Jedro

Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2011 in z dne 9. 3. 2011 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu v višini 50 % in zaradi bolezni v višini 50 % od 1. 11. 2010 dalje in da se mu prizna invalidska pokojnina na podlagi dopolnjene dobe na območju Republike Slovenije in Republike Nemčije, ki se mu izplača v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kot odškodnino). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu v višini 50 % in zaradi bolezni v višini 50 % od 1. 11. 2010 dalje in da se mu prizna invalidska pokojnina na podlagi dopolnjene dobe na območju Republike Slovenije in Republike Nemčije, ki se mu izplača v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kot odškodnino). Sodišče je nadalje sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 8. 11. 2012 dalje zavrglo. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in sicer prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8., 285. in 81. členom ZPP. Kršilo je tudi določbo 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Izvedenski organ (Komisija za fakultetna izvedenska mnenja), ki ga je postavilo sodišče prve stopnje je ugotovil, da je tožnik zaradi ortopedskih, srčno-žilnih in duševnih težav od 8. 11. 2012 popolnoma izgubil pridobitno sposobnost za opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu (invalidnost I. kategorije). Tožnik je predlagal, da komisija ugotovi, ali je bil tožnik do izdaje dokončne odločbe, to je do 8. 11. 2011 sposoben za opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu oziroma, ali je bila njegova zmožnost za opravljanje svojega dela KV rudar zmanjšana za manj ali za več kot 50 %, vse zaradi ugotovitve, ali ima pravico do invalidske pokojnine tudi kot invalid II. kategorije invalidnosti. Komisija kljub trikratni dopolnitvi mnenja ni podala mnenja glede konkretnega dela oziroma poklica tožnika. Ravno zaradi tega je tožnik predlagal določitev novega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo, s tem pa je bistveno kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 285. člena in 8. členom ZPP. Kršilo je tudi določbo 61. in 62. člena ZDSS-1. Kršitev je tožnik pravočasno in pravilno uveljavljal na naroku dne 14. 10. 2014. Zahtevku bi bilo ugodeno v primeru, če do zatrjevanih kršitev ne bi prišlo. Sodišče je nadalje zavrglo tožbo v delu glede ugotovitve, da je tožnik od 8. 11. 2012 popolnoma nesposoben za pridobitno delo in s tem invalid I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in zaradi bolezni. Tožbo je zavrglo ob razlogovanju, da takšen tožbeni zahtevek ne sodi v sodno pristojnost. Gre za procesno zmotno odločitev. Tožnik je namreč zasledujoč procesno pravno upravičenje iz prvega odstavka 181. člena ZPP (zaradi ugotovitve obstoja pravnega razmerja, da pri tožniku obstaja invalidnost I. kategorije) zasledoval svoj pravovarstveni interes iz drugega odstavka 181. člena ZPP. Sodišče bi moralo meritorno odločiti o vloženi ugotovitveni tožbi in ji na podlagi izvedenih dokazov ugoditi. Pritožbeno sodišče lahko na podlagi že izvedenih dokazov spremeni prvostopenjski sklep in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku glede obstoja I. kategorije invalidnosti od 8. 11. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ključnega vprašanja, ali je tožnikova sposobnost za opravljanje svojega poklica (dela) KV rudar na dan 8. 11. 2011 bila zmanjšana za manj ali za več kot 50 % in ali kot invalid II. kategorije invalidnosti izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Iz predloženih dokazov izhaja, da je delo KV rudarja edino delo, ki ga je tožnik opravljal na območju Republike Slovenije, kot tudi pozneje na območju Zvezne republike Nemčije, vse do leta 2010, ko je bil tam tudi upokojen, saj je bilo ugotovljeno, da je popolnoma pridobitno nesposoben za opravljanje dela. Vprašanje, ali je bil tožnik na dan 8. 11. 2011 zmožen opravljati delo KV rudar, pa bi lahko odgovoril zgolj izvedenec za medicino dela, prometa in športa. Sodišče tudi ni opravilo natančne analize večplastnih (hudih) zdravstvenih težav tožnika, ki jih je natančno pojasnil pooblaščenec v tožbi in zlasti v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, ko je bila predložena celotna medicinska dokumentacija iz Nemčije. Za odločitev je tudi bistven uradni dokument, ki ga je sprejel nemški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v zvezi z opredelitvijo invalidnosti tožnika. Oznaka „G“ pomeni takšno gibalno nezmožnost tožnika, ki se enači z izgubo spodnje okončine. Glede navedenega dejstva niti izvedenski organ niti prvostopenjsko sodišče nista navedla pravno relevantnih razlogov. Da je odločitev prvostopenjskega sodišča sprejeta na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izhaja tudi iz dveh povsem primerljivih zadev drugih tožnikov, ki pri istem sodišču uveljavljajo invalidsko pokojnino, kot invalidi II. kategorije invalidnosti. Zaradi poškodbe pri delu in obolelosti organizma je nemški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnika že razvrstil v I. kategorijo invalidnosti in mu priznal invalidsko pokojnino. Tožnik se glede uporabe materialnega prava sklicuje na določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), še posebej pa na drugo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da je invalidnost II. kategorije podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Določeno je tudi, kaj se šteje kot svoj poklic. Že invalidska komisija je pri toženi stranki ugotovila, da tožnik za svoje delo KV rudar sploh ni sposoben. To je odločilno materialnopravno dejstvo, ki pa ga prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali JE zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, sposoben za opravljanje drugega dela v rudarstvu in če je temu tako, ali je glede na vse okoliščine primera potrebna njegova poklicna rehabilitacija. Če je potrebna, potem v vsakem primeru ima pravico do invalidske pokojnine, saj je star nad 50 let. Sodišče pa je tako v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek tako za razvrstitev v I. oziroma v II. kategorijo invalidnosti in da se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je komisija ugotovila, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 8. 11. 2012, ne pa od 8. 11. 2011, čeprav v vmesnem obdobju niso nastale nikakršne bistvene spremembe v organizmu (na to ne kažejo podatki predložene medicinske dokumentacije), iz katerih bi se ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo. Edina logična razlaga je, da je bil tožnik tudi 8. 11. 2011 invalid I. kategorije invalidnosti oziroma vsaj invalid II. kategorije invalidnosti. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 3. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. V postopku pri toženi stranki je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 12. 4. 2004 dalje podana III. kategorija invalidnosti, vendar pa ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine se je začel pri nemškem nosilcu zavarovanju 8. 10. 2010. Iz obrazložitve dokončne odločbe izhaja, da znaša nemška in slovenska zavarovalna doba 35 let, 10 mesecev in 22 dni. Tožnik je rojen 30. 6. 1957. V zadevi je sporno, ali tožnik po določbah ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Za odločitev v zadevi je bilo bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 8. 11. 2011. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljivega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izhaja, da pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Glede na to, da so pri tožniku poleg ostalih zdravstvenih težav bistvene predvsem ortopedske, internistične in pa psihične težave, so v senatu izvedenskega organa sodelovali ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave in sicer specialist ortoped, specialist internist in pa specialistka psihiatrinja. Predvsem internist ob osebnem pregledu ugotavlja, da gre pri tožniku za bistveno spremembo zdravstvenega stanja v zadnjih dveh letih. Izvedenec internist je primerjal podatke osebnega pregleda v letu 2000 in pa osebnega pregleda, ki ga je opravil 8. 11. 2002. Pri tem sodni izvedenec ugotavlja, da je tožnik pred dvema letoma imel infarktno simptomatiko, s tem da so ključni izvidi po odpustu iz bolnišnice, v katerem je bil hospitaliziran od 27. 5. 2010 do 11. 6. 2010. Potem, ko je sodni izvedenec pregledal omenjeno odpustnico, ugotavlja, da je bil tožnik tedaj v bolnišnici zaradi iztirjenja arterijske hipertenzije oziroma zaradi povečanega krvnega tlaka, ki ga je bilo težko urejati. Poleg posledic hipertenzije na srcu je bila ugotovljena tudi hipertrofija levega prekata z normalnimi kontrakcijami levega prekata in brez segmentnih motenj gibanja sten. Tudi z dolgotrajnim elektrokardiogramom niso ugotovili česa posebnega. Izvedenec ob osebnem pregledu ugotavlja, da ima tožnik krvni tlak izredno povečan, da je splošni videz slab. Videti je bolan, izstrošen, je tudi naglušen. Po mnenju sodnega izvedenca trenutno stanje tožnika kaže, da je tožnik nesposoben za pridobitno delo, medtem ko je bil v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke zmožen opravljati lažje delo z omejitvami, s tem, da je bila delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Omenjeno izhaja iz dopolnitve mnenja z dne 26. 5. 2014, ki sta ga skupaj podala specialist internist in specialist ortoped, medtem ko je specialistka psihiatrinja že pred tem menila, da gre pri tožniku za proces zdravljenja depresije. Pri delu so potrebne omejitve zaradi depresije in sicer, da delo opravlja brez vsiljenega delovnega ritma, ne na normo, ne v nočnih izmenah in sicer od 17. 12. 2007 dalje.

Ker je za odločitev v zvezi z presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke odločilno stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri toženi stranki, tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje sprejema mnenje izvedenskega organa, da pri tožniku do zaključka postopka pri toženi stranki še ni prišlo do izgube delazmožnosti. Izvedenski organ datum izgube delazmožnosti postavlja v čas, ko je bil tožnik pregledan pred izvedenskim organom (8. 11. 2012). V tem primeru pa gre za novoto, ki na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Spremembe v zdravstvenem stanju, ki so nastale po izdaji dokončne odločbe in ki jih je ob osebnem pregledu ugotovila komisija pomenijo novoto, o kateri mora najprej odločiti tožena stranka, ne pa sodišče. V tem primeru tudi ne gre za stanje, ko bi sodišče zgolj ugotovilo pravno relevantno dejstvo, kot to uveljavlja tožnik tudi v pritožbi. Okvir presoje sodišča prve stopnje je določen že z določbami ZDSS-1. Sodišče ni tisto, ki bi ugotavljalo pravno relevantna dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, temveč je omenjeno v pristojnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je tožbo na ugotovitev pravno relevantnega dejstva zavrglo, saj za meritorno sojenje ni izpolnjena procesna predpostavka, določena v 63. členu ZDSS-1, po kateri sodišče presoja dokončen upravni akt. Ima pa tožnik možnost, da novote, ki so nastale po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, uveljavlja v novem postopku pri toženi stranki.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila pri tožniku že v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke podana poklicna invalidnost. Tožena stranka je že v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnik že po ugotovitvah obeh invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen pa je za drugo delo z določenimi omejitvami, kot so razvidni tako iz obeh mnenj invalidskih komisij, kot tudi iz mnenja izvedenskega organa. Bistveno pri tem je, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katero ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Iz fotokopije delovne knjižice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je razvidno, da je tožnik nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa še ne pomeni, da je glede na že citirani tretji odstavek 60. člena za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčistilo že s pridobitvijo izvedenskega mnenja, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo drugega izvedenca in sicer izvedenca za medicino dela, prometa in športa, kot je to predlagal tožnik. Sodišče namreč skladno z 8. členom ZPP odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče je svojo odločitev glede zavrnitve dokaznega predloga tudi ustrezno utemeljilo. Pravilno je tudi pojasnilo, da za odločitev ni odločilno, da je bil tožnik v Nemčiji ocenjen kot nesposoben za delo, saj se vprašanje invalidnosti in s tem razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti presoja po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

Ker pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti in ker kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogoja, določenega v tretji alineji 67. člena ZPIZ-1, je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.