Jedro

Če je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje terjatve kljub njeni nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora plačati tožencu 461,57 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zaradi utemeljenega ugovora zastaranja razveljavilo nalog za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,257.409,80 SIT (sedaj 9.420 EUR) s pripadki. Kot odločilen čas za začetek teka petletnega zastaralnega roka je štelo zaključek del na toženčevem objektu v septembru 1996, predlog za izvršbo pa je tožnica vložila šele 19.12.2001. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ni se strinjalo s tožničinem stališčem, da je začelo zastaranje teči šele po izstavitvi končnega obračuna oziroma situacije z dne 31.12.1996, ker bi bila ta okoliščina pomembna le, če bi bil končni obračun izdan v primernem roku po končanju del in potrebnem za sestavo obračuna. Ker so bila dela zaključena septembra 1996, je bil primeren rok za izdelavo končnega obračuna že prekoračen 19.12.1996, torej pet let pred vložitvijo predloga za izvršbo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožničina terjatev zastarala.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njenem mnenju je presoja pritožbenega sodišča o poteku primernega roka arbitrarna. Opozarja tudi, da je bila po izpovedi priče v jeseni 1996 zaključena fasada, opravljala pa so se še nekatera druga dela. Zaključek del v jeseni za gradbince ne pomeni septembra, temveč ves čas do zime, ko se lahko dela in ni zmrzali. Tožnica vztraja pri svojem stališču, da je za začetek tega zastaranja odločilen končni obračun. Pred sestavo končne situacije je treba opraviti še vse izmere, pregledati kakovost del, sestaviti prevzemne zapisnike, pregledati gradbene knjige, kar pa "vzame kar nekaj časa". Zato rok izpolnitve ne začne teči ob zaključku del, temveč ob izstavitvi končne situacije, kar je tožnica storila v primernem roku.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tožničinih trditev, da dela na tožničinem objektu niso bila zaključena septembra 1996, temveč kasneje. Prikazovanje drugačnega pomena izpovedi priče in razlaga njene izpovedi je le strankina dokazna ocena, ki pa glede na drugačno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, potrjeno tudi na pritožbeni stopnji, ni upoštevna.

V tej zadevi je sporno še materialnopravno vprašanje, kdaj je začel teči zastaralni rok vtoževane terjatve. Po prvem odstavku 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. Načelno je sicer res odločilna dospelost terjatve, vendar ni vedno tako. Drugače določajo že posebna pravila v zakonu ali posebna pravila, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Kaj pomeni čas, ko ima upnik pravico terjati, in s tem povezana dospelost terjatve, je lahko sporno vprašanje, o katerem mora odločiti judikatura (Cigoj, Komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, druga knjiga, Ljubljana 1984, stran 1146 in naslednja). Dospelost je namreč velikokrat odvisna tudi od aktivnosti oziroma pasivnosti samega upnika, če je zanjo potrebna na primer izdaja opomina, izstavitev računa itd.. Ob vsebinsko enaki določbi prvega odstavka 2. člena pred uveljavitvijo ZOR veljavnega Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54) je že več desetletij utrjeno stališče sodne prakse, da začne zastaranje terjatve iz gradbene pogodbe teči prvi dan po dnevu, ko je bil sestavljen končni obračun oziroma po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti obračun. Razlog za tako stališče sodne prakse je v samem pomenu instituta zastaranja, ki je med drugim zakonsko uveljavljen tudi zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskih razmerij. Dolžnik ne more biti v stalni nesigurnosti, tudi dokazovanje je s potekom časa oteženo. Ker je zakonodajalec sprejel institut zastaranja, ima pasivnost upnika za posledico neiztožljivost zastarane terjatve. Enaki razlogi kot za samo uveljavitev instituta zastaranja veljajo tudi za začetek teka zastaralnega roka, kadar je ta povezan z vprašanjem dospelosti terjatve. Če je dospelost odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, dejansko že s tem ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizstavitve opomina, računa itd.) njeno zastaranje začne teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. V nasprotnem primeru bi bil lahko začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali terjatev celo nikoli ne bi zastarala (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 448 do 451). Zato tudi v tej zadevi toženec v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da tožničino stališče pomeni, da bi lahko vsak upnik z zavlačevanjem izdaje računa dejansko poljubno podaljševal rok za zastaranje svoje terjatve. Tako zavlačevanje bi obšlo prisilno določbo 364. člena ZOR, po kateri niti ob soglasju pogodbenih strank s pravnim poslom ni mogoče določiti daljšega ali krajšega zastaralnega roka, in tudi ne, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo.

Tožnica neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča, da ni v primernem roku izdala končne situacije. V nasprotju z njenim stališčem revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za arbitrarno presojo, kar izhaja že iz posebnih gradbenih uzanc o 60-dnevnem roku za končni obračun. Ker prevzem del po tožničinih lastnih trditvah ni bil narejen, bi tožnica lahko s potrebnimi pripravami za sestavo končne situacije začela že 1.10.1996 in bi primeren rok za njeno sestavo iztekel konec novembra 1996, vsekakor pa pred 19.12.1996, kar je pet let pred vložitvijo predloga za izvršbo. Povedano pomeni, da končna situacija z dne 31.12.1996 ni bila izdana v primernem roku, zato ne more vplivati na začetek teka zastaralnega roka. Revizijsko sodišče še dodaja, da v trditvenem gradivu pravdnih strank ni nobene podlage za sklepanje, da bi bil zaradi zahtevnosti sestave končne situacije v obravnavani zadevi primeren rok daljši. Ker sta obe sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z zavrnitvijo tožničine pritožbe materialnopravno pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo. O stroških toženčevega revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter odvetniške in taksne tarife.