pregledu spisov ter izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa sodišče meni, da je tožba utemeljena že zaradi kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

18. Glede vprašanja, ali bi bilo tožniku treba omogočiti udeležbo v postopku in pravico do izjave že pred sprejemom izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da bi prvostopenjski davčni organ moral postopati na takšen način, in sicer na podlagi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki se po 2. členu ZDavP-2 subsidiarno uporablja, kolikor ZDavP-2 in drugi merodajni predpisi ne določajo drugače. Načelo zaslišanja stranke namreč organu nalaga, da pred odločitvijo v upravni zadevi da stranki možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločbo, sicer pride do absolutne bistvene kršitve pravil postopka.1

19. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.2

20. Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi. Prav slednji pogoj v predmetni zadevi ni bil izpolnjen.

21. Stališče drugostopenjskega organa, da načelo kontradiktornosti postopka ni bilo kršeno, ker je ugotovitveni postopek prvostopenjskega organa temeljil na podatkih evidenc, ki jih vodi prvostopenjski organ in da samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, ni sprejemljivo. Tožnik do prejema izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen, da tožena stranka ugotavlja njegov davčni dolg, posledično se o tem tudi ni mogel izjaviti, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njegovi obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.

22. V obravnavani zadevi bi tožniku za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi morala biti dana možnost izjave, vendar pa tožnik v obravnavani zadevi, ko je bil izpodbijani sklep izdan, ne da bi sploh imel možnost sodelovati v ugotovitvenem postopku, tega ni bil deležen.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) vrnilo organu, ki je ta sklep izdal, v ponovni postopek. V tem postopku mora prvostopenjski organ ugotovljene nepravilnosti odpraviti. Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati.

24. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je, da sodišče samo spremeni in dokončno odloči o izpodbijanih odločbah), vendar je sodišče, ki na način odločitve, ki jo predlaga tožnik, ni vezano, v zadevi odločilo na podlagi 64. člena ZUS-1 in na tej podlagi tožbi ugodilo z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek.

25. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)3. 26. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 15 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Kar tožnik zahteva več ali drugače ni utemeljeno. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

27. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

28. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

1 Tako tudi UPRS sodba II U 219/2017-14 z dne 13. 11. 2018. 2 Tako tudi VSRS sodba VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016. 3 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333, tč. 6.