Jedro

Tožeča stranka ni pridobila pravice terjati izpolnitev terjatve takoj po zaključku del na objektu tožene stranke. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V obravnavanem primeru bi zastaranje lahko začelo teči šele po sestavi ustreznega končnega obračuna vseh opravljenih del. V takšnem primeru bi začelo zastaranje teči od zapadlosti takšnega obračuna, vendar le pod nadaljnjim pogojem, da je končni obračun izdan v primernem roku od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče takšen obračun sestaviti. Če pa končni obračun v tem roku ni izdan, pa začne zastaranje teči že po izteku primernega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se plačilni nalog iz sklepa o izvršbi opr. št. ... Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.1.2002, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki glavnico v višini 2.257.409,80 SIT, zakonske zamudne obresti od glavnice od 8.1.1997 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 48.924,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da terjatev ni zastarana. Dela niso bila zaključena s fasado, temveč tedaj, ko so bila opravljena tudi druga dela, kot je razvidno iz končne situacije (ureditev okolice, izgradnja ograje). Končni situaciji tožena stranka ni ugovarjala, s tem pa je priznala vsa dela, ki so v situaciji opredeljena in ovrednotena. Prav tako ni zanikala, da so bila dela dejansko opravljena koncem leta 1996. Zastaralni rok je tako začel teči od izdelave končne situacije in sicer po poteku 8 dni, saj tožena stranka ni želela skleniti primopredajnega zapisnika, da so dela na objektu zaključena. V postopku zaslišane priče so povedale, da so bila dela končana koncem leta. Priča D.K. je povedal, da so fasado delali jeseni, kar pa ne pomeni september 1996. Ista priča je povedala tudi, da so do konca leta opravljali še določena dela kot so izkop za kanalizacijo, izkop za ograjo, izdelava garaže, kar vse je obračunano v končni situaciji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bila v obravnavanem primeru dela zaključena meseca septembra 1996. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov (tako predloženih listinskih dokazov kot izpovedb zaslišanih prič), svoje dokazne zaključke pa oprlo predvsem na izpovedbo priče D.K.. Glede na to, da je navedena priča pri delu na objektu tožene stranke sodelovala do zaključka vseh gradbenih del, tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, da je ta priča izpovedala, da so se določena dela vršila vse do konca leta 1996, pa so protispisne, saj tega priča v svoji izpovedbi ni navedla. V pritožbi poudarjeno dejstvo, da tožena stranka končni situaciji z dne 31.12.1996 ni ugovarjala, pa na zaključke sodišča prve stopnje o tem, kdaj so bila dela dejansko opravljena, ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim stališčem, da je zastaranje začelo teči šele po izstavitvi končne situacije z dne

31.12.1996. V skladu s 1. odstavkom 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Glede na navedeno je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru tožeča stranka to pravico pridobila. Po stališču sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravico terjati izpolnitev pridobila takoj po zaključku del na objektu tožene stranke. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno. V obravnavanem primeru bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko začelo zastaranje teči šele po sestavi ustreznega končnega obračuna vseh opravljenih del. V takšnem primeru bi začelo zastaranje teči od zapadlosti takšnega obračuna, vendar le pod nadaljnjim pogojem, da je končni obračun izdan v primernem roku od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče takšen obračun sestaviti. Če pa končni obračun v tem roku ni izdan, pa začne zastaranje teči že po izteku primernega roka. Čeprav je pritožbeno sodišče pri materialnopravni presoji utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja upoštevalo drugačna materialnopravna izhodišča, pa to na odločitev sodišča prve stopnje ni vplivalo. Glede na to, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru z deli zaključila septembra 1996, je po oceni pritožbenega sodišča sredi decembra 1996 (predlog za izvršbo je bil vložen dne 19.12.2001) primeren rok za izdajo končnega obračuna že potekel, nedvomno pa je bil prekoračen ob izstavitvi končne situacije z dne 31.12.1996 (oz. 8 dni po izstavitvi), ko naj bi po mnenju tožeče stranke začelo teči zastaranje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja zavrniti, se tako izkaže za pravilno.

Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, ni našlo, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).